Jedro

Tožnik je bil utemeljeno pisno opozorjen na kršitev delovnih obveznosti, saj ni pripravil predloga razporeda dela v sprejemni pisarni, po katerem bi vsak od zaposlenih delal 40 ur na teden, s čimer ne bi bilo potrebe po nadurnem delu. Tožnik je bil kot vodja sprejemne pisarne zadolžen za organizacijo dela. Ker za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča eno utemeljeno pisno opozorilo, ni bistveno, ali sta se preostali 2 opozorili, ki jih je tožnik prejel, nanašali na naloge, za katere ni bil zadolžen po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 5. 10. 2007 (točka I/1 izreka) ter da se šteje, da tožniku delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi ni prenehala z odpovednim rokom, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerje in pogodbe o zaposlitvi in ga je tožena stranka v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dolžna pozvati nazaj na delo, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče plače, kot če bi delal in mu priznati druge pravice iz delovnega razmerja (točka I/2 izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker naj bi kršil 31. in 32. člen ZDR. Tožniku je očitala štiri kršitve delovnih obveznosti ter izdala več opozoril, zadnje z dne 24. 7. 2007. V zvezi s prvo kršitvijo, ki se nanaša na vprašanje nadur oziroma delo preko polnega delovnega časa, tožena stranka ne bi smela redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, saj je bila domnevna kršitev že predmet predhodnega opozorila z dne 4. 7. 2007. Iz predhodnih pisnih opozoril z dne 9. 1. 2007 in 10. 11. 2006 izhaja, da je bil tožnik postavljen kot vodja informatike pri toženi stranki, za kar pa tožena stranka s tožnikom ni sklenila aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Tožniku so bile zaupane naloge izven opisa del in nalog njegovega delovnega mesta vodje sprejemne pisarne, zaradi česar so predhodna opozorila neutemeljena. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik storil očitano kršitev s tem, ko direktorju ni posredoval razloga za kompenzirane ure, zaradi česar dela in nalog ni opravil vestno in natančno in po pravilih stroke, kot to določa 4. člen pogodbe o zaposlitvi. Z navedeno ugotovitvijo je sodišče prve stopnje ugotovilo čisto nekaj drugega kot pa je bilo tožniku očitano. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je direktor tožene stranke od tožnika zahteval predlog in analizo, tožena stranka pa tožniku ni očitala, da ni podal pravega razloga za kompenziranje ure. Dokazni postopek je pokazal, da je predmet in analizo podal, le da tožena stranka s predlogi in analizo ni bila zadovoljna. Prav tako tožena stranka tožniku v odpovedi ni očitala, da ni analiziral, spremljal in kontroliral ter strokovno vodil in razporejal delovnega časa in da je zaradi tožnikovega nepravilnega razporejanja delavcev v sprejemni pisarni prišlo do nespoštovanja pravilnika o delovnem času podjetja in posledično do prikrajšanja delavcev, temveč da ni podal predloga in analize, kar pa se je izkazalo, da ne drži. Glede drugega očitka, vsebovanega v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se je nanašal na pogodbo o izvrševanju fotografskih storitev, tožnik opozarja na izpoved direktorja tožene stranke, da nepravočasen začetek postopka javnega naročanja in neizdelava aneksa k obstoječi pogodbi nista bila poglavitna vzroka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer je v odpovedi glede tega odpovednega razloga napisanih več očitkov, za katere pa je dokazni postopek pokazal, da ne obstajajo. Glede pogodbe o sodelovanju z R. je bilo v odpovedi tožniku očitano, da ni pristopil k tehnični realizaciji pogodbe, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku kršitev dokazana zato, ker ni vnesel cene v računalniški program. Sodišče je v tem delu sledilo navedbam tožene stranke in ni upoštevalo zagovora tožnika, čeprav je že iz predložene listinske dokumentacije in izpovedbe direktorja razvidno, da pravzaprav niti ni bilo jasno, kaj je direktor zahteval. Zaslišan v tej zvezi je direktor povedal, da je od tožnika zahteval sklenitev ustrezne pogodbe, iz dokaznega postopka pa izhaja, da je bila pogodba že sklenjena, zato ni jasno, kakšno pogodbo naj bi tožnik še sklenil, da bi izpolnil nalogo. Nedokazan je tudi očitek glede seznama pogodb. V odpovedi se je tožniku očitalo, da ni pregledal seznama pogodb in ugotovil, ali so na seznam vnesena podjetja, ki vozijo na upepelitev. Tekom dokaznega postopka je tožnik predložil odkljukan seznam, kar je potrdil tudi direktor tožene stranke, tako da očitek, da ni pregledal seznama, ne vzdrži. Tožena stranka ni predlagala niti enega dokaza, da bi na seznamu moralo biti tudi podjetje V. d.o.o. in da bi moral tožnik dopolniti seznam z navedbo tega podjetja. Sodba tudi nima razlogov glede opredelitve stopnje tožnikove krivde, saj je krivdni razlog podan, če delavec ne izpolnjuje svojih pogodbenih ali drugih obveznosti, pa je pri tem podana njegova krivda. Poudarja tudi, da je razporejanje delovnega časa v pristojnosti glavnega direktorja, ki v skladu s pravilnikom o delovnem času, letnim planom dela, delovnimi koledarji po posameznih organizacijskih enotah in oddelkih določi delovni čas glede na potrebe delovnega procesa. V tej zvezi je naloga tožnika glede na njegov opis delovnega mesta, da tedensko določi razpored delavcev glede na urnik dela po letnem koledarju. Tega pa tožena stranka tožniku ni očitala, temveč da ni podal predloga oz. analize. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je repliciral na odgovor tožene stranke na pritožbo, navajal, da navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo niso utemeljene ter predlagal ugoditev pritožbi. Priglaša stroške replike.

