Jedro

Sograditelj zgradbe, ki jo zgradi na podlagi predhodno sklenjenega medsebojnega dogovora originarno pridobi (so)lastninsko pravico na zgradbi. Podlaga za pridobitev (so)lastnine ni dogovor o skupni gradnji temveč ustvaritev nove stvari.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba (in sklep) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in pravilno sklepom) ugotovilo, da spada v zapuščino po pok. G. A. 2/15 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 1615 k.o. ..... Nadalje je ugotovilo, da sta tožeči stranki solastnika, vsak do 1/3 iste nepremičnine. V presežku je tožbeni zahtevek po tožbi tožečih strank zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da znaša solastninski delež pok. G. A. pri nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 1615 k.o. ... več kot 2/5 in v tem delu dajatveni zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. V preostalem delu (glede ugotovitve, da znaša solastninski delež Č. S. na že navedenih nepremičninah 1/5 in na izstavitev zemljiškoknjižne listine) je sodišče nasprotno tožbo zavrglo. Odločilo je še, da bo vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi izvršena po uradni dolžnosti in da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 489.632,20 SIT. Proti sodbi (in sklepu) se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnika izpodbijata sodbo glede izreka pod točko 3. in 4., uevljavljata vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi njunemu tožbenemu zahtevku, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne. Navajata, da iz izvedeniških mnenj izhaja, da sporna hiša ob razvezi G. A. in G. M. še ni bila dokončana. Glede na vrednost dokončane hiše na dan smrti A. G. in valorizirano vrednost deleža M. G. pa znaša njen delež le še 13,3%, torej ne 3/15, temveč le še 2/15. Zato bi se lahko od deleža G. A. v korist G. M. odštelo samo še 2/15 in bi v zapuščino moralo spadati 3/15 celotne nepremičnine. Prvostopno sodišče naj bi glede navedenega zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi odločalo v nasprotju s podatki spisa, kar naj bi predstavljalo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tudi toženka v svoji pritožbi uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga razveljavitev sodbe (in sklepa) in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da sodba nima dokazne ocene, pred njeno izdajo pa ni bil izveden zakonit postopek, saj so bili le prebrani listinski dokazi in zapisniki, zavrnjen pa je bil predlog toženke po neposrednem zaslišanju G. M.. V zadnjih šestih letih sodišče prve stopnje praktično ni storilo drugega, kot da je prepisalo razloge razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, ki jih je nekritično sprejelo. Vprašljiva naj bi bila nadalje stvarna pristojnost prvostopnega sodišča glede na modifikacijo tožbenega zahtevka in zvišanja vrednosti spora na 2.000.000,00 SIT. Z vsem navedenim naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodba naj bi tudi prekoračila tožbeni zahtevek, kot sta ga postavila tožnika, ki priznavata, da spada v zapuščino po G. A. 1/3 sporne nepremičnine, sodišče prve stopnje pa ta delež znižuje le na 2/15-tinki. Sodišče prve stopnje naj bi nadalje ne izvedlo dokaza po vpogledu v zapuščinski spis pok. G. A., brez česar ni mogoče soditi o njegovi zapuščini. Obstajalo naj bi nadalje nasprotje med izrekom in razlogi, saj sodba priznava veljavnost pravnomočne sodbe P 1941/72, s katero je ugotovljeno, da znaša delež G. A. 4/5 spornih nepremičnin in da je sporna nepremičnina skupno premoženje razvezanih zakoncev. Če pa je sporno premoženje skupno premoženje razvezanih zakoncev, potem tožnika kot družinska člana te zakonske skupnosti nista mogla pridobiti nobene solastnine. Sicer pa dogovor med tožnikoma in umrlim G. A. z dne 10.3.1968 nima pravne veljave, ker ni bil sopodpisan s strani G. M. in toženke oziroma nasprotne tožnice. Ta dogovor je tudi izgubil veljavo s pravnomočno sodbo P 1941/72. Dogovor je fiktiven in sklenjen le zato, da se izigra toženko. Prvostopna sodba tudi prezre razvezni spis, čeprav je pomemben datum razveze zakoncev G., ker je bil zakon razvezan šele po končani gradnji hiše P. 41a. Dogovor je bil sklenjen iz nemoralnih nagibov, pa tudi realiziran ni bil, ker nista tožnika nikoli nastopila posest po tem dogovoru. Tožnika tudi nista mogla na podlagi navedenega dogovora originarno pridobiti lastninske pravice, saj če je pridobitni naslov dogovor, potem gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Kunfuzni naj bi bili prvostopni razlogi tudi v zvezi z zavrženjem dela nasprotne tožbe toženke. Če pravnomočna sodba P 1941/72 ne velja za razmerje med pravdnimi strankami, potem toženka na njeni podlagi (v povezavi z darilno pogodbo) nima naslova za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi te sodbe. Ker sta tožnika vknjižena pri nepremičnini vl. št. 1615 k.o. ...., je upravičen tudi toženkin zahtevek, da v razmerju do njiju lahko izvede sodbo P 1941/72 in darilno pogodbo z dne 14.12.1977. Pač pa dogovor tožnikov s pok. G. z dne 10.3.1968 ni sposoben za vknjižbo pravic tožnikov v zemljiško knjigo in bi ga zato tožnika kot listino ali pridobitni naslov morala uveljaviti v posebnem zahtevku. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve in pravno stališče sodišča prve stopnje, kot je navedeno v razlogih izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje na prvostopne razloge. Glede na pritožbene navedbe pa dodaja: O pritožbi tožnikov. Odločitve sodišča prve stopnje, po katerem sta tožnika solastnika sporne nepremičnine, vsak do 1/3, to pa zato, ker sta to nepremičnino gradila na podlagi sklenjenega dogovora skupaj s pokojnim očetom G. A., pritožba ne izpodbija. Pritožba le zatrjuje, da je delež pok. G. A. višji do 2/15, to pa zato, ker naj bi le-ta vlagal v nepremičnino tudi po razvezi zakonske zveze med njim in G. M.. Njegov delež v razmerju do G. M. naj bi bil zato večji, kot pa je ugotovljen v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Lubljani z dne 4.1.1974 pod opr. št. P 1941/72. S takšnimi svojimi izvajanji pa pritožba posega v razmerje med umrlim G. A. in G. M., o čemer pa je bilo že pravnomočno odločeno s spredaj navedeno sodbo. Z navedeno sodbo je bilo določeno v razmerju med A. in M. G., kolikšen znaša stvarnopravni delež M. G. na sporni nepremičnini. Tega deleža po pravnomočnosti te sodbe umrli A. G. z nadaljnjimi vlaganji v nepremičnino ni mogel spremeniti, temveč bi imel v razmerju do M. G. eventuelno lahko le obligacijski zahtevek. Glede na navedeno je zato odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki jo izpodbija pritožba obeh tožnikov, pravilna, temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilni uporabi materialnega prava ter tudi ni v nasprotju s podatki v spisu, ker ugotovitve iz izvedeniškega mnenja izvedenca J. S. v zvezi z nadaljnjimi vlaganji v hišo, za tako pravnomočno ugotovljen stvarnopravni delež M. G. v odnosu do A. G. niso pomembne. Zakaj naj bi bilo treba zavrniti tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe v celoti in ne deloma zavreči, kot je to storilo prvo sodišče, pritožba tožnikov jasno ne pove. Kot pa bo razvidno iz izvajanj pritožbenega sodišča v zvezi s pritožbo toženke, pa je odločitev prvostopnega sodišča tudi v zvezi z nasprotnim tožbenim zahtevkom pravilna in zakonita. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da noben v pritožbi tožnikov navedeni pritožbeni razlog ni podan, zato je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. O pritožbi toženke. V 3. odst. 302. člena Zakona o pravdnem postopku je določeno, da kadar se glavna obravnava začne znova, lahko senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in izvedenci ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Zakon torej omogoča sodišču prve stopnje, da že izvedenih dokazov ne izvaja ponovno, temveč le prebere vsebino zapisnikov. Navedeno je sodišče prve stopnje na naroku dne 7.9.1999 tudi storilo, pri čemer je tožena stranka predlagala le še dodatno zaslišanje priče G. M.. V nasprotju s pritožbeno trditvijo torej ni predlagala novega zaslišanja navedene priče, temveč njeno dodatno zaslišanje, pri čemer niti ni navedla o čem naj bi se navedeno pričo dodatno zaslišalo. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog zavrnilo, s tem pa ni kršilo določb pravdnega postopka, saj je sodišče tisto, ki odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odst. 213. člena ZPP). Pritožbeni očitek o tem, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, torej nima podlage v podatkih spisa. Sicer pa ima sodba sodišča prve stopnje v razlogih sodbe ustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov na podlagi katere je mogoče opraviti ustrezen preizkus. Odločilno dejstvo, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev v izpodbijani odločbi je, da so oba tožnika in njun pokojni oče G. A. na podlagi sklenjenega medsebojnega dogovora o skupnji gradnji dejansko zgradili skupaj sporno nepremičnino, ki so si jo tudi že vnaprej razdelili v naravi. Prvostopno sodišče je povsem jasno navedlo, na katere dokaze je oprlo zadevno ugotovitev, na dogovor z dne 10.3.1968, katerega potrjujejo tudi vpogledane upravne odločbe. Sodba sodišča prve stopnje torej ima razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je bilo tudi pristojno za odločanje o zadevi ne glede na modifikacijo tožbenega zahtevka in v tej zvezi zvišanje vrednosti spornega predmeta na 2.000.000,00 SIT. Po določbi 1. odst. 30. člena ZPP so namreč okrajna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 2.000.000,00 tolarjev. V danem primeru jo tudi po modifikaciji ne. Končno pa sodišče tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot sta ga postavila tožnika, če ta tožbeni zahtevek obravnavamo kompleksno. Tožnika namreč nista le uveljavljala, da sodi v zapuščino po pok. G. A. 1/3 spornih nepremičnin, temveč tudi, da sta tožnika, vsak solastnika do 1/3 teh nepremičnin. V nasprotju s pritožbenimi trditvami, pritožbeno sodišče tudi ne najde nobenega nasprotja med izrekom izpodbijane sodbe in njenimi razlogi v zvezi z veljavnostjo pravnomočne sodbe P 1941/72. Nasprotno, iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da pravnomočna sodba P 1941/72 veže le v tej zadevi sodelujoče stranke, ne pa obeh tožnikov in da tako ugotovitev v tej sodbi, da predstavlja sporna nepremičnina skupno premoženje razvezanih zakoncev, ne more imeti učinka proti tožnikoma, v omenjeni sodbi ugotovljeni solastninski delež G. M. pa izpodbijana sodba priznava le-tej oziroma glede na sklenjeno darilno pogodbo sedanji toženki v breme deleža G. A., ki je zajet v tej pravnomočni sodbi in zaradi česar je njegov stvarnopravni delež na sporni nepremičnini, ki spada v zapuščino, sodišče prve stopnje ustrezno zmanjšalo. Tako ni najti nobene v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kakšne uradno upoštevne bistvene kršitve pa tudi pritožbeno sodišče ne najde. Ta pritožbeni razlog tako ni podan. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema dokazno presojo sodišča prve stopnje, po kateri dogovor z dne 10.3.1968 ni fiktiven. Do tega spoznanja je prvostopno sodišče prišlo na podlagi analize samega dogovora v povezavi z ustreznimi upravnimi odločbami ter na podlagi vseh izvedenih dokazov. V tej zvezi pritožbeno sodišče le dodaja, da iz razlogov same sodbe nekdanjega Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.1.1974 pod opr. št. P 1941/72, na katero se pritožba pogosto sklicuje, izhaja, da toženkina mati M. G. pri gradnji sporne hiše ni hotela sodelovati, kot tudi, da so pri gradnji bili aktivni le takratni toženec, t. j. A. G. in njegova otroka iz prvega zakona, to sta tožnika (2. odst. na strani 6 citirane sodbe). Iz navedene pravnomočne sodbe povsem jasno izhaja, da je stvarnopravni delež 1/5 na sporni nepremičnini bil M. G. prisojen glede na njena predhodna vlaganja v hišo v Po. ul. in hišo v L. ulici v Ljubljani, pri čemer je bil znesek kupnine od navedenih hiš deloma porabljen za gradnje sporne hiše. Tako tudi podatki spisa opr. št. P 1941/72 oziroma pravnomočne sodbe v tem postopku ne dajejo podlage za pritožbeno razmišljanje o tem, da je bil sporazum iz leta 1968 le fiktiven. Napačno pa je tudi materialnopravno gledanje pritožbe, po kateri naj bi bil naslov tožnikov za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini dogovor iz leta 1968. Podlaga njuni pridobitvi solastninske pravice na sporni hiše je skupna gradnja, graditev hiše, torej originarni način pridobitev lastninske pravice (1. odst. 22. člena ZTLR). Dogovor iz leta 1968 je torej le dokaz o skupni gradnji in o vsebini razdelitve skupaj ustvarjene nove stvari po njeni ustvaritvi. Ker pa je takšen dogovor bil sklenjen, tudi ni treba posebej ocenjevati vložka vsakega od graditeljev pri gradnji skupne stvari. Končno pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno delno zavrglo toženkino nasprotno tožbo. Toženka oziroma nasprotna tožnica namreč ima, glede na pravnomočno sodbo opr. št. P 1941/72, sklenjeno darilno pogodbo ter vsebino izreka izpodbijane sodbe, podlago za vknjižbo solastninske pravice na sporni nepremičnini do 1/5, pri čemer pa ni mogoče niti mimo pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča, po kateri je toženka po sedanjem zemljiškoknjižnem stanju vknjižena pri tej isti nepremičnini celo do višjega deleža (do 1/4). Za odločitev o tem, da znaša solastninski delež toženke na sporni nepremičnini 1/5, torej toženka ne izkazuje pravnega interesa. Toženki gre njen stvarnopravni delež kot pravni naslednici M. G. iz stvarnopravnega deleža A. G., v razmerju do njega pa je sodba pod opr. št. P 1941/72 pravnomočna in predstavlja ustrezen nasov za vknjižbo stvarnopravnega deleža na račun njegovega vknjiženega deleža. Končno pa je bilo že povedano, da je sodišče prve stopnje prisodilo obema tožnikoma njun solastninski delež zato, ker šteje, da sta ga pridobila na originaren način s samo gradnjo nepremičnine. Zato seveda ni potrebno posebej uveljavljati zahtevek za vknjižbo v zemljiško knjigo na podlagi dogovora z dne 10.3.1968 kot za vknjižbo v zemljiško knjigo nesposobnega pridobitnega naslova. Glede na vse navedeno, v ostalem se pritožbeno sodišče kot uvodoma sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, tudi po toženki uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prvostopna odločitev pa je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in zakonita. Zato je pritožbeno sodišče tudi toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo.