Jedro

V predmetni zadevi gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ob izpolnjevanju v ZDR določenih pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni treba ugotavljati še oblik oziroma stopenj krivde v kazenskopravnem smislu. Zadoščajo ugotovitve, da je prišlo do kršenja pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih obveznosti, ki lahko predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da delavec za tako ravnanje nima opravičljivih razlogov.

Neizpolnjevanje delovnih nalog, ki so bile delavcu odrejene, pri čemer je bil na svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi že predhodno večkrat opozorjen, predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je to jasna in nedvoumna kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 5. 10. 2007. Posledično je zavrnilo tudi ugotovitveni zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, reintegracijski zahtevek ter reparacijske zahtevke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ni šlo za tako hude kršitve, ki bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj pri delodajalcu niso nastale nobene motnje v poslovanju, kršitve pa tudi niso bile take narave, da bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, česar sodišči nista ocenili. Kršitve, ki so bile že predmet predhodnega pisnega obvestila (vprašanje nadur, razpored dela v sprejemni pisarni), ne morejo biti razlog za odpoved. Tožena stranka tožniku ni očitala, da ni podal pravega razloga za kompenziranje ur, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik predlog in analizo podal, tožena stranka pa s tem ni bila zadovoljna. Po drugi strani pa je bilo ugotovljeno, da zaradi kompenziranja ur ni bilo večjih problemov in je bil to le namišljen razlog za odpoved. Enako velja glede očitkov, ki so se nanašali na pogodbo o izvrševanju fotografskih storitev. To delo je bilo tožniku odvzeto, še preden ga je lahko dokončal, zato so očitki o kršitvah neutemeljeni. Glede pogodbe o sodelovanju z R. sploh ni bilo jasno, kaj je direktor od njega zahteval, očitek glede seznama pogodb pa je tudi ostal nedokazan. Nadalje navaja, da se sodišči nista opredelili do stopnje tožnikove krivde. Ker sodišči nista odločili ob primerjavi, katere so bile sploh tožnikove zadolžitve, gre za bistveno kršitev določb postopka. Gre tudi za kršitev 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati vse, kar bi moral delavec opravljati. Tožniku se očita neizvrševanje nekaterih opravil, ki so v pristojnosti direktorja.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila po pooblaščenki, ki ni odvetnica. Ker lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), revizijsko sodišče vsebine tega odgovora ni upoštevalo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožena stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot vodja sprejemne pisarne od 15. 9. 2003 dalje. Tožena stranka ga je pred podajo izpodbijane odpovedi večkrat pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti; nazadnje 24. 7. 2007, ker ni podal predloga razporeda dela v sprejemni pisarni, po katerem bi delo razdelili tako, da bi se izognili naduram in s tem nepotrebnemu obremenjevanju zaposlenih ter nepotrebnim stroškom delodajalca. V izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je očitala, da ga je z dopisom 27. 8. 2007 pozvala, da v roku 8 dni poda predlog, kako rešiti nastalo situacijo glede nadur oziroma ur za kompenzacijo, ob tem pa še, da pripravi specificirano analizo stanja ter posreduje določene podatke, česar ni realiziral. Nadalje mu je očitala, da kot skrbnik pogodbe za področje fotografskih storitev, ni opozoril na potek veljavnosti pogodbe, kljub opominu nadalje tudi ni sklenil ustreznega aneksa k tej pogodbi, ki bi veljal do izbire novega izvajalca fotografskih storitev, ter pravočasno začel z novim postopkom izbire izvajalca. Očitala mu je še, da v postavljenem roku 3 dni ni pristopil k tehnični realizaciji pogodbe o sodelovanju z R. in da ni pregledal seznama pogodb ter v zvezi s tem pripravil poročila o tem, ali tožena stranka opravlja upepelitve tudi za kakšno podjetje, ki ga ni na seznamu.

8. Ob ugotovitvah, da v izpodbijani odpovedi navedeni očitki tožniku držijo – sodišče prve stopnje je do take dokazne ocene prišlo na podlagi vseh izvedenih dokazov, tudi na podlagi zaslišanja tožnika, ter je svojo dokazno oceno ustrezno utemeljilo, sta sodišči druge in prve stopnje utemeljeno zaključili, da je v obravnavanem primeru podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb tretje alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR. Tožnik namreč ni upošteval delodajalčevih navodil in dela ni opravljal vestno, kot je bilo opredeljeno v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer je kršil svoje obveznosti, določene v členih 31 in 32 ZDR ter v pogodbi o zaposlitvi.

9. V zvezi z revizijskimi navedbami, da se sodišči nista opredelili do stopnje tožnikove krivde, gre pojasniti, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni niti posledica kazenskega niti posledica disciplinskega postopka. V predmetni zadevi gre namreč za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je posledica ugotovitve, da je prišlo do kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ob izpolnjevanju v ZDR določenih pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni treba ugotavljati še oblik oziroma stopenj krivde v kazenskopravnem smislu (1). Zadoščajo ugotovitve, da je prišlo do kršenja pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih obveznosti, ki lahko predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da delavec za tako ravnanje nima opravičljivih razlogov. V zvezi z revizijskimi navedbami, da ni šlo za tako hude kršitve, ki bil utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa velja poudariti, da neizpolnjevanje delovnih nalog, ki so bile delavcu odrejene, pri čemer je bil na svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi že predhodno večkrat opozorjen, tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je to jasna in nedvoumna kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (2).

10. Neutemeljene so revizijske navedbe, da se sodišči nista ukvarjali z vprašanjem, katere so bile sploh tožnikove zadolžitve. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (zadnji odstavek na 4. strani) izhaja celoten opis del in nalog tožnikovega delovnega mesta, kot je naveden v aktu o sistemizaciji. Navedeno listino (B20) je predložil tožnik in jo je vpogledalo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa tudi ni odločilno, da opis del in nalog delovnega mesta ni vsebovan v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, pač pa le v aktu o sistemizaciji, na katerega se pogodba o zaposlitvi sklicuje.

11. Revizijske trditve, da so bile nekatere v izpodbijani odpovedi navedene kršitve že predmet predhodnega pisnega obvestila in zato ne morejo predstavljati odpovednega razloga, predstavljajo ponovitev pritožbenih navedb, na katere je celovito in po vsebini pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje in revizijsko sodišče k razlogom izpodbijane sodbe nima kaj dodati.

12. Iz vseh navedenih razlogov je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita tudi po presoji revizijskega sodišča. 13. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 9/2007 z dne 10. 4. 2007. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 481/2006 z dne 13. 3. 2007.