V odgovoru na repliko tožena stranka zavrača navedbe tožnika kot zavajajoče. Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je obravnavalo vsa sporna vprašanja, upoštevalo celotno listinsko gradivo v spisu ter sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi ugotovitvami, kot pravnimi zaključki.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) v 88. členu določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: krivdni razlog). V skladu s 5. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Po določbi 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da je bila kršitev pogodbenih obveznosti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 5. 10. 2007 (priloga A4), po kateri tožnik ni podal predloga za rešitev položaja glede nadur v sprejemni pisarni oziroma izdelal analize, ki naj bi vsebovala stanje presežka nadur, število opravljenih nadur po dnevih in razloge za opravljene nadure, dokumentacijo s podpisanimi nadurami s strani direktorja OE in direktorja tožene stranke, dokumentacijo o izrabi nadur in dopustov za posameznega delavca in celotni oddelek za leto 2007, podatke o prisotnih na delu za dneve, ko so bile opravljene nadure in število sprejetih pogrebov in naročil kremacij, že zajeta v pisnem opozorilu po 1. odstavku 83. člena ZDR z dne 24. 7. 2007 (priloga B6-1). Iz navedenega pisnega opozorila namreč izhaja, da tožnik ni podal predloga razporeda dela v sprejemni pisarni, po katerem bi vsak zaposleni delal 40 urni tedenski delovnik in bi se na ta način lahko tožena stranka izognila naduram. Tožena stranka je od tožnika zahtevala pripravo analize, ki je predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, šele potem ko tožnik ni pripravil ustreznega predloga razporeda, zaradi katerega je bil tožnik pisno opozorjen po 1. odstavku 83. člena ZDR. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga torej ni bila podana zaradi kršitve, ki bi že bila zajeta v pisnem opozorilu.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje glede te kršitve, to je neizdelave predloga in analize glede nadur, ugotovilo nekaj, kar naj tožena stranka tožniku ne bi očitala v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik te obveznosti ni izpolnil, saj predloga in analize ni izdelal, temveč je direktorju dne 31. 8. 2007 posredoval dopis (priloga A6), ki pa ga ni mogoče šteti za predlog in analizo. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik v dopisu z dne 31. 8. 2007 zapisal, da delavci kompenzacij niso mogli izrabiti zaradi uvajanja novega (računalniškega) programa, pa je sodišče prve stopnje, potem, ko je ugotovilo, da je pravi razlog drugačen, ugotovilo tudi, da tožnik ni posredoval resničnega razloga za kompenzirane ure. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da delavec P.D. ni imel večjega števila ur za kompenzacijo zaradi uvajanja novega računalniškega sistema, kot je to sporočil tožnik v dopisu, temveč zaradi dejstva, ker mu je tožnik omogočil delo ob sobotah, ne da bi se pred tem z direktorjem tožene stranke dogovoril glede kompenzacije teh ur za P.D., ki jih le-ta potem ni mogel izrabiti kot prosti dan v naslednjem tednu, temveč so mu bile izplačane kot nadure. Pritožba torej v tem delu ni utemeljena.

Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik 24. 7. 2007 utemeljeno pisno opozorjen na kršitev delovnih obveznosti, saj ni pripravil predloga razporeda dela v sprejemni pisarni, po katerem bi vsak zaposleni delal 40 ur na teden, čeprav je bil kot vodja sprejemne pisarne zadolžen za organiziranje in vodenje dela v sprejemni pisarni. Po III. členu pogodbe o zaposliti z dne 15. 9. 2003 (priloga A1) je namreč tožnik sklenil delovno razmerje za delovno mesto vodje sprejemne pisarne, ki po opisu del in nalog (priloga B20) obsega organiziranje in vodenje dela v sprejemni pisarni, razporejanje dela in nadzor nad izvrševanjem dela, koordiniranje dela v OE v podjetju z zunanjimi institucijami, reševanje spornih zadev in pritožb, organiziranje in nadzor nad vodenjem evidenc in katastra, izvrševanje del na sprejemu in druga opravila po nalogu nadrejenega. Ker za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadošča že eno pisno opozorilo po 1. odstavku 83. člena ZDR, se pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, da je bil tožnik pred tem dvakrat pisno opozorjen na neizpolnjevanje obveznosti po 1. odstavku 83. člena ZDR in sicer dne 9. 1. 2007 (priloga B6-6) in 10. 11. 2006 (priloga B6-7), čeprav se naj obveznosti, na katere se sklicujeta ti dve pisni opozorili, ne bi nanašali na opis njegovih del in nalog, saj te navedbe za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilnega pomena.

V celoti so neutemeljeni očitki v pritožbi glede kršitve, ki jo je tožnik storil s tem, ko kot skrbnik pogodbe za področje fotografskih storitev ni pravočasno pričel z novim postopkom izbire izvajalca, niti ni kljub ustreznemu opozorilu sklenil aneksa k pogodbi, ki bi veljal do izbire novega izvajalca. Pritožba se namreč sklicuje na izpoved direktorja tožene stranke, po kateri ni bil glavni razlog za redno odpoved niti spregled datuma niti neizdelava aneksa, ter pri tem zaključuje, da nepravočasni začetek postopka javnega naročila ni bil glavni očitek tožniku. Pritožba povzema le del izpovedbe direktorja tožene stranke z naroka dne 19. 6. 2008, ki je na vprašanje pooblaščenke tožnika, ali je glavni očitek spregled datuma ali neizdelava aneksa, pojasnil, da glavni očitek ni ne eno ne drugo, temveč nevestno opravljeno delo, ki pa vključuje tudi nepravočasno izveden postopek javnega naročanja in neizdelavo aneksa. Ker je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala obe kršitvi, tudi ni logično, da tožnik s tem v zvezi želi izpostaviti le eno neizpolnitev oziroma kršitev, ob dejstvu, da sta mu bili obe dokazani.

Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da je aneks k pogodbi za področje fotografskih storitev pripravil drug delavec, oziroma da mu je bila ta zadolžitev odvzeta. Kot je sam izpovedal, zaslišan na naroku dne 19. 6. 2008, je direktorju posredoval le dopis, da je potrebno pripraviti predlog aneksa, vendar aneksa ni posredoval, čeprav ga je že imel pripravljenega v svojem računalniku, ker še ni potekla prejšnja pogodba. Ta razlog pa ni opravičljiv. Kot namreč izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je bilo potrebno skleniti aneks k pogodbi ravno iz razloga, ker je tožnik spregledal datum poteka pogodbe o izvajanju fotografskih storitev z dne 14. 9. 2006 (priloga B3-9) ter ni bilo mogoče pravočasno (pred potekom pogodbe) izvesti javnega naročila za zagotavljanje fotografskih storitev na podlagi nove izbire ponudnika storitev. Tožnik je torej moral direktorju tožene stranke sočasno z citiranim dopisom (dopis brez datuma, priloga B3-8) posredovati tudi aneks k pogodbi. Dejstvo, da je tožena stranka to zadolžitev kasneje zaupala drugemu delavcu, ne pomeni, da tožniku ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti v smislu 31. in 31. člena ZDR.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da ni pristopil k tehnični realizaciji pogodbe o sodelovanju z R. v letu 2007/2008 številka 21 (priloga B4-2). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pomeni tehnična realizacije pogodbe vnos cene osmrtnic v računalniški program sprejemne pisarne, česar pa tožnik ni storil, kljub dopisu direktorja tožene tožene stranke z dne 30. 8. 2007 (priloga B4-1) in nadrejenega delavca, direktorja OE pokopališka dejavnost R.M. z dne 3. 9. 2007. Res je sicer, da je direktor tožene stranke tožniku v svojem dopisu z dne 30. 8. 2007 postavil tridnevni rok za vnos podatkov, kar pa še ne pomeni, da bi tožnik v vsakem primeru neuspešno opravil nalogo, ker naj bi se pogodba začeti izvajati 1. 9. 2007, kot to uveljavlja pritožba. Tožnik namreč ni zanikal navedb tožene stranke, da sta mu referenta P.D. in N.M. že dne 28. 8. 2007 izročila cenik s storitvami. V svojem dopisu direktorju tožene stranke št. ... z dne 5. 9. (letnice ni) - priloga B4-3, je tožnik potrdil, da je v sprejemni pisarni dobil dopis, ki naj bi predstavljal cenik. Torej bi cene storitev, kljub direktorjevemu dopisu z dne 30. 8. 2007, lahko vnesel že pred 1. 9. 2007. Ker navedenega ni storil niti v danem roku 3 dni, temveč je z dopisom z dne 5. 9. zahteval mnenje direktorja o ceniku, ni izpolnil delovne obveznosti. Tožnik se tudi ne more sklicevati na to, da so se mu zdele cene sumljive, zaradi česar je zahteval njihovo potrditev s strani direktorja. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi moral tožnik cene vnesti v računalnik in jih šele nato dati v potrditev direktorju tožene stranke.

V zvezi s četrto kršitvijo pogodbenih obveznosti, ki jo je tožnik storil s tem, ker ni ugotovil, ali tožena stranka opravlja upepelitve še za kakšna podjetja, ki niso bila na seznamu podjetij, ki ga je tožnik prejel z dopisom direktorja tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2007 (priloga B5-1), je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja direktorja tožene stranke pravilno ugotovilo, da bi moral tožnik na seznam uvrstiti tudi podjetje V. d.o.o., za katerega tožena stranka opravi letno od 200 do 300 upepelitev. Ker tožnik tega podjetja ni uvrstil na seznam do 3. 9. 2007, torej v roku, ki je bil določen v dopisu direktorja tožene stranke z dne 20. 8. 2007, oziroma poročila sploh ni oddal, je tudi ta kršitev v celoti dokazana. Pritožbeno sodišče pripominja, da v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi družba V. d.o.o. sicer ni navedena, vendar to ne vpliva na ugotovitev, da tožnik dane zadolžitve ni opravil. Ker tožnik ni dokazal, da tožena stranka za družbo V. d.o.o. ne bi opravljala storitev, so protispisne pritožbene navedbe, da sodba v tem delu nima razlogov.

Glede na vse izvedene dokaze pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje, da so podane okoliščine iz 5. odstavka 88. člena ZDR, ko ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom. Tožena stranka je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnika večkrat neuspešno opozarjala k izpolnjevanju delovnih obveznosti, kršitve določb pogodbe o zaposlitvi ter 31. in 32. člena ZDR pa po svoji naravi in teži predstavljajo resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reintegracijo in reparacijo. Ker pritožba ni utemeljena, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe ter replike na dogovor na pritožbo tožene stranke (2. odst. 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP).