Jedro

Dogodki, ki jih je tožnica doživela, ne dosegajo kriterijev preganjanja oziroma ne kažejo na preganjanje zaradi političnega prepričanja, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca.

Tožnica tudi ni navedla utemeljenih razlogov, da bi ob vrnitvi v izvorno državo bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

Strah pred morebitno uvedbo kazenskega postopka sam po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite. Podatki o slabih razmerah v izvorni državi (razseljene osebe, oboroženi spopadi) pa se nanašajo na izhod iz države, kjer pa tožnica ne živi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo, št. 2142-44/2014/8 (1312-12) z dne 30. 4. 2014, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in ne pogojev za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Sledilo je utemeljitvi izpodbijane odločbe in se sklicevalo na razloge v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ob tem je dodatno poudarilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da dogodki, ki jih je tožnica doživela, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Tožnica ni navedla prepričljivih razlogov, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo zaradi udeležbe na demonstracijah spoznana kot udeleženka demonstracij, zaradi česar naj bi sledila zoper njo uvedba kazenskega postopka, ob tem da strah pred uvedbo le-tega ni razlog za podelitev mednarodne zaščite. Tudi dogodek na tržnici in zaslišanje na policijski postaji ne dosegata kriterijev preganjanja. Glede situacije v Ukrajini pa je poudarilo, da se informacije o spopadih nanašajo na območje, kjer tožnica ne živi, to je na vzhodno Ukrajino, tožnica pa živi v okolici Kijeva.

3. Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dogodki na policijski postaji in tržnici gotovo predstavljajo nečloveško ravnanje. Pritiski na tožnico (legitimiranje na tržnici, pridržanje na policijski postaji, hišna preiskava, podtaknjeni naboji) pa so se vršili zato, ker se je udeleževala protestov in pomagala protestnikom. V izvorni državi je torej preganjana zaradi svojega političnega prepričanja. Dogodki med aretacijo, ko so jo iz avtomobila potegnili za lase, predstavljajo nečloveško ravnanje in resno kršitev človekovih pravic, nezakonito pa je bilo tudi pridržanje v samici ter psihološki pritisk med zaslišanjem. V nadaljevanju pritožba povzema informacije o razmerah v izvorni državi ter poudarja, da se v času po izdani izpodbijani odločbi razmere še poslabšujejo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka v rednem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ).

8. ZMZ v 53. členu določa, da pristojni organ v rednem postopku prošnjo zavrne kot neutemeljeno, med drugim, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. V 23. členu ZMZ pa je navedeno, kaj predvsem upošteva uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito: podatke in izjavo iz prošnje; informacije pridobljene v osebnem razgovoru; dokaze, ki jih predloži prosilec; itd. 9. Iz podatkov v izpodbijani odločbi in sodbi sodišča prve stopnje, kar potrjujejo podatki v upravnem in sodnem spisu, med drugim izhaja, da je tožnica kot razlog za priznanje mednarodne zaščite navajala udeležbo na demonstracijah, zaradi katere naj bi ji grozil kazenski pregon, dogodek na tržnici, ko je kupovala hrano za protestnike, čemur je sledila aretacija, zaslišanje na policijski postaji ter hišna preiskava, ter same varnostne razmere v izvorni državi, ki se, kot poudarja v pritožbi, še poslabšujejo.

