Jedro

Dokazna ocena sodišča prve stopnje (da je tožnik predmetno blago nezakonito vnesel na slovensko carinsko območje, posamične vrednosti blaga pa so presegale dovoljeni znesek, za katerega je domači potnik oproščen plačila carine) ne more biti predmet revizijske presoje, glede na to, da ugovorov, ki so po naravi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče v reviziji ne obravnava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 17. 10. 2002, s katero je ta v II. točki izreka zavrnila tožnikove pritožbe zoper odločbe Carinarnice Jesenice (št. 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, vse z dne 11. 4. 2000). Z navedenimi odločbami je prvostopenjski carinski organ tožniku po uradni dolžnosti naknadno obračunal carinski dolg za uvoženo blago (avtomobilski deli in razna dodatna oprema za osebne avtomobile A.) zaradi njegovega nezakonitega vnosa na carinsko območje Republike Slovenije (v dneh 27. 5. 1998, 14. 8. 1998, 28. 8. 1998, 15. 10. 1998, 26. 11. 1998, 16. 12. 1998 in 18. 1. 1999) preko Carinske izpostave B. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločbi in razlogom tožene stranke, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). Navaja, da tožnik predmetnega blaga ob vnosu na carinsko območje RS ni deklariral in prijavil, saj bi sicer carinski organi nedvomno ugotovili, da niso izpolnjeni pogoji za njegov brezcarinski vnos. Tožniku tudi ni uspelo dokazati, da je bil postopek carinjenja izveden nepravilno, zato je bil tožniku carinski dolg utemeljeno naknadno obračunan na podlagi prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona (CZ, Ur. l. RS, št. 1/95 in 28/95). Dodaja še, da so tožnikove navedbe v zvezi z uvedenim prekrškovnim postopkom pred avstrijskimi carinskim organi tožbena novota, navedbe o zastaranju prekrškovnega postopka pred carinskim organom v RS pa so v tej zadevi pravno nepomembne.

3. Zoper izpodbijano sodbo tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je predmetno blago v Slovenijo vnašal v kontingentih, vedno v količini, ki je zapadla prostemu uvozu (do dovoljenega zneska 80 EUR), tako da ni kršil veljavnih slovenskih predpisov. Tožnik je blago v RS vnesel devetkrat, pri čemer je ob vsakokratnem vnosu takratnega carinika vedno ustno obvestil o blagu, vendar ta ni nikoli zahteval predložitve dokumentov za blago. Dodaja tudi, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge o zaslišanju prič, vpogledu v njegovo potno listino in avstrijske listine, ki se nanašajo na avstrijski prekrškovni postopek, saj je bil tožnik v Avstriji prekrškovno kaznovan ravno zaradi tega, ker vsega blaga v tranzitu ni izvozil v Slovenijo naenkrat, ampak v manjših količinah. Navaja tudi, da je uvažal velike kose blaga (dele avtomobilske karoserije), ki jih je imel v avtomobilu na vidnem mestu, zato je bil celoten postopek carinjena odvisen zgolj od carinika. Predsednica senata sodišča prve stopnje bi se morala iz obravnavane zadeve izločiti, saj je bila zaposlena pri prvostopenjskem carinskem organu. Sodišče prve stopnje pa je kršilo tudi 66. člen ZUS, saj bi moralo takoj po glavni obravnavi dne 7. 3. 2005 razglasiti in izdati sodbo (in ne šele osem dni kasneje), iz zapisnika o glavni obravnavi pa ne izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo istega dne. Prav tako je bila izpodbijana sodba izdana po preteku osemdnevnega roka, saj jo je pooblaščenka tožnika prejela šele 23. 3. 2005 namesto 15. 3. 2005. 4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

8. CZ v prvem odstavku 32. člena določa, da mora oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje, to blago kakor hitro je mogoče predložiti carinskemu organu, bodisi ga prepeljati na drugo mesto, ki ga je določil carinski organ, in o tem takoj obvestiti carinski organ. Po določbi prvega odstavka 144. člena CZ nastane carinski dolg tudi z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine, na carinsko območje. Za nezakoniti vnos se med drugim šteje vsak vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ (drugi odstavek 144. člena CZ), kar pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnemu carinskemu organu. V upravnem sporu je bilo ugotovljeno in to med strankama ni sporno, da je tožnik prejel preko avstrijskega špediterja blago (avtomobilski deli in razna dodatna oprema za osebne avtomobile A.), ki je bilo v Avstriji deklarirano kot blago pod carinskim nadzorom. Iz avstrijskih tranzitnih deklaracij je razvidno, da je iz Avstrije izstopilo na mejnem prehodu B. Ostalo pa je v upravnem sporu sporno, ali gre v obravnavani zadevi za nezakonit vnos blaga. Zato je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno, da posamične vrednosti tega blaga (glede na podatke avstrijskih tranzitnih deklaracijah) presegajo dovoljeni znesek tolarske protivrednosti 80 EUR, za katerega je domači potnik oproščen plačila carine (drugi odstavek 161. člena CZ v zvezi z 8. členom Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve - Ur. l. RS, št. 56/95 in 72/95), zato bi ga tožnik moral predložiti v ustrezen carinski postopek. Tožnik je navedeno blago nezakonito vnesel na slovensko carinsko območje, saj ga ni ustno deklariral pri pristojnem carinskem organu v skladu z 32. členom CZ, pri tem pa ni izkazal, da je bil carinski postopek nepravilno izveden. Navedena dokazna ocena ne more biti predmet revizijske presoje, glede na to, da ugovorov, ki so po naravi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stana, revizijsko sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, v revizije ne obravnava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 ter drugim odstavkom 85. člena ZUS-1).

9. Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo njegove dokazne predloge, saj je sodišče prve stopnje pri izvajanju dokazov presodilo vsa ključna dejstva in ostalih dokazov niti ni bilo dolžno izvajati glede na drugi odstavek 51. člena v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega ZUS oziroma sedaj veljavnega ZUS-1, ki določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in koliko je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega pravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Po presoj revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje, ob zakoniti uporabili določbe drugega odstavka 67. člena ZUS, odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožeče stranke ter se do njih v zadostni meri opredelilo. Prav tako se revizijsko sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da so tožnikove navedbe v zvezi z uvedenim prekrškovnim postopkom pred avstrijskimi carinskim organi tožbena novota v skladu s tretjim odstavkom 14. člena ZUS, saj tožnik ni izkazal, da teh dejstev in dokazov ni imel možnosti predlagati že v postopku pred carinskimi upravnimi organi. Zastaranje prekrškovnega postopka pred carinskim organom v RS pa na obravnavano zadevo tudi po presoji revizijskega sodišča nima vpliva, saj gre za ločen postopek.

10. Ker je bilo blago nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo, je tožnik carinski dolžnik po prvi alineji četrtega odstavka 144. člena CZ. Glede na navedeno je bil tožniku carinski dolg utemeljeno obračunan na podlagi prvega odstavka 154. člena CZ.

11. Po presoji revizijskega sodišča niso utemeljen tožnikovi očitki v zvezi z uveljavljanimi kršitvami 66. člena ZUS (ker sodišče prve stopnje ni takoj po opravljeni glavni obravnavi razglasilo in izdalo sodbe, saj v obravnavani zadevi ne gre za zapleten primer, iz zapisnika o glavni obravnavni pa ne izhaja, da je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo istega dne). V drugem odstavku 66. člena ZUS (oziroma 70. člena ZUS-1) je določeno, da lahko v zapletenih primerih sodišče odloži izdajo sodbe za osem dni od dneva, ko je bila končana glavna obravnava, sodba pa se v takšnem primeru ne razglasi. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče prve stopnje izkoristilo to možnost, saj je odločilo, da bo sodba izšla pisno, kar pomeni, da sodbe ni razglasilo, revizijsko sodišče pa taki odločitvi sodišča prve stopnje pritrjuje. Zapis v uvodu izpodbijane sodbe (da je prvostopenjsko sodišče odločilo po opravljeni javni obravnavi "na seji istega dne") po oceni revizijskega sodišča ne predstavlja nepravilnosti, ki vpliva na samo zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1).

12. Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, da je bila izpodbijana sodba izdana po preteku osemdnevnega roka, ker jo je tožnikova pooblaščenka prejele šele 23. 3. 2005 (namesto 15. 3. 2005). ZUS-1 namreč določa le rok za izdajo sodbe, ne pa tudi roka za pisno izdelavo sodbe, zato mora biti (ob upoštevanju prvega odstavka 22. člena ZUS-1) sodba pisno izdelana v tridesetih dneh od izdaje (232. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje upoštevalo. Oba roka, tako rok za izdajo kot za pisno izdelavo sodbe, sta instrukcijska, zato njuna prekoračitev tudi sicer ne bi vplivala na zakonitost sodbe.

13. Tudi ni podan izločitveni razlog po 5. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008) za predsednico senata, ki je sodelovala pri izdaji sodbe, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Če pa tožnik z navedbo, da bi se predsednica senata sodišča prve stopnje morala iz obravnavane zadeve izločiti, ker je bila zaposlena pri prvostopenjskem carinskem organu, meni, da so bile podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP), bi njeno izločitev lahko uveljavljal le do izdaje izpodbijane sodbe (drugi odstavek 72. člena ZPP).

14. Glede na to, da v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljeni revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.