Jedro

Dogodki, ki jih opisuje tožnica, ne dosegajo standarda preganjanja, kot je opredeljeno v 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ. Za pojem preganjanja ne zadoščajo posamezni primeri groženj. Tožnica ni navedla prepričljivih razlogov, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo spoznana kot udeleženka demonstracij, saj na protestih, ki se jih je udeležila, nikoli ni bila prisotna policija, deležna ni bila nobenih nevšečnosti, izvorno državo pa je zapustila, še preden je bil končan policijski postopek, in ni izkoristila možnosti, da bi, če bi policija zoper njo podala kazensko ovadbo, svojo nedolžnost dokazovala v sodnem postopku.

Tožnica svoj strah utemeljuje s tem, da je zoper njo še vedno odprta kazenska zadeva, saj so pri hišni preiskavi pri njej doma našli bojne naboje, za katere trdi, da so ji bili podtaknjeni. Po mnenju sodišča pa strah pred uvedbo kazenskega postopka sam po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnica navedla v prošnji za mednarodno zaščito in kaj je povedala na osebnem razgovoru. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Svojo prošnjo utemeljuje s preganjanjem s strani obstoječe oblasti zaradi udeležbe na protestih v Kijevu in iz strahu pred prestajanjem zaporne kazni zaradi nedovoljenega posedovanja nabojev za puško. Tožnica je povedala, da na protestih ni bila deležna nobenih nevšečnosti. Prav tako je povedala, da na protestih, ki se jih je udeležila, ni bila nikoli prisotna policija. Dogodki, ki jih je tožnica doživela zaradi udeležbe na protestih, tržnici in na zaslišanju na policijski postaji, po oceni tožene stranke ne dosegajo kriterijev preganjanja. Za pojem preganjanja ne zadoščajo posamezni primeri krivic ali groženj. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnica v izvorni državi ni bila nikoli politično aktivna in ni bila članica nobene politične stranke ali organizacije. Ukrajinski parlament je 29. 1. 2014 sprejel Zakon o amnestiji za številne protestnike, ki so prekršili protiprotestniško zakonodajo, zaradi katere bi morali številni protestniki za dolga leta v zapor. Tožnica je povedala, da amnestija velja za protestnike, ki so se udeležili protestov od 27. 12. 2013, ona pa se jih udeležila pred tem datumom. Tožena stranka na podlagi informacij in poročil ugotavlja, da so do 27. 12. 2013 v Ukrajini potekala zgolj mirna zborovanja in protesti. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica ni navedla prepričljivih razlogov, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo spoznana kot udeleženka demonstracij, saj na protestih, ki se jih je udeležila, nikoli ni bila prisotna policija. Deležna ni bila nobenih nevšečnosti. Udeležba na demonstracijah oziroma protestih ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. Prav tako tudi dogodek na tržnici in na zaslišanju na policijski postaji ne dosega kriterijev preganjanja. Tožnica je povedala, da policisti, ki so jo obravnavali, do nje niso bili nasilni. Tožnica utemeljuje svoj strah pred preganjanjem tudi zaradi strahu zaradi nedovoljenega posedovanja nabojev. Vendar pa je izvorno državo zapustila, še preden je bil končan policijski postopek. Predložila je vabilo na zaslišanje, kateremu se ni odzvala, temveč je še pred končanim policijskim postopkom zapustila izvorno državo in ni izkoristila možnosti, da bi v primeru, če bi policija zoper njo podala kazensko ovadbo, svojo nedolžnost dokazovala v sodnem postopku. Strah pred uvedbo kazenskega postopka ni razlog za podelitev mednarodne zaščite. Tožnica v izvorni državi ni bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka v nadaljevanju odločbe podrobno povzema poročila o dogajanju v izvorni državi tožnice. Ugotavlja, da tožnici ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi, da bi utrpela preganjanje v smislu 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in zato ni izkazala obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca. Prav tako pa tožena stranka ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Ni uveljavljala razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Pri preverjanju, ali bi tožnica v primeru vrnitve lahko utrpela škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni, tožena stranka ugotavlja, da svoj strah utemeljuje zaradi udeležbe na demonstracijah in zaradi nedovoljenega posedovanja nabojev, to pa je tožena stranka presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca in po oceni tožene stranke ni izkazala, da bi ji ob vrnitvi v izvorno državo lahko bila storjena resna škoda, saj domnevnih groženj, očitkov in nadlegovanja ni mogoče ovrednotiti kot hudo kršitev človekovih pravic. Iz informacij in poročil glede varnostne situacije v Ukrajini izhaja, da se večina poročil nanaša na Krim in vzhodno Ukrajino. Tožnica pa izhaja iz kraja A., v bližini Kijeva in tožena stranka ni našla niti ene informacije, da bi bila v tem kraju varnostna situacija nestabilna in zaskrbljujoča. Zaradi tega tudi ne obstaja razlog za subsidiarno zaščito iz 3. alineje 28. člena ZMZ.

