Jedro

Na podlagi napotka ESČP iz zadeve Ališič in drugi (št. 60642/08 z dne 16. 7. 2014) je zakonodajalec sprejel zakon, po katerem se bo sistemski problem neizplačanih starih deviznih vlog varčevalcev reševal v verifikacijskem postopku s pomočjo instituta prevzema izpolnitve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku zoper drugo toženko, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v pravdi zahtevala plačilo 80.113,31 EUR solidarno od obeh toženk, in sicer iz naslova deviznih sredstev, ki jih je na podlagi pogodbe o bančnem depozitu vložila pri podružnici prve toženke Glavni filiali Zagreb. Glede odgovornosti druge toženke se je sklicevala na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) št. 60642/08 z dne 6. 11. 2012 (zadeva Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji), v kateri naj bi ESČP utemeljijo, da je Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) odgovorna za poplačilo deviznih vlog varčevalcev, ki so imeli vloge deponirane izven teritorija RS.

2. Sodišče prve stopnje je naložilo prvi toženki, da mora tožnici plačati znesek 80.113,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek zoper drugo toženko pa je zavrnilo. Presodilo je, da pasivna legitimacija druge toženke ni podana, ker je ta na podlagi 19. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanj UZITUL) prevzela jamstvo le za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v bankah na ozemlju RS. Tožnica bi po prepričanju sodišča od druge toženke lahko zahtevala le povračilo škode, vendar pa v postopku ni trdila, da ji je zaradi ravnanja druge toženke nastala škoda, niti ni opredelila vrste in višine škode. Ugotovilo je še, da glede na bilance stanja prva toženka še vedno razpolaga s sredstvi za poplačilo terjatev deviznih varčevalcev, pri čemer tožnica ni trdila, da ta sredstva ne zadoščajo za njihovo poplačilo. Sklicevanja tožeče stranke na odločbo ESČP v zadevi Ališić sodišče ni upoštevalo, saj odločitev po prepričanju sodišča še ni bila zavezujoča (pravnomočna).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve toženke delno ugodilo, v obrestnem delu razveljavilo prvostopenjsko sodbo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo prve toženke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi tožničino pritožbo ter v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni se strinjalo s pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče upoštevati tehtnost vsebinskih razlogov odločbe ESČP. Tožnica naj bi po prepričanju višjega sodišča sicer zatrjevala vse elemente odškodninske odgovornosti države, vendar pa škoda v tej zadevi očitno ni podana. Kot škodo, ki naj bi nastala s protipravnim ravnanjem države, je tožnica opredelila nezmožnost poplačila vtoževane terjatve. Tožničinemu zahtevku zoper prvo toženko je bilo ugodeno, morebitna kasnejša nezmožnost poplačila judikatne terjatve v izvršbi pa je po prepričanju višjega sodišča dejstvo, ki ga v tem postopku ni mogoče upoštevati.

