Jedro

Z določitvijo (koeficienta) zneska osnovne plače v pogodbi o zaposlitvi, skupaj s provizijskim načinom obračunavanja in izplačevanja plače v skladu s podjetniško KP in splošnimi akti tožene stranke, določbe ZDR o plačilu za delo niso bile kršene.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna za tožnico za čas od meseca septembra 2002 do avgusta 2005 obračunati razliko v plači v posameznih (10 od skupaj 47 zahtevanih) mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (1. toč. izreka), kar je tožnica zahtevala več tako iz primarnega (znesek v skupni višini 30.996,83 EUR) kot iz podrednega tožbenega zahtevka (znesek v skupini višini 3.879,69 EUR), je sodišče zavrnilo (2. toč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.586,62 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (3. toč. izreka).

Zoper sodbo sta se pritožila tožnica in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v 1. toč. izreka), ko je sodišče prisodilo tožnici za sporno obdobje razliko v plači. Ne strinja se z ugotovitvijo v sodbi, da tožničina plača ne bi smela biti nižja, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi, če ni bil izveden postopek, v katerem bi bila ugotovljena njena manjša delovna zmožnost. Sodišče je s takšnim stališčem nedopustno poseglo v njen uveljavljen provizijski sistem nagrajevanja zavarovalnih zastopnikov. Izvedenec finančne stroke ni upošteval določb podjetniške kolektivne pogodbe. Ureditev o nižji plači od osnovne, ki je izplačana v primeru manjše delovne uspešnosti, ni v nasprotju s pravnim redom. Če bi obveljala izpodbijana odločitev, potem bi morala tožnici poravnati razliko iz provizij, ki so jih pridobili z delom drugi zavarovalni zastopniki. Njihov plačni sistem je temeljil izključno na proviziji, za kar so se dogovorili podpisniki kolektivne pogodbe leta 1991. Uspešnosti dela zavarovalnih zastopnikov ni potrebno posebej meriti in ugotavljati komisijsko ali na drug način, saj so edini relevantni pokazatelji za uspešnost ali neuspešnost njihovega dela dejansko vplačane premije. Gre za specifičnost ureditve takšnega plačnega sistema. Poleg tega je bila tožnica vsak mesec seznanjena z obračunom plače, zaradi česar bi lahko ugovarjala, če je bila pri plačilu kakorkoli prikrajšana. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica izpodbija sodbo (v 2. in 3. toč. izreka), to je v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov in zoper odločitev o naloženih stroških postopka. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Poleg tega je obrazložitev sodbe v nasprotju z njenim izrekom. Tožena stranka v njenem primeru ni spoštovala sklenjene pogodbe o zaposlitvi kot tudi ne določb ZDR in kolektivnih pogodb, ki urejajo tako izplačila osnovne plače kot izplačila iz naslova delovne uspešnosti. Sklicuje se na konkretne določbe kolektivne pogodbe tožene stranke z dne 19. 7. 1991 glede načina in višine obračunavanja plač zavarovalnih zastopnikov. Nesporno je, da tožena stranka pri obračunavanju plače ni ugotavljala delovne uspešnosti. Iz izplačilnih listov tožnice je razvidno, da je v spornem času prejemala le provizijo, ki se ni obračunavala na način, ki ga določa kolektivna pogodba. Dejstvo je, da tožena stranka ni določala mesečne norme oz. števila sklenjenih zavarovanj. V konkretnem primeru gre za spor, v katerem imajo odločilni pomen listinski dokazi. Vsekakor ne more biti oškodovana, ker tožena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni natančno določila plačila za delo v obliki provizij. Ne bi ji smela ponuditi pogodbe o zaposlitvi, s katero se je zavezala, da bo za pričakovane rezultate dela izplačevala osnovno plačo, če je vedela, da norme za doseganje takšnih rezultatov ne bo določila. Provizijski sistem izplačila, kot ga je določila, je primeren za drugačno vrsto pogodbenega razmerja med strankama. Zavarovalni zastopniki ne smejo biti izjema od pravila, da mora delavec za izplačilo osnovne plače doseči pričakovane rezultate dela. Tožena stranka ni določila plana za izplačilo takšne plače, niti ne kriterija za izplačilo dela plače na podlagi delovne uspešnosti. Samoumevno bi bilo, da potni stroški, do katerih je delavec upravičen, ne morejo biti vključeni v osnovno plačo. Ravno obračun potnih stroškov, ki so bili odbiti od provizije in potem prišteti k proviziji, kaže, da je tožena stranka obravnavala sklenjene pogodbe o zaposlitvi kot klasične pogodbe o trgovskem zastopstvu. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi in ne kakršno drugo civilno pogodbo, zato jo je bila tožena stranka dolžna izpolniti ter ji izplačati plačo in pripadajoče stroške v zvezi z delom. Tolmačenje, da plačni sistem zavarovalnih zastopnikov temelji le na proviziji, pomeni, da zastopniki ne prejemajo plače, ampak samo provizijo. Če je temu tako, potem ne bi bilo potrebno določiti osnovne plače in dela plače za delovno uspešnost, saj je zavarovalnemu zastopniku vseeno, kakšne delovne rezultate doseže. Tožena stranka ni izplačala stroškov, ki so nastali v zvezi z delom, temveč jih je zgolj obračunala in odštela od osnove, ki je bila podlaga za izračun osnovne plače. Potni stroški so vključeni v provizijo, za kar v določbah ZDR ni podlage. Dejstvo je, da tožena stranka ni določala planske obveznosti, ki bi bile podlaga za izplačilo osnovne plače. Poleg tega tožena stranka ni dokazala, da je v spornem obdobju ugotavljala delovno uspešnost z ocenjevanjem. ZDR v 130. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju del in nalog na službenem potovanju. Po 2. odstavku 7. člena ZDR se s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče dopusti revizijo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbe pravilna in zakonita ter predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodišče prve stopnje je v sodbah, v katerih je odločilo v enakih primerih, zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, prav tako je pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 90/2007 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zadevi opr. št. Pd 8/2004. V pritožbi navržen problem o neskladnosti kolektivne pogodbe tožene stranke z veljavno zakonodajo ne obstaja. V postopku je obrazložila plačni sistem, ki je veljal za zavarovalne zastopnike, ta je v celoti pravilen in tožnica ni bila v ničemer prikrajšana pri plači v spornem obdobju.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z njegovo dokazno oceno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360 čl. ZPP), pa še navaja: Tožnica je bila zaposlen pri toženi stranki od 13. 4. 2000 do 30. 9. 2005 na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika za osebna zavarovanja. Od tožene stranke je zahtevala plačilo premalo izplačane plače za čas od meseca septembra 2002 do septembra 2005. V spornem obdobju je veljala (do 30. 6. 2006) Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. list RS, št. 40/1997 in spremembe), ki je glede plače določala, da je ta sestavljena iz osnovne plače, dela plače na podlagi delovne uspešnosti, dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja in dodatkov. Navedeno je povzeto tudi v drugem odstavku 126. člena Zakona o delovnem razmerju (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Nadalje smiselno enako opredeljuje plačo pri toženi stranki veljavna Kolektivna pogodba za zavarovalstvo (panožna KP, Ur. l. RS; št. 60/1999 in nadaljnji). V prvem odstavku 147. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke (podjetniška KP) je opredeljeno, da se osebni dohodki zavarovalnih zastopnikov obračunavajo in izplačujejo v obliki provizij. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da se provizije lahko obračunavajo od bruto premije ali od ustvarjenega režijskega dodatka, iz tretjega odstavka pa izhaja, da višino provizijskih stopenj določi direktor ali od njega pooblaščena oseba, pri čemer mora upoštevati, da se sme za bruto plače zastopnikov območne enote iz naslova provizij, nadomestila za letni dopust, praznike in druge upravičene odsotnosti ter za dodatek za delovno dobo, porabiti največ 50 % od režijskega dodatka od zavarovalne premije, ki jo ustvarijo zavarovalni zastopniki.

Podjetniška KP je pričela veljati dne 1. 7. 1991 in ni bila odpovedana ali spremenjena v določbah, ki urejajo plačni sistem zavarovalnih zastopnikov. Veljala je v celotnem spornem obdobju, torej v času, ko je tožnica opravljala delo zavarovalnega zastopnika na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi z dne 3. 4. 2000 in 15. 4. 2003 (B1in B2). Navedeni pogodbi vsebujeta določbo, da za vse pravice in obveznosti, ki niso urejene s pogodbo, veljajo določbe ZDR, kot tudi določila panožne kolektivne pogodbe, podjetniške KP in splošni akti delodajalca ter da je delavec seznanjen z njihovo vsebino. V VI. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2000 pa je določen znesek in koeficient osnovne plače, in sicer tako, da so vnaprej določeni delovni rezultati zanjo določeni v splošnih aktih, ki se nanašajo na nagrajevanje zavarovalnih zastopnikov.