Tožnica v tožbi navaja, da je bila policija na protestih prisotna vedno in povsod, vendar ni ukrepala zaradi prevelikega števila protestnikov. V tožbi navaja, da je bila zaradi sodelovanja v protestih aretirana s strani policije in da so med aretacijo zoper njo uporabili grobo silo in da sta bila njeno zdravje in življenje ogrožena. Očitali so ji aktivno sodelovanje v množičnih nemirih in v njeni navzočnosti so opravili hišno preiskavo, med katero so v njeno stanovanje podtaknili bojne naboje in tako so ji očitali še kaznivo dejanje hrambe bojnega streliva. Preiskovalec je zahteval, naj prinese 15.000 EUR in je zaradi tega bila za tri dni izpuščena na prostost ter se je morala zavezati, da ostane v mestu. Vrnitev v Ukrajino je zanjo nevarno, kazenska zadeva je še vedno odprta. Tožnica se ne strinja s tem, da dogodki, ki jih je doživela, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Vse se ji je dogajalo samo zato, ker se je udeleževala protestov. Zakon o amnestiji pa velja zgolj za kazniva dejanja, zagrešena v času demonstracij od 27. 12. 2013 do 2. 2. 2014 in zanjo ne pride v poštev. Tožnica tudi nasprotuje temu, češ da notranji spopadi niso take intenzitete, da bi pomenili grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista, in v nadaljevanju tožbe povzema nekaj informacij o stanju v izvorni državi. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi tožene stranke, zaradi česar je razloge izpodbijane odločbe tudi nekoliko bolj podrobno povzelo v tej obrazložitvi. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da dogodki, ki jih je tožnica doživela, ne dosegajo kriterijev preganjanja, saj za pojem preganjanja ne zadoščajo posamezni primeri groženj, treba pa je tudi upoštevati, da so do 27. 12. 2013 v Ukrajini potekala zgolj mirna zborovanja in protesti. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnica ni navedla prepričljivih razlogov, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo spoznana kot udeleženka demonstracij, saj na protestih, ki se jih je udeležila, nikoli ni bila prisotna policija, deležna ni bila nobenih nevšečnosti in prav tako tudi dogodek na tržnici in na zaslišanju na policijski postaji ne dosega kriterijev preganjanja, izvorno državo pa je zapustila, še preden je bil končan policijski postopek in ni izkoristila možnosti, da bi v primeru, če bi policija zoper njo podala kazensko ovadbo, svojo nedolžnost dokazovala v sodnem postopku. Sodišče se strinja s toženo stranko, da strah pred uvedbo kazenskega postopka ni razlog za podelitev mednarodne zaščite in da tožnica v izvorni državi ni bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz razlogov, ki so bili že povzeti iz obrazložitve odločbe.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da je bila na protestih vsepovsod navzoča policija, le da ni ukrepala. Sodišče tem tožbenim navedbam ne more slediti, saj je na osebnem razgovoru (stran 3 zapisnika o osebnem razgovoru) sama izjavila, da na protestih policije ni bilo. Drugačne trditve v tožbi skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 sodišče ne more upoštevati, saj gre za tožbeno novoto. Res je sicer, da je tožnica že v upravnem postopku trdila, da jo je policist povlekel za lase, ker ni hotela vstopiti v policijski avto, vendar pa je kasnejše dogajanje na policijski postaji opisala, kot da nasilja ni bilo, da pa se do nje niso obnašali spoštljivo (stran 4 zapisnik o osebnem razgovoru). Dogodek, ki ga torej tožnica v tožbi opisuje kot grobo silo, ne dosega standarda preganjanja, kot je opredeljeno v 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ, kjer piše, da morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1. a členom Ženevske konvencije dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic.