4. Tožeča stranka vlaga zaradi kršitve materialnega prava revizijo zoper odločitev, s katero je bil zavrnjen zahtevek zoper drugo toženko. Predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se njenemu zahtevku ugodi tudi zoper drugo toženko, podrejeno pa predlaga razveljavitev odločb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odgovornost druge toženke opredelila kot odškodninsko odgovornost, pri čemer se je vsebinsko sklicevala na razloge iz odločbe ESČP št. 60642 z dne 6. 11. 2012, četudi odločitev še ni bila pravnomočna. Ne strinja se s presojo višjega sodišča, da ob koncu glavne obravnave pri prvi toženki še ni bila podana nezmožnost poplačila terjatve, saj je ta podana že od sprejema ustavnih zakonov. Druga toženka je odgovorna za plačilo, saj zaradi njene odločitve prva toženka nima premoženja, s katerim bi jamčila za svoje obveznosti. Premoženje prve toženke je bilo namreč z ustavnim zakonom iz leta 1994 preneseno na Novo ljubljansko banko (NLB), d. d., pri čemer je druga toženka sprejela odločitev, da je prva toženka odgovorna za obveznosti iz naslova deviz na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere druga toženka ni prevzela jamstva. Dodana vrednost argumentacije v odločbi ESČP je po prepričanju tožnice v uporabi načela pravičnosti, ki je vsebovano v načelu prave države (2. člen Ustave RS; v nadaljevanju URS) ter v načelu vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ) in prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Poudarja tudi, da je v neenakopravnem položaju zgolj zaradi dejstva, ker se njen depozit nahaja pri podružnici prve toženke in ne na teritoriju RS (14., 22. in 33. člen URS). Zaradi kombinacije obeh ustavnih zakonov je tožnici tako nastala škoda, pri čemer druga toženka za vloge ne jamči, premoženje prve toženke pa je druga toženka prenesla na novo banko. Škoda je tako enaka znesku devizne vloge. Predlaga tudi prekinitev postopka z revizijo do odločitve Velikega senata ESČP v zadevi št. 60642. 5. V dopisu z dne 19. 8. 2014 tožnica še navaja, da je Veliki senat ESČP potrdil odločitev z dne 6. 11. 2012 ter naložil RS, da v enem letu sprejme vse ukrepe za poplačilo varčevalcev, med drugim tudi varčevalcev Ljubljanske banke (v nadaljevanju LB) Zagreb.

6. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Druga toženka na revizijo ni odgovorila, prva toženka pa v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

7. Revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se časovne meje pravnomočnosti ne nanašajo na pravno podlago. Zato načeloma tudi ni ovire, da instančno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih upošteva spremembe v materialnem pravu, do katerih je prišlo v času po koncu glavne obravnave na prvi stopnji (seveda ob upoštevanju morebitnega prehodnega režima za postopke, ki so že v teku).(1)

9. Senat ESČP je s (pilotno) sodbo v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, št. 60642/08, z dne 6. 11. 2012, na katero se je v postopku na prvi in drugi stopnji sklicevala tožnica, med drugim odločil, da je RS varčevalcema (Ališić in Sadžak) kršila človekovi pravici iz 13. člena (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in 1. člena (lastninska pravica) Protokola št. 1 k EKČP. Že v tej sodbi, ki je identificirala sistemski problem države, ki hrvaških in bosanskih varčevalcev L. ni vključila v svojo nacionalno shemo za poplačilo starih deviznih depozitov, je bil dan jasen napotek, da se mora obravnavani skupini varčevalcev zagotoviti poplačilo pod enakimi pogoji, kot so jih uživali varčevalci domačih podružnic slovenskih bank. Senat je ugotovil kršitev RS ob upoštevanju številnih dejavnikov, kot so lastništvo bank, zakonodajni in drugi ukrepi, sprejeti glede premoženja bank, status podružnic po razpadu Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ), prenos sredstev teh podružnic na matične banke, propad pogajanj pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave v letu 2002 in pomanjkanje kakršnihkoli poznejših resnih pogajanj o tej zadevi (gl. 66.–74. odstavek obrazložitve sodbe).

10. Veliki senat ESČP je nato s sodbo z dne 16. 7. 2014 potrdil odločitev senata in med drugim odločil, da je RS pritožnikoma kršila pravico do lastnine in pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Pri tem je poudaril, da je LB, d. d., Ljubljana, v državni lasti in da jo upravlja slovenska vladna agencija (Sklad za nasledstvo). Po mnenju velikega senata je ključnega pomena tudi dejstvo, da je RS na podlagi spremembe ustavnega zakona iz leta 1991 prenesla večino premoženja te banke na novo banko v škodo banke in njenih deležnikov, pri čemer je LB, d. d., Ljubljana (poleg KBM, d. d., Maribor), obdržala celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere RS ni prevzela jamstva(2)(22.a - 22.h člen Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS; v nadaljevanju UZITUL-A). Veliki senat se je zato strinjal z ugotovitvijo senata, da obstajajo zadostni razlogi, da se RS šteje za odgovorno za dolg LB, d. d., L., do pritožnikov (gl. 116 odstavek obrazložitve sodbe). Pritrdil je stališču senata, da gre za sistemski problem v državi in je zato RS naložil, da mora sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko vsi, ki so v enakem položaju kot pritožnika, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kot tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. ESČP je RS dopustilo vzpostavitev verifikacijskega postopka, v katerem se bo preverjalo lastništvo in stanje deviznih računov posameznih varčevalcev, pri čemer se morajo verifikacijskemu mehanizmu podrediti vsi varčevalci (gl. 148. odstavek obrazložitve sodbe).

