Jedro

Podatki v javni listini veljajo za resnične, dokler se ne dokaže nasprotno. Dovoljeno je torej dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena, dokazno breme, da podatki v javni listini niso resnični, pa je na predlagatelju.

ZLNDL v 1. odstavku 1. člena jasno določa, da zakon ureja lastninjenje le tistih zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. Kot je podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje so se kmetijska zemljišča in gozdovi ter zemljišča, ki so jih občine v prostorskih aktih namenile za gradnjo ter so bila do dne 10. 03. 1993 v družbeni lastnini, lastninila že na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakona o zadrugah, Zakona o javnih skladih in Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

III. Predlagatelj in nasprotna udeleženka nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru nasprotne udeleženke O. B. ter spremenilo sklep zemljiškoknjižne referentke Dn. št. 3295/2010 z dne 10. 11. 2010 tako, da je zemljiškoknjižni predlog predlagatelja za vknjižbo lastninske pravice zavrnilo. Obenem je sklenilo, da se izbrišejo vsi vpisi, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa ter vpiše zaznamba o zavrnitvi vpisa.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ali da sklep spremeni in odloči, da se ugovor nasprotne udeleženke O. B. zavrne kot neutemeljen ter potrdi sklep zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 10. 11. 2010. V pritožbi navaja, da je sodišče status posameznega zemljišča in njegovo pravno usodo presojalo le na podlagi potrdila O. B. št. 3501-005/2011-7 z dne 11. 01. 2011. Čeprav gre za javno listino, je to enostranska listina, zato je njena vsebina neverodostojna, saj je O. B. z izdajo listine zasledovala svoje interese. Sodišče je brez zadostnih dokazil ugotavljalo, ali je na nasprotno udeleženko ex lege prešla lastninska pravica na zemljiščih, zaradi česar naj ne bi bilo pogojev za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja, vendar pa zemljiškoknjižno sodišče ni pristojno za vsebinsko ugotavljanje dejstev in pogojev za pridobitev pravice, saj je zemljiškoknjižni postopek strogo formalen postopek, v katerem se odloča zgolj o pogojih za vpis v zemljiško knjigo na podlagi listin, ki jih določa zakon, in na podlagi stanja vpisov v zemljiško knjigo. Glede na navedeno je sodišče bistveno prekoračilo svoja pooblastila, ki izhajajo iz Zakona o zemljiški knjigi. Prekoračitev pristojnosti s strani sodišča izhaja tudi iz dejstva, da na drugi strani nasprotna udeleženka ne bi mogla predlagati neposredne vknjižbe svoje domnevne ex lege pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo zgolj na podlagi določb zakona (in priloženega potrdila o namenski rabi zemljišč). Za izvedbo vknjižbe morebitne lastninske pravice nasprotne udeleženke v zemljiško knjigo bi bila potrebna bodisi zemljiškoknjižna listina, to je zasebna listina z zemljiškoknjižnim dovolilom predlagatelja, bodisi ustrezna pravnomočna sodna oziroma upravna odločba. ZZad, ZLPP, ZSKZ in ZJS ne določajo pravne podlage za izvedbo neposredne vknjižbe lastninske pravice na zemljišču, ki je še v družbeni lastnini, temveč to določa le Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ki določa, da se vpis lastninske pravice imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini opravi na predlog, to je le na podlagi stanja vpisov, brez predložitve kakršnekoli listine, kar je izjema od zahteve po 40. členu ZZK-1. 3. Nasprotna udeleženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato sprejema materialno pravno presojo prvega sodišča in se sklicuje na pravilne in natančno utemeljene razloge v izpodbijanem sklepu. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Sodišče je status posameznega zemljišča pravilno presojalo na podlagi potrdila Občine B. o namenski rabi zemljišča št. 3501-005/2011-7 z dne 11. 01. 2011. Navedeno potrdilo o namenski rabi zemljišča ima status potrdila iz uradne evidence, ki ga pristojni organ lokalne skupnosti izda na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt, Uradni list RS št. 35/04). Podatki v javni listini veljajo za resnične, dokler se ne dokaže nasprotno. Dovoljeno je torej dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), dokazno breme, da podatki v javni listini niso resnični, pa je na predlagatelju. Vendar pa predlagatelj dejstvom, ki jih je sodišče kot pravno odločilne povzelo iz citiranega potrdila o namenski rabi zemljišč, ni oporekal, ne oporeka pa jim niti v pritožbenem postopku. Njegova navedba, da je Občina B. z izdajo listine zasledovala le svoje interese, pa je preveč pavšalna, da bi jo sodišče prve stopnje lahko upoštevalo.

7. Pritožnik si nepravilno razlaga določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS št. 44/97, v nadaljevanju ZLNDL). ZLNDL namreč v 1. odstavku 1. člena jasno določa, da zakon ureja lastninjenje le tistih zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. Kot je podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje so se kmetijska zemljišča in gozdovi ter zemljišča, ki so jih občine v prostorskih aktih namenile za gradnjo ter so bila do dne 10. 03. 1993 v družbeni lastnini, lastninila že na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakona o zadrugah, Zakona o javnih skladih in Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

8. Iz potrdila o namenski rabi zemljišč izhaja, da so imele nepremičnine parc. št. 571/24, 571/49, 571/68 in 571/96 k.o. B. status nezazidanega stavbnega zemljišča, namenjenega za gradnjo objekta, nepremičnina parc. št. 856/80 k.o. B. je imela status zazidanega stavbnega zemljišča, nepremičnine parc. št. 571/47, 577/17, 574/52 in 574/53 k.o. B. pa status kmetijskega zemljišča. Zavrnitev vknjižbe lastninske pravice izhaja torej iz v postopku nesporno ugotovljenih dejstev, da imajo sporne nepremičnine status nezazidanega stavbnega zemljišča oziroma zazidanega stavbnega zemljišča oziroma kmetijskega zemljišča v družbeni lastnini, torej so bile na podlagi zgoraj navedenih zakonov olastninjene že pred uveljavitvijo ZLNDL, zato so v skladu s prvim odstavkom 1. člena tega zakona izvzete iz lastninjenja.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem predlagatelja, da bi morala nasprotna udeleženka v primeru predloga za vpis lastninske pravice na podlagi 14. člena ZSKZ sodišču predložiti listino v skladu s 40. členom ZZK-1, vendar pa v konkretnem primeru sodišče ni odločalo o vpisu lastninske pravice nasprotne udeleženke, temveč je ugotovilo, da glede na status posamezne nepremičnine niso izpolnjeni pogoji za vpis lastninske pravice v korist predlagatelja.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 potrdilo izpodbijani sklep ter hkrati dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

11. 35. člen Zakona o nepravdnem postopku, ki se v zemljiškoknjižnem postopku uporablja subsidiarno (drugi odstavek 120. čl. ZZK-1), določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, razen če zakon ne določa drugače. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da predlagatelj in nasprotna udeleženka sama nosita stroške pritožbenega postopka.