Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnik prejel preko avstrijskega špediterja navedeno blago, ki je bilo v Avstriji deklarirano kot blago pod carinskim nadzorom, sporno pa je ali je bilo blago ob vnosu na slovensko carinsko območje res ustno deklarirano pri pristojnem carinskem organu in zanj plačane uvozne dajatve ali pa gre za nezakonit vnos blaga. Tožnik je bil v predhodnem postopku v celoti seznanjen z ugotovitvami carinskega organa v zvezi s fakturami in avstrijskimi tranzitnimi deklaracijami in tudi pozvan, da predloži dokazila o tem, da je izvedel ustrezen carinski postopek, vendar tožnik ni imel v tej zvezi nobenih dokazil. Tako ni niti dokazal, da je za blago plačal carino, oz. da je bilo blago oproščeno plačila carine. Glede na povedano, so tudi po oceni sodišča podani pogoji za naknaden obračun uvoznih dajatev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka združila pritožbene zadeve tožnika pod št. 426-31/417 do 425-00 zoper odločbe Carinarnice A št. 426-25/426, 647 do 654-00/5200-002 z dne 11. 4. 2000 tako, da je postala vodilna številka zadeve 426-31/417-00 (točka I izreka) in zavrnila pritožbe tožnika zoper navedene odločbe kot neutemeljene (točka II izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je stvarno pristojna za reševanje vseh zadev ter da se pravice in obveznosti pritožnika opirajo na isto ali podobno dejansko stanje ter je iz tega razloga zadeve združila v en postopek po načelu ekonomičnosti postopka (130. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje ZUP). S prvostopnimi odločbami je bilo pritožniku po uradni dolžnosti naloženo plačilo carinskega dolga v višinah 61.846,00 SIT, 101.829,00 SIT, 135.374,00 SIT, 74.289,00 SIT, 135.075,00 SIT, 41.349,00 SIT, 84.972,00 SIT, 64.265,00 SIT in 29.474,00 SIT za blago, ki je bilo v dneh 27. 5., 14. 8., 28. 8., 15. 10., 26. 11., 16. 12. 1998 in 18. 1. 1999 nezakonito vnešeno na carinsko območje Republike Slovenije preko Carinske izpostave B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila na ime tožnika v Avstrijo k špediciji AAA v C poslano blago (avtodeli in razna dodatna oprema za osebne avtomobile VW "hrošč"), ki je prispelo tja z DHL pošto od prodajalca v ZDA (BBB) po fakturi št. 13479 z dne 18. 5. 1998 v vednosti 1.325,94 USD in da je dne 27. 5. 1998 to blago izstopilo iz Avstrije na mejnem prehodu B v Slovenijo, kar je razvidno iz avstrijske tranzitne deklaracije, registrirane pod št. 450/999/00542/0018 z dne 27. 5. 1998; po fakturi št. 13710 z dne 11. 7. 1998 v vednosti 1.810,94 USD in da je dne 21. 7. 1998 to blago izstopilo iz Avstrije na mejnem prehodu B v Slovenijo, kar je razvidno iz avstrijske tranzitne deklaracije, registrirane pod št. 450/999/00843/008 z dne 21. 7. 1998; po fakturi št. 13834 z dne 5. 8. 1998 v vednosti 2.345,00 USD in da je dne 14. 8. 1998 to blago izstopilo iz Avstrije na mejnem prehodu B v Slovenijo, kar je razvidno iz avstrijske tranzitne deklaracije, registrirane pod št. 450/999/000973/008 z dne 14. 8. 1998; po fakturi št. 13914 z dne 20. 8. 1998 v vrednosti 1.547,10 USD in da je dne 28. 8. 1998 to blago izstopilo iz Avstrije na mejnem prehodu B v Slovenijo, kar je razvidno iz avstrijske tranzitne deklaracije, registrirane pod št. 450/999/001044/008 z dne 28. 8. 1998; po fakturi št. 6/12/92 z dne 6. 10. 1998 v vrednosti 2.425,09 USD in da je dne 15. 10. 1998 to blago izstopilo iz Avstrije na mejnem prehodu B v Slovenijo, kar je razvidno iz avstrijske tranzitne deklaracije, registrirane pod št. 450/999/001329/008 z dne 15. 10. 1998; po fakturi št. 14201 z dne 26. 10. 1998 v vrednosti 886,69 USD in da je dne 3. 11. 1998 to blago izstopilo iz Avstrije na mejnem prehodu B v Slovenijo, kar je razvidno iz avstrijske tranzitne deklaracije, registrirane pod št. 450/999/001425/008 z dne 3. 11. 1998; po fakturi št. 14302 z dne 17. 11. 1998 v vrednosti 1.710,45 USD in da je dne 26. 11. 1998 to blago izstopilo iz Avstrije na mejnem prehodu B v Slovenijo, kar je razvidno iz avstrijske tranzitne deklaracije, registrirane pod št. 450/999/001577/008 z dne 28. 11. 1998; po fakturi št. 14377 z dne 8. 12. 1998 v vrednosti 1.233,54 USD in da je dne 16. 12. 1998 to blago izstopilo iz Avstrije na mejnem prehodu B v Slovenijo, kar je razvidno iz avstrijske tranzitne deklaracije, registrirane pod št. 450/999/001709/008 z dne 16. 12. 1998; po fakturi št. 14470 z dne 8. 1. 1999 v vrednosti 659,11 USD in da je dne 18. 1. 1999 to blago izstopilo iz Avstrije na mejnem prehodu B v Slovenijo, kar je razvidno iz avstrijske tranzitne deklaracije, registrirane pod št. 450/999/000048/009 z dne 18. 1. 1999. Na navedenih deklaracijah je v polju 44 opozorilo, da gre za carinsko blago, ki je pod nadzorom. Za našteto blago ni dokazov, da bi ob prehodu carinske črte tožnik blago oziroma dokumentacijo predložil slovenskim carinskim organom ter je Carinarnica A na podlagi sodelovanja z avstrijskimi carinskimi organi pridobila prej navedene tranzitne deklaracije, fakture in pripadajoče airwaybille DHL pošte. Pritožnik je bil dne 15. 3. 1999 pozvan, da pojasni uvoz avtodelov. Zagotovil je, da bo zbral vso potrebno dokumentacijo, o čemer je bila opravljena uradna zabeležka z dne 15. 4. 1999 in vročena dne 19. 4. 1999 tožniku, ki pa se kljub zavezi ni odzval, zato je bil ponovno pozvan dne 14. 2. 2000 za predložitev dokazil o izvedenih carinskih postopkih. Tožnik je v odgovoru z dne 23. 2. 2000 navedel, da je blago prijavil carinskim organom, da je vedno potoval skupaj z družinskimi člani, ki lahko nastopijo kot priče. Blago je uvažal po kosih, ne pa vsega naenkrat in le do dovoljenega zneska 80 EUR, za kar meni, da ni bilo potrebno plačati nikakršnih carinskih dajatev, drugačnih dokazil, da bi plačal od naštetih uvozov dajatve, pa tožnik ni predložil. Dokumentacijo, ki izkazuje, da je tožnik iz Avstrije izvozil opremo za osebne avtomobile VW "hrošč" so Carinarnici A predložili avstrijski carinski organi, ki so zaradi lastnih postopkov proti tožniku zaprosili za sodelovanje, pravno podlago pa predstavlja Protokol 5 o medsebojni pomoči v carinskih zadevah med upravnimi organi kot sestavni del Začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in Evropsko skupnostjo za jedrsko energijo na drugi strani (Uradni list RS-MP, št. 8/97 oz. Uradni list RS, št. 27/97). Prvostopni organ je postopal tudi skladno z določbo 213. člena ZUP glede izreka in pri opravi naknadnega obračuna navedel na kaj se nanaša, točno specificiral blago in potek obračuna (vrednost posameznih postavk računa, določitev carinske vrednosti, tarifno številko, carinske stopnje, davčno osnovo in stopnje in znesek plačila za posamično postavko). Tožena stranka zavrača trditev tožnika, da obravnavanega blaga ni vnesel na območje Republike Slovenije, saj iz navedenih avstrijskih tranzitnih deklaracij izhaja, da je v teh zadevah obravnavano blago zapustilo območje Avstrije ob prej citiranih datumih čez mejni prehod B. Iz tranzitnih deklaracij pa je razvidno, da se vsaka nanaša na blago iz pripadajoče in priložene prevozne listine HAWB. Iz listin izhaja, da je bilo poslano blago za prejemnika AA na naslov špedicije AAA v C, Avstrija. Tem listinam pa so priložene tudi fakture pošiljatelja iz ZDA, ki se glasijo na tožnika AA in navedeno špedicijo, zato tožena stranka meni, da je nedvomno (pri)tožnik tisti, ki je kupil blago. Blago, navedeno na fakturi ter tranzitno deklaracijo s prilogami ob izstopu iz Avstrije je predložil avstrijskemu carinskemu organu zaradi potrditve iznosa blaga iz Avstrije in zaradi razbremenitve tranzitne listine, na kateri pa je bilo poudarjeno, da gre za carinsko blago in da je potreben nadzor in zavarovanje tega blaga do izstopa v Slovenijo. Iz navedenega izhaja, da je blago na določen datum čez določeni mejni prehod in v eni pošiljki nedvomno vstopilo v Republiko Slovenijo. Tožena stranka se sklicuje na 4. člen Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ), po katerem so carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje in niso bile sproščene v prost promet. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je cariniku vedno vse povedal in pojasnil o blagu, ki ga je vnašal in da ta ni nikoli zahteval predložitve dokumentov ali blaga, pa pojasni, da je zahteva carinskega organa na meji omejena le na vprašanje ali ima stranka kaj prijaviti, stranka pa je dolžna povedati, kaj dejansko vnaša, če to ni že na prvi pogled vidno. Stranka nima sama pravice odločiti, da gre za blago, ki po njeni vednosti ne presega dovoljenega limita in po katerem postopku se ga bo vneslo na območje Republike Slovenije, kajti te odločitve so v pristojnosti carinskega organa (8. člen CZ). V konkretnem primeru je tožnik vnašal dele in dodatno opremo za osebne avtomobile VW "hrošč", ki jih ni prevažal na vidnem mestu na avtomobilu in za to vrsto blaga velja, da se ga lahko šteje kot blago za gospodinjstvo, vendar pa mora stranka v takem primeru tudi dokazati, da je lastnik osebnega avtomobila, za katerega uvaža konkretne dele ter da mora biti ta avtomobil registriran na njeno ime. V obravnavanem primeru pa tega tožnik ne zatrjuje, da je postopal na navedeni način. Kot domači potnik tudi ne bi mogel biti oproščen plačila carine in prometnega davka, ker posamične vrednosti blaga po prej navedenih fakturah presegajo dovoljeni znesek tolarske protivrednosti 80 EUR, za katerega je domači potnik oproščen plačila carine (2. odstavek 161. člena CZ v zvezi z 8. členom Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve, Uradni list RS, št. 56/95 in 72/95). Prvostopni organ je zato utemeljeno naknadno naložil plačilo carinskega dolga potem, ko je tožnika pozval, naj mu dostavi dokaze o plačilu carinskega dolga. V zvezi s pritožbeno navedbo glede trditev v obrazložitvah izpodbijanih odločb, da je tožnik zapustil mejni prehod prej, preden je bil carinski postopek končan, pa je tožena stranka ugotovila, da se vsebinsko ne ujema z dejanskim stanjem te zadeve, saj je bila napaka pri tipkanju izpodbijane odločbe pomotoma vnešena in jo zato tožena stranka ocenjuje kot brezpredmetno. Tožena stranka sicer ugotavlja, da je carinski dolg nastal 27. 5. 1998 do vključno 18. 1. 1999 in zato bi prvostopni organ moral obračunati prometni davek namesto davka na dodano vrednost, saj je v tem času še veljal Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92). Po Zakonu o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, dalje ZDDV), se obračunava DDV šele od 1. 7. 1999, vendar tožena stranka izračunov ni spreminjala, ker bi s tem tožnika spravila v slabši položaj, ker bi bil izračun prometnega davka višji.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu ter vztraja tudi pri vseh pritožbenih razlogih. Navaja, da je prvostopenjski organ izdal devet odločb dne 11. 4. 2000 o naknadnem obračunu carinskega dolga, čeprav bi moral, zaradi ekonomičnosti postopka, voditi enoten postopek. Zato je morala tožeča stranka vložiti devet pritožb in plačati devetkrat tudi takso ter je postopke združil šele pritožbeni organ. Naknadni obračun carinskega dolga je bil opravljen za avtodele in razno dodatno opremo za osebne avtomobile VW "hrošč", ki jih je tožeča stranka prepeljala iz Republike Avstrije v Republiko Slovenijo v obdobju od 27. 5. 1998 do 18. 1. 1999. Tožeča stranka meni, da je bil postopek carinjenja izveden nepravilno s strani carinikov, ne pa s strani tožeče stranke in da prvostopni organ ni izpeljal celotnega dokaznega postopka ter je bilo zato dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Predlaga, da sodišče opravi zaslišanje strank in da izvede ponujene dokaze ter razsodi na ta način, da se odpravijo odločbe Carinarnice A in odločba Generalnega carinskega urada ter da se tožeči stranki povrnejo stroški postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Sodišče je tožečo stranko seznanilo z odgovorom tožene stranke na tožbo.

Tožeča stranka na naroku vztraja pri tožbi in razlogih zanjo. Predloži dokumentacijo prekrškovnega postopka pred Carinskim uradom na A, ki je sicer zastaral, vendar sta bili izdani dve prekrškovni odločbi, ki sta bili obe razveljavljeni, ker je tožena stranka nepravilno vodila postopek. Blago, ki ga je uvažala v Slovenijo, je bilo vidno in cariniku je vsakokrat povedala, kaj ima. Odločitev tožene stranke temelji na enkratnem potrdilu na avstrijskem dokumentu, da je blago, ki je prispelo v Avstrijo carinsko blago. Zaključek, da je bilo blago preneseno v Slovenijo v prekomernih količinah, ni dokazan. Tožnik je zaradi razbremenitve avstrijske tranzitne dokumentacije le to razdolževal pri avstrijskih carinskih organih, pri čemer pa ni imel s seboj vsega blaga, saj ga je uspel deponirati v vasi D v Avstriji. Sklicuje se na prekrškovni postopek, ki je bil voden pri avstrijskih carinskih organih zoper tožnika iz razloga, ker ni pravočasno in naenkrat spornega blaga izvozil iz Avstrije. V dokaz ponuja tudi vpogled v potni list, iz katerega je razvidno, da je v spornih obdobjih več kot 50 krat prestopil mejo in predlaga pridobitev navedenih spisov od avstrijskih carinskih organov in zaslišanje prič.

Tožena stranka na naroku v celoti vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo.V kolikor bi tožnik blago prijavil pri uvozu, bi carinski delavec od njega zahteval tudi račun. Prekrškovni postopek je poseben postopek, ki se vodi ločeno od upravnega postopka in nanj nima vpliva, izpodbijana odločba pa temelji prav na avstrijskih listinah. Kolikor pa bi bil tožnik prekšrkovno obravnavan v Avstriji, bi lahko tudi predložil odločbo, sicer pa gre za novoto.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem sporu ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Združitev stvari v en postopek je po 130. členu ZUP fakultativna, kar pomeni, da lahko pride do združitve ob izpolnjevanju pogojev iz tega člena, ni pa to obvezno ter je odločitev o tem v pristojnosti organa, ki odloča o zadevi. Tožena stranka nima prav, da so bili s tem, ker organ ni združil po navedenem členu zadeve v skupno obravnavanje, kršene določbe postopka, kar pa je potem storila tožena stranka in na navedeni pravni podlagi združila zadeve.

V zadevi ni sporno, da je tožnik prejel preko avstrijskega špediterja navedeno blago, ki je bilo v Avstriji deklarirano kot blago pod carinskim nadzorom, sporno pa je ali je bilo blago ob vnosu na slovensko carinsko območje res ustno deklarirano pri pristojnem carinskem organu in zanj plačane uvozne dajatve ali pa gre za nezakonit vnos blaga. Iz podatkov upravnih spisov nesporno izhaja, da je carinski organ prve stopnje na podlagi sodelovanja z avstrijskimi carinskimi organi pridobil račune, ki so glasili na tožnika, kar je razvidno tudi iz avstrijskih tranzitnih deklaracij, kjer je opozorilo, da gre za blago, ki jo pod carinskim nadzorom. Če bi tožnik ob vnosu na carinsko območje Republike Slovenije blago res deklariral in prijavil pravilno vrednost blaga, bi carinski organ tudi po mnenju sodišča nedvomno ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za brezcarinski vnos carinskega blaga.V skladu z 2. odstavkom 144. CZ se šteje za nezakonit vnos blaga na carinsko območje med drugim tudi vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ, ki pomeni kršitev obveznosti predložiti blago pri pristojnem carinskem organu, carinski dolg pa nastane v trenutku nezakonitega vnosa blaga, ki predstavlja podlago za naknaden obračun carinskega dolga. Kadar carinski organ ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, tako kot je to v obravnavanem primeru, izda po uradni dolžnosti odločbo o nastali obveznosti (1. odstavek 154.člena CZ). V obravnavanem primeru sporno carinsko blago zaradi nezakonitega vnosa v državo ni oproščeno plačila carinskih dajatev in so bile le te tudi pravilno obračunane, kar je razvidno tudi iz izrekov prvostopnih odločb, kjer so navedeni carinska osnova, tarifa, carinska stopnja, osnova in stopnja DDV.

Tožeča stranka svojih navedb, da je bil postopek carinjenja izveden nepravilno s strani carinikov z ničemer ni izkazala. V zvezi s tranzitnimi deklaracijami avstrijskih carinskih organov in faktur, ki se glasijo na ime tožnika in v tej zvezi neizkanega ustreznega carinskega postopka, pa tožnik ničesar ne pojasni. Tožnik je bil v predhodnem postopku v celoti seznanjen z ugotovitvami carinskega organa v zvezi s fakturami in avstrijskimi tranzitnimi deklaracijami in tudi pozvan, da predloži dokazila o tem, da je izvedel ustrezen carinski postopek, vendar tožnik ni imel v tej zvezi nobenih dokazil. Tako ni niti dokazal, da je za blago plačal carino, oz. da je bilo blago oproščeno plačila carine (161. člen CZ). Glede na povedano, so tudi po oceni sodišča podani pogoji za naknaden obračun uvoznih dajatev, zato je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče se do tožnikovih navedb v zvezi z uvedenim prekrškovnim postopek pred carinskimi organi v Avstriji, glede na to, da gre za tožbeno novoto (3. odst. 14. člena ZUS), ni opredelilo. V zvezi z navedbami, da je bil prekrškovni postopek pred carinskim organom v Republiki Sloveniji zastaran in da je bila pred tem zadeva dvakrat vrnjena v ponovno odločanje, pa sodišče ocenjuje, da so v obravnavani zadevi te navedbe irelevantne, saj gre za dva ločena postopka.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato je tožbo sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (3.odstavek 23. člena ZUS).