11. Na podlagi tega napotka je Državni zbor RS sprejel Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ki je začel veljati 4. 7. 2015. V skladu s 5. členom tega zakona prevzame RS izpolnitev (še ne poravnanih ali prenesenih) obveznosti LB, d. d., Ljubljana, do upravičencev iz naslova starih deviznih vlog(3) in obresti v obsegu in do višine, kot je določeno v zakonu. Podlaga za prevzem izpolnitve je pravnomočna odločba, izdana v postopku verifikacije po tem zakonu (tretji odstavek 5. člena ZNISESČP), pri čemer je za odločanje o prevzemu izpolnitve posamezne neizplačane stare devizne vloge pristojen Sklad RS za nasledstvo (drugi odstavek 7. člena ZNISESČP). V postopku verifikacije se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če ni z zakonom določeno drugače (četrti odstavek 7. člena ZNISESČP), sodno varstvo pa je zagotovljeno v upravnem sporu (tretji odstavek 15. člena ZNISESČP).

12. Zakonodajalec je torej predvidel, da bi se sistemski problem neizplačanih starih deviznih vlog varčevalcev reševal s pomočjo instituta prevzema izpolnitve (5. člen ZNISESČP). V skladu s prvim odstavkom 434. člena OZ se prevzemnik izpolnitve zavezuje dolžniku, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku. Prevzem izpolnitve ne pomeni spremembe dolžnika v obligacijskem razmerju, ampak ustvarja le zavezo dodatne osebe, ki se zaveže izpolniti obveznost, ki je nastala med drugima strankama. Dolžnik tako ostaja zavezan upniku. S prevzemom izpolnitve se prevzemnik zaveže le dolžniku, medtem ko se ne ustvari pravno razmerje med upnikom in prevzemnikom. V razmerju do upnika je še naprej zavezan samo dolžnik, zato tudi upnik proti prevzemniku nima nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ).(4)

13. Ker je bila v obravnavani zadevi v času odločanja na revizijski stopnji sprejeta nova materialnopravna podlaga, ki predvideva drugačen način uveljavljanja in poplačila terjatev varčevalcev in bi zato lahko imela pravne učinke tudi na ta postopek, stranki pa o tej podlagi še nista imeli možnosti izjave (22. člen URS), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku zoper drugo toženko, ter je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v novem sojenju, po tem ko bo strankama zagotovilo možnost izjave, pri odločitvi upoštevati, da tožnica že razpolaga s pravnomočno odločbo, izdano zoper LB, d. d., Ljubljana Ta odločba ob upoštevanju nove materialne podlage in ob dejstvu, da bo na to odločbo v (morebitnem) verifikacijskem postopku vezan tudi Sklad RS za nasledstvo (tretji odstavek 147. člena ZUP), omogoča poplačilo dolga LB, d. d., Ljubljana, iz naslova starih deviznih vlog s strani države.

14. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako. A. Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (3. knjiga), GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 171. Op. št. (2): V skladu s tretjim odstavkom 19. člena UZITUL je za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, vložene v bankah na ozemlju RS, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila SFRJ, prevzela jamstvo RS po stanju na dan uveljavitve tega zakona.

Op. št. (3): Neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu je stanje terjatev fizične osebe do LB, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo, in LB, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Zagreb, na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. 12. 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice LB, d. d., Ljubljana, ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali LB, d. d., Ljubljana, in za izplačane ali poravnane zneske po 31. 12. 1991 na katerikoli podlagi (2. člen ZNISESČP).

Op. št. (4): Prim. M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del): 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 630-633, in besedilo v Poročevalcu Državnega zbora RS, 2. 6. 2015.