Jedro

Tožena stranka je imela ob sprejetem in uveljavljenem provizijskem sistemu nagrajevanja zavarovalnih zastopnikov v smislu določb 126. člena ZDR kot minimum mesečne plače zavarovalnega zastopnika določeno višino zakonske minimalne plače, oziroma plače v višini pri toženi stranki veljavne vrednosti koeficienta 1,00, povečani za delavčev dodatek za delovno dobo, ne pa v valorizirani višini delavčeve osnovne plače, določene s pogodbo o zaposlitvi, kot je to zmotno presodilo sodišče.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek za plačilo bruto zneskov 11,34 EUR; 68,52 EUR; 80,33 EUR, 9,22 EUR; 166,37 EUR; 130,25 EUR; 52,90 EUR; 72,21 EUR; 55,02 EUR in 92,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 169 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu primarnemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova bruto razlike plače za posamezne mesece izplača skupaj 738,85 EUR, po obračunu davkov in prispevkov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih delnih neto zneskov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica v času od septembra 2002 do avgusta 2005 pri toženi stranki zaposlena kot zavarovalni zastopnik, je presodilo, da je bila tožnici pri toženi stranki plača pravilno izplačevana na podlagi veljavnega sistema provizijskega nagrajevanja, razen kolikor v posameznih mesecih izplačila plače niso dosegala tožničine osnovne plače iz njene pogodbe o zaposlitvi, upoštevaje ustrezne valorizacije. Dosojeni zneski so tako pomenili razliko med dejansko izplačano plačo za posamezne mesece in višino tožničine osnovne plače. 2. Sodišče druge stopnje je tako pritožbo tožnice zoper zavrnilni del, kot pritožbo tožene stranke zoper odločitev o delni ugoditvi zahtevku zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 67/2011-6 z dne 12. 7. 2011 zoper ugodilni del izpodbijane sodbe dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je ob uveljavljenem provizijskem sistemu nagrajevanja v primeru neizvrševanja planskih obveznosti zavarovalnih zastopnikov po posameznih mesecih pravno dopustno izplačilo plače, nižje od osnovne plače delavca.

4. V reviziji tožena stranka navaja, da je sodišče ugotovilo, da plačni sistem zavarovalnih zastopnikov tožene stranke temelji izključno na proviziji, ki poleg plače, vključno s plačo za delovno uspešnost in vsemi dodatki, zajema tudi stroške dela, s tem da je osnovna plača zavarovalnega zastopnika tudi v tem sistemu vezana na v naprej določene delovne rezultate in jo mora zavarovalni zastopnik pokriti s svojim delom oziroma ustvarjeno provizijo. Ne glede na take ugotovitve pa sta sodišči zmotno presodili, da je tožena stranka na podlagi 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) kot minimum dolžna upoštevati tožničino osnovno plačo, povečano za dodatek za delovno dobo. Pri tem sta se neutemeljeno oprli na mnenje izvedenca, ki je kot tožnici pripadajočo plačo upošteval njeno osnovno plačo ob lastnih ugotovitvah (mimo navedb strank), da tožena stranka ni vodila posebnega postopka glede razlogov za nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov. Pri tem sta sodišči spregledali določbe 146. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, ki določa, da se zavarovalnemu zastopniku, ki v posameznem mesecu ne izvršuje planskih obveznosti, za ta mesec izplača najnižja mesečna plača v višini zmnožka zahtevnostnega koeficienta 1,00 in osnove za obračun plače, z dodatkom za delovno dobo in da se najnižja mesečna plača v naslednjih mesecih poračuna s provizijo ter določbe 14. člena Pravilnika tožene stranke o organizaciji zastopniške mreže in nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov, po katerem se zavarovalnemu zastopniku, ki ne izpolni mesečne obveznosti, provizija izplača po dejanski realizaciji, vendar najmanj v višini minimalne plače, opredeljene v zakonu ali kolektivni pogodbi. Pri tem sta se sodišči sklicevali na določbe podjetniške kolektivne pogodbe, ki ne veljajo za provizijski sistem, ki je po tej kolektivni pogodbi posebej urejen in v katerem je preverjanje zastopnikove uspešnosti že vgrajeno v sam provizijski sistem nagrajevanja. Zato uspešnosti zastopnikov ni potrebno še posebej meriti in ugotavljati, ker je razvidna iz vsakomesečnega obračuna provizije od vplačanih premij s strani po zastopniku pridobljenih strank.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Sodišče se je pravilno sklicevalo na določbo prvega odstavka 126. člena ZDR, da mora pri mesečni plači delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.

8. V spornem obdobju je za toženo stranko veljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd), ki je v tretjem odstavku 43. člena opredeljevala osnovno plačo, kot plačo delavca za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne pogoje dela, s katerimi je delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja. Hkrati je bilo določeno, da osnovna plača ne more biti nižja od izhodiščne plače po tarifni predlogi te kolektivne pogodbe, to je od izhodiščne plače tarifnega razreda delavčevega delovnega mesta.

9. Podobno kot SKPGd sta osnovno plačo delavca vezali na poln delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne pogoje dela tudi za toženo stranko veljavna Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (KP dejavnosti – Ur. l. RS, št. 60/98) v tretjem odstavku 43. člena in v spornem obdobju veljavna kolektivna pogodba Zavarovalnice Triglav delniške družbe iz leta 1991 (podjetniška KP) v drugem odstavku 128. člena. V bistvu enako pa je bila osnovna plača vezana na pričakovane delovne rezultate tudi v tožničinih pogodbah o zaposlitvi iz leta 2003 in iz leta 2000 (priloga B1 in B2 spisa), v katerih je bila tožničina osnovna plača opredeljena s koeficientom 1,75. 10. Glede na navedeno revizija utemeljeno navaja, da tožničina mesečna osnovna plača ni bila opredeljena kot minimum mesečne plače v smislu določb prvega odstavka 126. člena ZDR, saj je bila poleg s polnim delovnim časom pogojena tudi z mesečnim doseganjem pričakovanih delovnih rezultatov in normalnimi delovnimi pogoji.

11. Tožnica ni zatrjevala, da iz naslova provizije v spornih mesecih ni dosegala osnovne plače zaradi nenormalnih delovnih pogojev in kaj takega tudi sodišče ni ugotovilo. Tako je bilo nedoseganje osnovne plače v posameznih mesecih posledica prenizko ustvarjene provizije, oziroma nedoseganje sicer pričakovanih mesečnih delovnih rezultatov. Za tak primer pa je podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke v 126. členu dopuščala tudi ustrezna nižja izplačila plače glede na dejansko ustvarjeno provizijo, vendar ne pod višino najnižjega mesečnega osebnega dohodka (plače), obračunanega na podlagi vrednosti zahtevnostnega koeficienta 1,00, z delavčevim dodatkom za delovno dobo. Pravilnik tožene stranke o organizaciji zastopniške mreže in nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov, ki je veljal v spornem obdobju (priloga B7 spisa), pa je ob urejanju provizijskega sistema nagrajevanja in pokrivanja stroškov v zvezi z delom v 14. členu določal, da se zavarovalnemu zastopniku, ki ni izpolnil predvidene mesečne obveznosti, plačo izplača po dejanski realizaciji, najmanj pa v višini minimalne plače v skladu z zakonom.

12. Glede na navedeno je imela tožena stranka ob sprejetem in uveljavljenem provizijskem sistemu nagrajevanja zavarovalnih zastopnikov v smislu določb 126. člena ZDR kot minimum mesečne plače zavarovalnega zastopnika določeno višino zakonske minimalne plače, oziroma plače v višini pri toženi stranki veljavne vrednosti koeficienta 1,00, povečani za delavčev dodatek za delovno dobo, ne pa v valorizirani višini delavčeve osnovne plače, določene s pogodbo o zaposlitvi, kot je to zmotno presodilo sodišče. 13. Tožnica ni zatrjevala, da bi v spornih mesecih prejemala nižjo plačo od navedenih opredelitev najnižjih plač zavarovalnih zastopnikov pri toženi stranki. Zato ji je tožena stranka tudi v spornih mesecih utemeljeno obračunavala in izplačevala plačo, kot ji je v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo in pravilnikom pripadala na podlagi ustvarjene provizije. Zato je sodišče tožnici v reviziji sporne razlike plač neutemeljeno priznalo oziroma dosodilo.

14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače v celoti zavrnilo.

15. Ker je tožena stranka z revizijo uspela, ji mora tožnica na podlagi 154. člena ZPP povrniti stroške revizijskega postopka, ki upoštevaje ob vložitvi tožbe veljavno odvetniško tarifo znašajo 169 EUR.