Jedro

Okoliščina, da je bil depozit položen pri podružnici prve toženke v Zagrebu, nima takšnega pomena, da bi ob upoštevanju drugih predhodno izpostavljenih relevantnih dejstev na podlagi 20. člena ZMZPP lahko utemeljila zaključek o tesnejši povezanosti vtoževanega zahtevka s hrvaškim pravom v primerjavi s slovenskim.

Spore med posameznimi varčevalci in drugo toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu je treba reševati ob upoštevanju splošnih pravil obligacijskega prava, in sicer določbe ZOR o bančnem denarnem depozitu ter splošnih pravil o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica.

Ker je imelo pripisovanje obresti enak učinek kot njihovo plačilo, se je s takšnim ravnanjem prve toženke zastaranje pretrgalo.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi glede odločitve o obrestih, ki tečejo od prisojenega zneska 80.113,31 EUR od 22. 4. 2008 do vložitve tožbe dne 8. 11. 2010, ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba prve tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka in prva tožena stranka sami krijeta svoje stroške v pritožbenem postopku.

IV. Odgovor prve tožene stranke na pritožbo tožeče stranke se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora prva toženka plačati tožnici 80.113,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in odločilo, da mora prva toženka plačati tožnici 2.538,00 EUR pravdnih stroškov s pripadki, tožnica pa plačati drugi toženki njene pravdne stroške v višini 2.538,00 EUR s pripadki (IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnica in prva toženka.

3. Tožnica izpodbija zavrnilno odločitev zoper drugo toženko. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi tudi zoper drugo toženko. Navaja, da so del slovenskega prava dokončne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, zato razlog sodišča prve stopnje, da tožničinega sklicevanja na odločitev evropskega sodišča ni upoštevalo, ker odločba ni pravnomočna, ni utemeljeno. Bistva, ki ga je tožnica izpostavila v zvezi z odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ne gre iskati v formi, temveč v vsebini oziroma obrazložitvi. Odgovornost druge toženke utemeljuje dejstvo, da je podržavila prvo toženko, nato pa z ustavnim zakonom iz leta 1994 prenesla premoženje na novo banko. Ob tem je prav druga toženka odločila, da je prva toženka odgovora za obveznosti glede deviz na deviznih računih ter deviznih hranilnih knjižicah, za katere RS ni prevzela jamstva. Druga toženka je edina lastnica prve toženke in jo upravlja preko državne agencije. Ob upoštevanje dejstva, da je prav druga toženka odgovorna za to, da je prva toženka zgolj lupina brez premoženja, je izterjava slehernega premoženja od nje nemogoča, kar dokazujejo izvršilni postopki, ki so že v teku. Sklicuje se na načelo pravičnosti in izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tekom postopka ni zatrdila odškodninske odgovornosti druge toženke. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in priglaša stroške v postopku s pritožbo.

4. Prva toženka se pritožuje zoper odločitev iz I. in III. točke izreka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).(1) Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v postopku niso bili obravnavani vsi ugovori pasivne legitimacije ter drugi ugovori, ki so se nanašali na temelj zahtevka. Primarno ugovarja nepristojnost slovenskega sodišča, v nadaljevanju pa izpodbija ugotovitev, da je prva toženka 19. 12. 1989 prevzela tudi pravice, premoženje in obveznosti temeljnih bank, med drugim tudi LB OB Zagreb, ter da se listine nanašajo na tožnico kot imetnico deviznih hranilnih vlog, ki so predmet tega postopka. Meni, da sodišče prve stopnje ni konkretizirano obrazložilo, zakaj načelo „branch compensating deposit principle“ in tuja sodna praksa ne prideta v poštev. Kot zmotno graja ugotovitev, da prva toženka ni zanikala trditev tožnice, da je s prvo toženko sklenila pogodbo o depozitu. Prva toženka je ugovarjala, da je bila pogodba sklenjena z LB OB Zagreb in ne s prvo toženko. V tem delu je sodišče prve stopnje kršilo procesna pravila in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Navaja, da že iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prva toženka pred dopisom leta 2008 opazila, da se podatki tožnice in podatki domnevnega depozitarja ne ujemajo - zato jo je tudi pozvala k predložitvi fotokopije osebne listine in izpiska iz rojstne matične knjige. Opozarja, da predstavlja takšno sporno vprašanje negativno dejstvo, ki ga prva toženka ne more dokazati. Dokazno breme je na tistem, k zatrjuje obstoj dejstva (II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009). Poudarja, da so za odločitev v tej pravdni zadevi merodajna pravna mnenja in stališča ESČP o tem, da je osnovna odgovornost za vse te dolgove pripadala SFRJ ter da bi bilo za delitev teh dolgov treba uporabiti načela državnega nasledstva. V nadaljevanju pojasnjuje značilnosti družbeno-ekonomskega sistema v bivši SFRJ, ki je vplival tudi na sistem delovanja jugoslovanskega gospodarstva, kar se je odražalo tudi v delovanju Narodne banke Jugoslavije ter bančnem sektorju. Pri tem se sklicuje na ločeno pritrdilno mnenje sodnika Ressa v zadevi Kovačić in drugi proti Sloveniji, v kateri je izpostavljeno, da gre v zvezi z deviznimi vlogami za očiten primer nasledstva, pri čemer je osnovna odgovornost za vse te dolgove pripadala SFRJ, zaradi česar bi bilo treba za delitev teh dolgov uporabiti načela državnega nasledstva. Opozarja na razlastitev LB GP Zagreb s strani organov Republike Hrvaške ter v zvezi s tem na načelo pravičnosti. Nasprotuje tudi zavrnitvi ugovora zastaranja, saj meni, da je bistveno, da je prva toženka izrecno nasprotovala obveznosti izplačila devizne hranilne vloge, zato o pripoznavi dolga ni mogoče govoriti. Razen tega opozarja, da je informacijo o stanju partije izdala LB OB Zagreb oziroma LB GP Zagreb in ne prva toženka. Priglaša stroške s pritožbo.

5. Na pritožbo tožnice je odgovorila prva toženka, ki predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu.

6. Pritožba prve toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa neutemeljena.

O pritožbi prve toženke:

7. V obravnavani zadevi tožnica kot srbska državljanka zahteva od druge toženke izplačilo hranilnih deviznih vlog, ki jih je leta 1989 položila na račun, odprt pri hrvaški podružnici druge toženke – Glavni filijali Zagreb. Sodišče prve stopnje je takšnemu zahtevku ugodilo. Druga toženka pa v pritožbi vztraja, 1) da sodišče ni bilo pristojno za odločanje v zadevi, 2) da tožnica ni dokazala svoje aktivne legitimacije, 3) da predstavlja vprašanje pasivne legitimacije prve toženke v tej pravdi vprašanje nasledstva finančnih dolgov oziroma obveznosti SFRJ iz naslova jamstev za devizne vloge občanov ter 4) da je tožničin zahtevek zastaral. 8. Glede ugovora pomanjkanja slovenske jurisdikcije velja opozoriti, da vprašanje pristojnosti slovenskega sodišča za sojenje v obravnavani zadevi ni identično vprašanju relevantnega materialnega prava za presojo utemeljenosti zahtevka. Glede na to, da sta toženi stranki slovenski pravni osebi, ni dvoma, da je pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o denarnem zahtevku tožnice iz pogodbenega in neposlovnega odškodninskega razmerja podana (29. člen ZPP). Spor o pravilnosti uporabe slovenskega prava v konkretni zadevi pa predstavlja vprašanje pravilne uporabe kolizijskih norm, vsebovanih v Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP; 19. člen)(2) ter v Zakonu o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju: ZUKS; 19. člen) kot njegovem predhodniku. Četudi prva toženka uporablja izraz jurisdikcija, je iz konteksta njenih pritožbenih navedb jasno, da graja ravno pravilnost uporabe kolizijskih norm. Takšni pritožbeni graji pa ni mogoče slediti.

9. Tako po 19. členu ZMZPP kot po 19. členu ZUKS velja za pogodbena razmerja v skladu z načelom avtonomije pravo, ki sta ga stranki izbrali sami. Če tega nista storili, se za njuno pogodbeno razmerje po načelu koneksnosti uporabi pravo tiste države, v kateri ima prebivališče oziroma sedež oseba, ki mora storiti za razmerje bistveno izpolnitev (20. člen ZMZPP; smiselno enako 20. člen ZUKS, ki za pogodbo o hrambi v takšnem primeru določa uporabo prava kraja, kjer je imel shranjevalec - depozitar - ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež). V primeru pogodbe o bančnem depozitu je to vsekakor depozitar, torej tožena stranka, ki ima svoj sedež v Sloveniji. V konkretnem primeru je zato sodišče prve stopnje za presojo utemeljenosti vtoževanega zahtevka pravilno uporabilo Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR),(3) ki se glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(4) uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ 1. 1. 2002. 10. Na pravičnost takšnega sklepanja ne vpliva niti vsebina 1040. člena ZOR. Ta namreč določa le način izpolnitve obveznosti po depozitni pogodbi, ne določa pa, kdo je dolžnik iz obligacijskega razmerja in zavezanec za izpolnitev. Okoliščina, da je bil depozit položen pri podružnici prve toženke v Zagrebu, pa tudi sicer nima takšnega pomena, da bi ob upoštevanju drugih predhodno izpostavljenih relevantnih dejstev na podlagi 20. člena ZMZPP lahko utemeljila zaključek o tesnejši povezanosti vtoževanega zahtevka s hrvaškim pravom v primerjavi s slovenskim.

11. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo aktivno legitimacijo tožnice. Sodišče prve stopnje je svoje razlogovanje glede neujemanja osebnih podatkov tožnice na posameznih predloženih listinah v točki 8 obrazložitve sicer začelo z navedbo, da med strankama ni spora, da je tožnica pri LB GP Zagreb odprla devizno hranilno vlogo s številko računa 001 in 002. Vendar je iz nadaljevanja obrazložitve v točki 8 izpodbijane sodbe razvidno, da se je pri tem zgolj netočno izrazilo, pri čemer pa ni izostal preizkus trditev in ugovorov prve toženke v tej smeri v dokaznem postopku. Pri tem je tudi pravilno razporedilo dokazno breme, saj je pri ugotavljanju, ali je depozitno pogodbo, na podlagi katere tožnica vtožuje plačilo, dejansko sklenila tožnica, izhajalo iz njenih dokaznih listin in ugotovilo, da prva toženka razpolaga s podatki o stanju na tožničinih računih, odprtih v Zagrebu, ker ji je podatke o tem tudi posredovala. Četudi je opazila, da se podatki tožnice (njen priimek in naslov) ne ujemajo in jo je na to opozorila, pa očitno v istovetnost tožnice ni podvomila, saj ji sicer podatkov o stanju na zgoraj citiranih računih ne bi posredovala. Dejstva posredovanja takšnih podatkov pa prva toženka tekom postopka ni zanikala (niti tega ne zanika v pritožbi). Povzeti razlogi sodišča prve stopnje so po oceni pritožbenega sodišča logični in po kriteriju splošnosti in razumnosti življenjsko prepričljivi, zato ne dvomi v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje o istovetnosti tožnice.

12. Sodišče druge stopnje prav tako ne more slediti ugovoru, da predstavlja vprašanje pasivne legitimacije druge toženke v tej pravdi nasledstveno vprašanje. Druga toženka v pritožbi sicer obširno ponavlja svoje navedbe v zvezi s takšnim ugovorom, vendar velja opozoriti, da se je Vrhovno sodišče RS do takšnega vprašanja že večkrat opredelilo in ustanovilo ustaljeno prakso, v skladu s katero je treba spore med posameznimi varčevalci in drugo toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu reševati ob upoštevanju splošnih pravil obligacijskega prava, in sicer določbe ZOR o bančnem denarnem depozitu (členi od 1035 do 1046) ter splošnih pravil o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica (31. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD). Revizijsko sodišče je tudi pojasnilo, da zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle ne vpliva na takšno civilnopravno razmerje. Leta 1994 je bil namreč sprejet Ustavni zakon o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL),(5) ki v 22. b členu izrecno določa, da tožena stranka ohrani odnos do sedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog in da obdrži obveznosti in terjatve iz deviznih hranilnih vlog, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL. Nenazadnje pa gre v tem delu pritožbe dejansko za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih prva toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila.

13. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 307/2011 pojasnilo, da želi prva toženka s sklicevanjem na spremenjene okoliščine doseči popolno izključitev njene obveznosti po sklenjenih pogodbah o bančnem depozitu. Zato je opozorilo, da je institut spremenjenih okoliščin namenjen uravnoteženju obveznosti pogodbenih strank, potem ko je ta zaradi spremenjenih okoliščin porušena, pri čemer je treba upoštevati pravna položaja obeh pogodbenih strank. Pri uporabi tega instituta je zato vselej treba izhajati iz načel pravičnosti in poštenja. Odločitev, za kakršno se zavzema tožena stranka, pa bi bila s stališča tožnice, ki je v tem pogodbenem razmerju v primerjavi s toženo stranko, ki je gospodarska družba, šibkejša pogodbena stranka, nepoštena in nepravična.

14. Pri tem je dodalo, da je bil z novelo Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije iz leta 1994, torej že po nastopu okoliščin, na katere se sklicuje tožena stranka, UZITUL dopolnjen tako, da je v tretjem odstavku 22. b člena izrecno navedeno, da prva toženka obdrži odnos do sedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog. Okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka, tako utegnejo biti pomembne pri pogajanjih o prevzemu jamstva držav naslednic SFRJ, nikakor pa jih po določbah ZOR ni mogoče upoštevati pri reševanju spora med posameznim varčevalcem in LB, d. d. 15. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da prva toženka ne odgovarja za obveznosti OB Zagreb oziroma GP Zagreb, ker postopek preoblikovanja v podružnico ni bil dejansko zaključen in je zato podružnico treba obravnavati kot sui generis pravni subjekt. Postopek preoblikovanja OB Zagreb oziroma GP Zagreb v podružnico prve toženke je bil formalno zaključen. Prva toženka je v svojem statutu prevzela vse obveznosti LB Zagreb in OB Zagreb oziroma GP Zagreb. Spremembe so bile iz sodnega registra, ki je javna knjiga, razvidne tudi navzven. To povsem zadošča za zaključek, da je prva toženka v razmerju do tožnice prevzela vse pravice in obveznosti podružnice. Sklicevanje na dodatne pogoje za prevzem obveznosti, ki naj bi bili v nekakšnem manjkajočem dejanskem zaključku preoblikovanja in v tem, da vloženih deviznih sredstev ni nikoli prejela, navedenega ne more spremeniti. Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od NBJ, sta le poslovni odločitvi prve toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno odgovornost za obveznosti podružnice v razmerju do posameznih varčevalcev.

16. Prav tako ni mogoče slediti očitku, da se sodišče prve stopnje do povzetih ugovorov materialnopravne narave ni opredelilo. Nasprotno izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje na strani 8, 9, 10 in 11. Očitek o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člen ZPP pa je v pritožbi nekonkretiziran. Sodišče druge stopnje tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotavlja, da takšna kršitev ni podana. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje ugotovitve o vseh pravno odločilnih dejstvih za presojo utemeljenosti vtoževanega zahtevka (tj. ugotovitve o obstoju hranilne vloge, o višini deponiranih sredstev, o zapadlosti terjatve iz ugotovljenega pogodbenega razmerja, o iztožljivosti zahtevka iz naslova takšne terjatve, o zamudi prve toženke z njeno izpolnitvijo ter o teku zakonskih zamudnih obresti) ter jasne dejanske in pravne razloge, ki si ne nasprotujejo.

17. Neutemeljena je tudi pritožbena graja razlogov sodišča prve stopnje glede nezastaranja zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pripisovanje obresti kot ravnanje prve toženke, iz katerega konkludentno oziroma posredno izhaja pripoznanje zahtevka. Golo dejstvo, da je tožena stranka odklanjala izpolnitev svoje obveznosti v smislu izplačila depozita, ne omaje pravilnosti takšnega zaključka, saj je to počela zgolj s sklicevanjem na pogajanja o nasledstvenih vprašanjih, brez da bi izražala dvom v obstoj depozitnega razmerja. Pritožbeno opozarjanje, da je izpiske o stanju izdajal LB OG Zagreb in ne prva toženka, pa upoštevajoč predhodno pojasnjeno zmotno sklicevanje na nedokončanost pripojitve zagrebške podružnice k prvi toženki, tudi na tem mestu ne more biti utemeljeno. Ker je imelo pripisovanje obresti enak učinek kot njihovo plačilo, se je s takšnim ravnanjem prve toženke zastaranje pretrgalo.(6)