Glede na gornjo opredelitev plače v podjetniški KP, ki sta jo podpisala Upravni odbor Zavarovalnice ... in sindikata pri delodajalcu, temelji plačni sistem zavarovalnih zastopnikov izključno na proviziji, ki zajema vse stroške dela. Provizijski način obračunavanja plač v podjetniški KP in njegova tehnična izpeljava v splošnih aktih tožene stranke ni v nasprotju s splošnimi določbami o plačah. ZDR v prvem odstavku 126. členu delodajalcu le nalaga, da mora pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca, v konkretnem primeru torej tudi podjetniško KP. Tej zahtevi je tožena stranka v konkretnem primeru zadostila z določitvijo (koeficienta) zneska osnovne plače v pogodbi o zaposlitvi (VI. člen). Hkrati je določila provizijski način obračunavanja in izplačevanja plače, s čimer je ravnala na način in po postopku v skladu s podjetniško KP in splošnimi akti tožene stranke. Zaradi takega načina obračunavanja plač, ki tožnici zagotavlja denarno plačilo v odvisnosti od delovnih rezultatov za opravljeno delo, pogodbenemu razmerju med strankama ni mogoče odreči delovnopravne narave. Vse ostale pravice, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi in tožničinega delovnopravnega statusa (npr. pravica do letnega dopusta, regresa, izobraževanja, zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, plačevanja prispevkov za socialno varnost), namreč še vedno veljajo.

Da so v proviziji zajeti vsi stroški dela in se v njej odražajo delovni rezultati tožnice – zavarovalne zastopnice, je razvidno tudi iz priloženih pogodb o zaposlitvi in iz v izvedenem dokaznem postopku pridobljenih izpovedi prič. V tej zvezi tožničina pritožba zatrjuje, da gre za spor, v katerem so odločilni le listinski dokazi. Glede na določbo 8. člena ZPP o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Iz navedene določbe, ki uzakonja načelo proste presoje dokazov, ne izhaja, da je mogoče dejstva dokazati le s predložitvijo točno določenih dokazov, temveč da sodišče opre presojo o (ne)obstoju posameznih dejstev na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovitve o tem, da je bila plača zajeta v izplačani proviziji, poleg priloženih listin dodatno utemeljilo z izpovedmi prič, je postopalo v okviru načela proste presoje dokazov. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni prejela osnovne plače. Sodišče prve stopnje se je zgolj postavilo na stališče, da bi v primeru prejemanja zneska osnovne plače, poleg skupnega zneska provizije, v kateri je že zajeta osnovna plača, prišlo do nevzdržnosti provizijskega sistema oz. do dvakratnega plačila za delo.

Osnovna plača zavarovalnih zastopnikov je tudi v okviru obračuna in izplačevanja v obliki provizije na podlagi citiranih kolektivnih pogodb in pogodb o zaposlitvi vezana na vnaprej določene delovne rezultate, pri čemer je glede izplačevanja plač na podlagi delovne uspešnosti v 3. odstavku 45. panožne KP določeno, da se plače na tej podlagi določajo na osnovi provizije in glede na izvršitev plana za posamezne zavarovalne vrste, kar odkazuje na podrobnejšo ureditev v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih delodajalca. Posamezni elementi za merjenje delovnih rezultatov za izračun osnovne plače in dela plače na podlagi delovne uspešnosti, ki sta se obračunavali in izplačevali v obliki provizije, so določeni v splošnih aktih tožene stranke (Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov območne enote Ljubljana - B7 in B8). Zato so neutemeljene tožničine pritožbene navedbe, da tožena stranka ni določila mesečne norme oz. števila zavarovanj, ki bi jih morala tožnica skleniti za izplačilo plače. Enako velja za pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka predložiti primerjavo glede višine provizije z drugimi zavarovalnicami, saj to za odločitev v predmetnem sporu ni potrebno.