10. Pritožnica je med drugim navajala, da se je 30. 11. 2013 v Kijevu udeležila protestov zoper takratno oblast. Od tega dne dalje se je redno udeleževala demonstracij in protestov. Na njih ni bila prisotna policija in nikoli ni bila deležna nobenih nevšečnosti. Protestnikom je pomagala tudi na ta način, da jim je kupovala hrano in obleko. Tako je dne 26. 12. 2013, ko je na tržnici v Boryspilu kupovala živila in povedala, da jih kupuje za protestnike, do nje pristopil policist in ji dejal naj mu sledi. Izročiti mu je morala osebni dokument, do nje je bil verbalno nasilen, saj ji je izrekel grde besede. Nato je odšla do taksista, da bi jo odpeljal v Kijev, vendar so ju na avtocesti ustavili policisti. Pozvana je bila, naj policistu sledi do avtomobila, ker pa se je temu uprla, jo je povlekel za lase in odvlekel do policijskega avtomobila. Policista sta jo nato odpeljala na Policijsko postajo v Boryspilu, kjer so jo priprli, ji odvzeli torbico in jo zaslišali. Na zaslišanju do nje niso bili nasilni, niso pa bili korektni, saj so jo tikali, ji ukazovali kam naj se usede, kdaj naj vstane ter jo pošiljali v različne prostore. Priprta je bila do naslednjega dne (27. 12. 2013), ko so jo ponovno povabili na razgovor ter jo tudi seznanili, da bodo pri njej opravili hišno preiskavo, s čimer je soglašala. Pri hišni preiskavi so bili prisotni sosedje kot priče. Ob hišni preiskavi so policisti našli škatlico z naboji za pištolo, ki pa ni bila njena, zato zapisnika ni hotela podpisati. Odpeljali so jo nazaj na policijsko postajo in ji zagrozili z obtožbo po kazenskem zakoniku zaradi posedovanja orožja brez dovoljenja, do nje pa niso bili nasilni. Policist ji je dejal, da jo bo izpustil, če mu izroči 15.000 EUR. Obljubila mu je to vsoto, policist pa ji je izročil vabilo na ponovno zaslišanje za dne 30. 12. 2013 (ki ga je predložila kot dokaz). Še pred tem zaslišanjem pa se je tožnica odločila, da odide k daljnim sorodnikom v vas Gnedin. Pri njih je ostala nekaj časa. Ko je 22. 1. 2014 izvedela, da so v bližnjem gozdu našli mrtvega aktivista J. V., pa se je odločila zapustiti izvorno državo. Tako se ni odzvala vabilu na zaslišanje. V primeru vrnitve bi morala v zapor zaradi političnih razlogov in ker so našli naboje v njeni hiši. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo in nanj oprla svojo odločitev.

12. Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke in sodišča prve stopnje, da dogodki, ki jih je tožnica opisala, ne dosegajo kriterijev preganjanja. V 26. členu ZMZ (lastnosti dejanj preganjanja) je določeno, da morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti (prva alineja) ali morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. V skladu s 15. členom EKČP pa ni mogoče omejiti (razveljaviti) niti začasno pravice do življenja (2. člen), prepovedi mučenja (3. člen), prepovedi suženjstva (prvi odstavek 4. člena) ter načela zakonitosti (7. člen).

13. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča dogodki, ki jih je tožnica doživela, ne dosegajo kriterijev preganjanja oziroma ne kažejo na preganjanje zaradi političnega prepričanja. Tožnica je sama povedala, da na demonstracijah ni bila nikoli deležna nobenega nasilja, da policija niti ni bila nikoli navzoča na demonstracijah, katerih se je udeleževala, torej njeno zatrjevanje, da bi bila v primeru vrnitve spoznana za udeleženko demonstracij in posledično procesuirana, ni prepričljivo, tudi če se Zakon o amnestiji nanjo ne nanaša, kar sama zatrjuje. Tudi dogodek na tržnici ter v nadaljevanju zaslišanje na policijski postaji ne dosegata kriterijev preganjanja, tožnica pa je sama povedala, da se do nje niso obnašali nasilno pač pa nespoštljivo. Zato se Vrhovno sodišče strinja, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca.

14. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja z ugotovitvijo, da strah pred morebitno uvedbo kazenskega postopka sam po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite in zato, poleg že navedenega, niso izpolnjeni niti pogoji za priznanje subsidiarne zaščite, saj, kot je bilo že obrazloženo, tožnica tudi ni navedla utemeljenih razlogov, da bi ob vrnitvi v izvorno državo bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

15. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da dogodki, ki jih je tožnica doživela, pomenijo preganjanje. Tožnica v pritožbi namreč dejanskim ugotovitvam ne nasprotuje, ne strinja pa se z njihovo opredelitvijo, da ne predstavljajo preganjanja.

16. Prav tako pa je neutemeljeno tožničino sklicevanje v pritožbi na razmere v izvorni državi. Vrhovno sodišče se sicer strinja, da iz poročil, ki jih povzema tožnica v pritožbi, izhajajo slabe razmere v izvorni državi, vendar se vsi podatki (o težkih razmerah, oboroženih spopadih, razseljenih osebah) nanašajo na vzhod države, tožnica pa živi oziroma je živela v kraju Boryspil v bližini Kijeva.

17. Ker uveljavljani pritožbeni ugovori niso utemeljeni in niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.