Nadalje tožnica v tožbi svoj strah utemeljuje s tem, ker je zoper njo še vedno odprta kazenska zadeva, saj so pri njej doma našli pri hišni preiskavi bojne naboje, za katere tožnica trdi, da so ji bili podtaknjeni. S tem v zvezi se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da strah pred uvedbo kazenskega postopka sam po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite, še zlasti pa je treba v konkretnem primeru upoštevati, da tožnica ne zatrjuje, da bi pri pravosodnih organih zoper njo potekal kakšen kazenski postopek. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da je bila tožnica preganjana zaradi političnega prepričanja. V kolikor drži tožničina trditev, da so ji bili naboji podtaknjeni, tožnica zaradi tega še vedno ne more utemeljevati strahu pred preganjanjem, saj v morebitnem sodnem postopku niti ni poskušala dokazovati svoje nedolžnosti, ker ni dokazov, da bi do njega prišlo, saj je že kmalu po dogodku s hišno preiskavo zapustila državo. Glede njene udeležbe na demonstracijah pa tudi ni mogoče trditi, da je utemeljen strah pred preganjanjem, ker se jih je udeležila, saj je sama rekla, da na njih ni bila deležna nevšečnosti in da policije ni bilo, vsaj ne na tistih demonstracijah, kjer je bila ona prisotna. Glede trditev, da se zanjo Zakon o amnestiji ne nanaša, ker se je demonstracij udeleževala še pred 27. 12. 2013 pa sodišče ugotavlja, da je tožnica zatrjevala, da so ji očitali kršitev 294. člena Kazenskega zakonika Ukrajine. Ta člen določa, da je kaznivo organiziranje neredov, ki spremlja nasilje nad ljudmi, škoda med izgredi, požig, uničevanje posesti, prevzem nadzora nad stavbami ali zgradbami, prisilna deložacija občanov, upiranje oblastem z orožjem ali drugimi rečmi, ki se uporabljajo kot orožje in aktivna udeležba v izgredih. Glede na to, da tožnica ni navedla, da bi se na tistih protestih, ki se jih je ona udležila, kaj takega dogajalo, je ta njen strah pred morebitnim neutemeljenim pregonom, tudi če se Zakon o amnestiji nanjo ne nanaša, po mnenju sodišča neutemeljen in posledično temu tudi tožbene navedbe, ki se na to nanašajo.

Tožnica v tožbi tudi nasprotuje temu, da spopadi v Ukrajini niso take intenzitete, da bi pomenili grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista in pri tem povzema nekaj informacij o izvorni državi. Vendar pa sodišče ugotavlja, da se te informacije nanašajo na tisto območje Ukrajine, kjer tožnica ne živi, in sicer na vzhodno ukrajinsko mesto Slavjansk ter nasploh na vzhodno Ukrajino ter na mesti Odeso in Doneck, tožnica pa živi v okolici Kijeva, zato so to te tožbene navedbe nerelevantne.

Ker tožnica ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.