Za obračun in izplačilo plače v obliki provizije je pomembna določba 50. člena panožne KP, ki ureja obračun plače. Prvi odstavek navedenega člena določa, katere podatke o plači vsebuje pisni obračun plače, v drugem odstavku pa, da lahko delodajalec ob obračunu plače na istem obračunskem listu obračuna tudi druge osebne prejemke, povračila stroškov v zvezi z delom in odtegljaje od plače (neto izplačilo). Tožena stranka je to obveznost v spornem obdobju izpolnila, kar izhaja iz predložene listinske dokumentacije in izpovedi priče M.Š.. Obračun provizije za posamezni mesec temelji na premijah za posamezno vrsto zavarovanja, v plačnih listih pa je izrecno razviden osnovni koeficient plače, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi. V provizijskem sistemu so zajeti tudi potni stroški zavarovalnega zastopnika. V 37. členu Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov območne enote ... iz leta 2001 in v 35. členu navedenega pravilnika iz leta 2005 je namreč določeno, da se od bruto sklada provizij odštejejo potni stroški v zvezi z delom, ki se obračunavajo in izplačujejo na osnovi priznanih kilometrov in predpisane višine kilometrine, pri čemer skupni znesek potnih stroškov ne sme presegati 30 % bruto sklada provizij za posameznega zavarovalnega zastopnika. Tožena stranka je imela za tak način obračuna potnih stroškov neposredno podlago v splošnem aktu, iz plačnih list pa izhaja, da so bili prišteti k neto znesku plače. Potni stroški so bili torej tožnici dejansko obračunani glede na vrsto zavarovanj in število kilometrov (obračuni kilometrine) (prvi odstavek 130. člen ZDR).

Glede vtoževanega dodatka zaradi uskladitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dodatek predmet Sporazuma o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju z dne 14. 10. 2004 in z dne 12. 9. 2005. Nadalje iz izpovedi priče M.Š. izhaja, da so se pri toženi stranki do leta 2004 usklajevale izhodiščne plače v odstotkih, nekaj časa v nominalnih zneskih, nato pa so se ponovno usklajevale z odstotki. Drugače kot pri drugih zaposlenih delavcih so se pri zavarovalnih zastopnikih plače usklajevale z rastjo premij zaradi inflacije. Način uskladitve plač zavarovalnih zastopnikov je bil torej tak, da je neto uskladitev upoštevana v povečanem znesku provizije, kar je razvidno iz plačnih list od vključno oktobra 2004 dalje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o neizplačevanju dodatka v spornem obdobju.

Sicer pa je v konkretnem primeru izvedenec finančne stroke izdelal izračun prikrajšanja pri plači tožnice v spornem obdobju samo za 10 mesecev (od zahtevanih 47) ter ugotovil prikrajšanje v višini 479,84 EUR skupaj za vseh 10 mesecev oz. razdeljeno v manjših zneskih za vsak mesec posebej. Ugotovil je, da tožnica v teh mesecih ni prejela takšnega plačila za delo, ki bi dosegel predvideno osnovno plačo po pogodbi o zaposlitvi in povečano za dodatek za minulo delo ter dodatek po zakonu. Glede tega pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da ne bi sprejelo takšne ugotovitve izvedenca za verodostojne. Tudi sicer ni tožena stranka v dokaznem postopku predložila morebitnih drugačnih izračunov. Nenazadnje se je ves čas sklicevala zgolj na pravilen izračun plače v skladu z uveljavljenim provizijskim sistemom, ki se je nanašal na njene zavarovalne zastopnike. Zato pritožbeno sodišče njenih pritožbenih navedb ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi, ki so jih poskušali uveljaviti tožnica in tožena stranka v vloženih pritožbah, niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbi in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbenimi navedbami o dopustitvi revizije pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je s 1. oktobrom 2008 stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008). V skladu s 131. členom ZPP-D so z dnem uveljavitve tega zakona prenehali veljati 25., 30., 32., 39., 40. in 77. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – popravek). Glede na določbo 2. odstavka 130. člena ZPP-D se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih le, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. V konkretni zadevi je bila na prvi stopnji izdana sodba dne 7. 7. 2010, kar je po uveljavitvi ZPP-D, zato se postopek nadaljuje po določbah spremenjenega zakona. O dopustitvi revizije tako ne odloča več pritožbeno sodišče, temveč po določbi 2. odstavka 367.a člena ZPP vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.