Jedro

O obsegu solastnega deleža, ki spada v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank, je sodišče odločalo glede na zatrjevane pravne in dejanske naslove za pridobitev lastninske pravice oziroma solastninskih deležev.

Izrek

Revizija se glede odločitve o tožbenem zahtevku zavrne in glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je presodilo, da spadata v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank le 2/15 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1615 k.o...; tožnika sta solastnika vsak do idealnega deleža 1/3 iste nepremičnine. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Obenem je delno zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek (da znaša solastni delež pokojnega očeta več kot 2/5), v preostalem delu pa je nasprotno tožbo zavrglo (to je glede zahtevka, da znaša solastni delež toženke 1/5 nepremičnin). Sodišče je odločilo tudi, da bo vknjižba lastninske pravice, ugotovljene v tej sodbi, v zemljiški knjigi izvršena po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da sta izpodbijani sodbi dejansko in pravno zgrešeni predvsem zaradi tega, ker priznavata veljavnost dogovora z dne 10.3.1968, ki ga je sklenil pokojnik s tožnikoma v nasprotju s tistim, kar je izkazovala takrat zemljiška knjiga. Na sporni nepremičnini še ni bilo nobene zgradbe, bile so vknjižene le uživalne pravice za gradnjo stanovanjske hiše po upravni odločbi. V pravdi P 1941/72 o skupnem premoženju pokojnika in razvezane žene M. G. je bilo ugotovljeno, da je pokojnikov delež na hiši 4/5 in 1/5 delež, ki pripada ženi. Brez sodelovanja teh dveh pa dogovor iz leta 1968 ne more veljati. Tožena stranka predlaga revizijskemu sodišču, da razveljavi obe izpodbijani sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena v delu, kjer izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku, in ni dovoljena v delu, kjer izpodbija odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku.

ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je revizija zoper sodbo dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 tolarjev. Vrednost spornega predmeta je stranka dolžna določiti v tožbi oziroma v nasprotni tožbi in si le s tako označitvijo zagotovi pravico do revizije (39. v zvezi s 45. členom ZPP). Ker tožena stranka (oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi) ni ravnala v skladu s to določbo, si pravice do revizije ni zagotovila. Revizijsko sodišče zato ni smelo obravnavati tistih revizijskih očitkov, ki se nanašajo na odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku, ampak je moralo v tem delu revizijo zavreči (377. člen ZPP).

Revizija je izredno pravno sredstvo in je zato revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe vezano le na tiste razloge, ki jih revizija (v dovoljenem delu) obrazloženo navede. Le na pravilno uporabo materialnega prava pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP pa je prepovedano izpodbijati pravnomočno sodbo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da revizija ne vsebuje prav nobenih razlogov, ki bi vsaj smiselno pojasnili, v čem naj bi bila kršitev določb pravdnega postopka, ki jo sicer zatrjuje. Revizijsko sodišče te trditve zato ni moglo preizkusiti, kar istočasno vodi do presoje, da taka kršitev postopka ni podana.

O obsegu solastnega deleža, ki spada v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank, je sodišče odločalo glede na zatrjevane pravne in dejanske naslove za pridobitev lastninske pravice oziroma solastninskih deležev. Pri tem je ugotovilo, da sta tožnika pridobila svoja solastniška deleža na sporni nepremičnini, skupaj z očetom, s skupno gradnjo. Ta gradnja je potekala očitno pred letom 1968, saj so se v dogovoru, ki ga revizija napada, graditelji dogovorili o načinu uporabe zgrajene hiše. O načinu uporabe solastne (ali v skupni lasti) nepremičnine pa se lahko veljavno dogovorijo solastniki. Ti so pridobili lastninsko pravico po samem zakonu (primerjaj 20. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in pred tem veljavna pravna pravila, ki so se razvila na podlagi Občnega državljanskega zakonika), in so zato z njo smeli tudi razpolagati. Način pridobitve solastninske pravice je bil torej zakonit - ni nasprotoval nobeni izrecni določbi, za njegovo veljavnost ni bilo potrebno soglasje toženke in njene matere (razvezane žene pokojnika). Zanemarjanje v zemljiški knjigi vpisane pravice za gradnjo - tako oseb, na katere je vpisana, kakor njihovih deležev - je bilo storjeno že v pravdi o skupnem premoženju prejšnjih zakoncev. Vendar je treba pravilno razumeti vknjiženo pravico uporabe za gradnjo. To je bila v času te vknjižbe le pravica na zemljišču v družbeni lastnini, priznana določenim osebam, ki pa jo te šele bodo uresničile; morda ne v celoti in morda ne vse osebe, ki so upravičene graditi. To pa je dejanska okoliščina, ki sta jo sodišči raziskali in ugotovili, da so pravico do gradnje udejanili le pokojnik in tožnika. Taka ugotovitev terja pravno presojo o zakonitem načinu pridobitve lastninske pravice pokojnika in tožnikov po deležih, ugotovljenih z izpodbijano sodbo (glede pokojnega očeta zmanjšanem zaradi prej pravnomočno ugotovljenega solastnega deleža toženkine matere iz naslova skupnega premoženja zakoncev).

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo pri odločitvi o tožbenem zahtevku materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).