18. Sodišče druge stopnje pa v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede obrestnega dela zahtevka v posledici zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je v obravnavani zadevi vtoževala zneske neizplačanih depozitov, kakršni so razvidni iz izpiskov stanja na računu. Glede na to, da je v pritožbi neizpodbijano dejstvo, da je prva toženka prvotno deponiranemu znesku tekom let pripisovala obresti, je jasno, da je tožnica v tej pravdi vtoževala kapitalizirano glavnico. Sodišče prve stopnje je od takšnega zneska prisodilo zakonske zamudne obresti za čas od 22. 4. 2008, tj. pred vložitvijo tožbe v tej zadevi (8. 11. 2010). Navedeno pa pomeni, da je od pripisanih (pogodbenih) obresti prisodilo zakonske zamudne obresti še pred vložitvijo tožbe, kar je v nasprotju s prepovedjo anatocizma iz 400. člena ZOR. Sodišče druge stopnje takšne zmotne uporabe materialnega prava ne more sanirati sámo, saj sodišče prve stopnje v posledici zmotne (ne)uporabe takšnega pravila ni ugotovilo, kateri del vtoževane kapitalizirane glavnice predstavlja „pravo“ glavnico (od zneska katere lahko zakonske zamudne obresti tečejo še pred vložitvijo tožbe), kateri del pa pogodbene obresti (od katerih lahko zakonske zamudne obresti tečejo šele od vložitve tožbe dalje). Sodišče druge stopnje je zato pritožbi prve toženke ugodilo takó, da je odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega zahtevka razveljavilo v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti za čas od 22. 4. 2008 do vložitve tožbe, ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sicer pa je pritožbo prve toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) spodbuditi tožnico, da zatrdi tudi v predhodni točki izpostavljena pravno odločilna dejstva za razsojo o obrestnem delu zahtevka. Če tožnica, na kateri je materialno trditveno in dokazno breme glede takšnih dejstev, temu ne bo zadostila, pa bo moralo obrestni zahtevek v tem delu zavrniti.

20. Glede na to, da je sodišče druge stopnje pritožbi prve toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo zgolj v delu, ki se nanaša na obresti, ne pa na glavnico, odločitve o stroških s pritožbo ni pridržalo za končno odločbo, temveč je o stroških odločilo tako, da jih je dolžna kriti vsaka stranka sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o obrestih kot akcesorni terjatvi namreč ne vpliva na končni uspeh strank v postopku (39. člen ZPP).

O pritožbi tožnice:

21. Tožnica je v obravnavani zadevi zahtevala plačilo zneska depozita tudi od druge toženke, ki je prvo toženko podržavila in nato z ustavnim zakonom prenesla njeno premoženje na novo banko ter hkrati odločila, da je prva toženka še vedno odgovorna za obveznosti iz naslova deviz na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere RS ni prevzela jamstva. Pri tem se je sklicevala na odločbo ESČP z dne 6. 11. 2012, v kateri je bilo ugotovljeno, da je druga toženka odgovorna za poplačilo deviznih vlog varčevalcev, ki so imeli deponirana devizna sredstva izven teritorija Republike Slovenije.

22. Sodišče prve stopnje je zavrnitev opisanega zahtevka zoper drugo toženko utemeljilo s sklicevanjem na nepravnomočnost in torej nezavezujočnost navedene odločitve ESČP kot vira prava v RS, ter z ugotovitvijo o odsotnosti trditvene podlage za presojo zahtevka zoper drugo toženko na odškodninski podlagi. Tožnica v pritožbi sicer pritrjuje, da navedena odločba ESČP ni del slovenskega pravnega reda, vendar poudarja, da bi moralo sodišče v obravnavani zadevi upoštevati predvsem tehtnost vsebinskih razlogov navedene odločbe. S slednjim pa se pritožbeno sodišče glede na predhodno pojasnjene razloge ne more strinjati. Prav tako pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da obveznostno razmerje med tožnico in drugo toženko ne obstoji na odškodninski podlagi. Tožnica je v svoji trditveni podlagi sicer opredelila elemente odškodninske odgovornosti druge toženke, vendar element obstoja škode v obravnavani zadevi očitno ni podan, saj je tožnica kot škodo, ki naj bi ji nastala s protipravnim ravnanjem druge toženke, opredelila nezmožnost poplačila vtoževane terjatve. Tožničinemu zahtevku zoper prvo toženko je bilo glede glavne stvari ugodeno. Morebitna kasnejša nezmožnost poplačila takšne judikatne terjatve v izvršbi pa je dejstvo, ki ga sodišče v tem postopku ne more sprejeti, saj je zavezano k odločanju ob upoštevanju stanja stvari ob koncu glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 311. člena ZPP).

23. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi glede odločitve v tem delu niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevka zoper drugo toženko (353. člen ZPP).

24. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s svojo pritožbo kriti sama. Sodišče druge stopnje je odgovor prve toženke na pritožbo tožnice zavrglo, saj lahko v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZPP vloži odgovor na pritožbo le nasprotna stranka. Ker sta prva in druga toženka zgolj formalni sospornici, bi torej odgovor na pritožbo tožnice, s katero le-ta izpodbija zavrnitev zahtevka zoper drugo toženko, lahko vložila le slednja.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 56/1999. (3) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl. (4) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (5) Ur. l. RS, št. 45/1994. (6) Tako tudi VS RS v zadevi II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012.