Jedro

Z izdelavo cenitvenih poročil, s katerimi je tožnica določila vrednost stavbnih zemljišč in gozdov, čeprav je bila kot sodna cenilka imenovana za področje kmetijstva in podpodročji sadjarstva in vinogradništva, je ravnala izven okvirja določenega v 85. členu ZS, kar je kršitev 6. točke prvega odstavka 89. člena ZS.

Predmet tega postopka ne more biti ugotavljanje ustreznosti ali vestnosti izvedenih (petih) cenitev. Zadošča že nesporna ugotovitev, da tožnica za cenitev teh zemljišč ni bila pristojna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. 705-3259/2012/19 z dne 7. 7. 2014 odločila, da se A.A., sodna cenilka, imenovana za strokovno področje kmetijstva, podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo, z dnem dokončnosti te odločbe razreši (1. točka izreka); da mora razrešena sodna cenilka v 3 dneh od prejema te odločbe oddati Ministrstvu za pravosodje svojo štampiljko in izkaznico (2. točka izreka) in da se razrešitev sodne cenilke vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila A.A. z odločbo predsednika Temeljnega sodišča v Celju Su 45/82 z dne 8. 12. 1982 imenovana za stalnega sodnega cenilca kmetijske stroke - sadjarstvo - vinogradništvo ter na podlagi spremembe predpisov in na podlagi takrat veljavnega 87. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) ter 15. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) z odločbo takratnega ministra za pravosodje imenovana za sodno cenilko za strokovno področje kmetijstvo, podpodročje sadjarstvo in vinogradništvo.

3. V zvezi z vlogo A.A., za ustrezno dopolnitev v imeniku sodnih cenilcev še za podpodročje kmetijstvo - splošno, je tožena stranka Direkcijo Republike Slovenije za ceste (v nadaljevanju DRSC) zaprosila za podatke o obsegu in predmetu ocenjevanja v posameznih primerih, ki jih je izvedla A.A. in za dostavo cenitvenih poročil, izdelanih od leta 2009 do 2012. 4. Pri pregledu 62 cenitvenih poročil je bilo ugotovljeno, da je cenilka večinoma ocenjevala vrednost odškodnin za kmetijska zemljišča, v dveh primerih za stavbni zemljišči, v treh primerih vrednost odškodnin za gozd, v treh primerih pa vrednost odškodnin za okrasne rastline. Na podlagi navedenega je minister za pravosodje, zaradi ravnanja v nasprotju s 85. členom ZS, kar je razlog za razrešitev sodnega cenilca po 6. točki prvega odstavka 86. člena ZS, začel s postopkom razrešitve. O uvedbi postopka je bila, skladno s 18. členom Pravilnika, A.A. obveščena z dopisom z dne 29. 5. 2013. 5. Dne 2. 7. 2013 je A.A. v odgovoru pojasnila razloge za izdelavo spornih sodnih cenitev, ki jih je opravljala po naročilu DRSC. Pojasnila je tudi, da delež ocenjenih gozdnih in stavbnih zemljišč ne presega več kot 0,5 % opravljenih cenitev. Dne 9. 7. 2013 je sodna cenilka svoj odgovor dopolnila še z mnenjem Združenja sodnih izvedencev in cenilcev kmetijske stroke Slovenije, iz katerega izhaja, da sodni cenilec za področje kmetijskega in podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo, lahko ocenjuje tudi kmetijska zemljišča. 6. Na podlagi zgoraj navedenega odgovora je tožena stranka svoje očitke, ki se nanašajo na cenitev kmetijskih zemljišč umaknila, vztrajala pa je pri postopku razrešitve zaradi cenitve stavbnih zemljišč (cenitveni poročilo 52/2012 in 53/2012) ter zaradi cenitve gozdnih zemljišč (cenitvena poročila št. 20/2012, 38/2012 in 40/2012). Sodni cenilki je bila ponovno dana možnost izjaviti se o tako skrčenih razlogih za uvedbo postopka razrešitve. Cenilka je ponovni odgovor poslala 5. 5. 2014 in v njem v glavnem ponovila dosedanje navedbe.

7. V nadaljevanju je tožena stranka navedla pravne podlage za odločanje. Sklicevala se je na določbe 84. člena, 85. člena ter določbo 6. točke prvega odstavka 89. člena ZS. Upoštevala je tudi drugi odstavek 17. in 18. člena Pravilnika in pojasnila, da se je postopek razrešitve sodne cenilke začel z obvestilom ministra za pravosodje z dne 29. 5. 2013, spremenjen z dopisom z dne 15. 4. 2013 ter da je bila v obeh primerih cenilki dana možnost odgovoriti na očitke, kot to določa drugi odstavek 18. člena Pravilnika. Razlog za uvedbo postopka je bila izdelava 5 cenitvenih poročil (cenitev dveh stavbnih zemljišč in treh gozdnih zemljišč), za katere se uporablja drugačna metoda cenitve in za katera iz izjav sodne cenilke izhaja, da se je zavedala, da z obravnavanimi cenitvami prehaja na področja, za katera ni pristojna. Sodni cenilci lahko v statusu sodnega cenilca delujejo le na podpodročjih za katero so imenovani, tako kot to določa 86. člen SZ in za kar so prisegli na podlagi prvega odstavka 88. člena istega zakona. V obravnavanem primeru A.A. ni prekoračila samo meja svojega podpodročja, ampak je posegla tudi na dve samostojni področji ter pri izdelavi teh cenitvenih poročil nanje odtisnila pečat sodne cenilke za kmetijsko stroko - podpodročje sadjarstvo, vinogradništvo. Poleg prej navedenih predpisov jo je k spoštovanju področij in podpodročij zavezovalo tudi navodilo za izvajanje vrednotenja odškodnin za potrebe gradenj in rekonstrukcij glavnih in regionalnih cest ter za izdelavo cenitev v postopkih razpolaganja z nepremičnim premoženjem z dne 27. 10. 2008, ki ga je izdal direktor DRSC in ki v 1. členu jasno določa, da izvedeniška mnenja opravljajo cenilci ustrezne stroke, vpisani v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev. Pravila so bila jasna, sodna cenilka jih je poznala in bi se jih morala držati. Pri tem nista pomembna ne obseg opravljenih cenitev stavbnih zemljišč in gozdov, niti dejstvo kako so ravnali drugi sodni cenilci. Po oceni tožene stranke vsaka prekoračitev področja oziroma podpodročja pomeni nezakonito sklicevanje na status sodnega cenilca in je za to razlog za njegovo razrešitev. Sodna cenilka se je na svoj status sklicevala izven okvirja 85. člena ZS, saj ni sodna cenilka za področje stavbnih zemljišč in gozdov, kar SZ v 6. točki prvega odstavka 89. člena določa kot razlog za razrešitev in ministru za pravosodje nalaga, da takega sodnega cenilca razreši. 8. Tožnica v tožbi odločitvi oporeka. Povzema ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijanega akta in navaja, da je odločitev nezakonita. Temelji na abitrarnem in nezakonitem ravnanju. Primarno tožnica uveljavlja zastaranje in prekluzijo vodenja postopka za razrešitev, saj so vsa cenitvena poročila na katera se je sklicevala tožena stranka starejša od dveh let, sam postopek za razrešitev, pa je bil uveden po izteku enega leta zatrjevane kršitve in tako ni več dovoljen.

9. V primeru, da sodišče ne bi sledilo temu ugovoru, tožnica navaja, da so bile pri izdaji izpodbijane odločbe kršene določbe ZS in Pravilnika. V konkretnem primeru 1 alinee 85. člena ZS ni mogoče uporabiti, saj je tožnica sporne cenitve naredila na zahtevo državnega organa, pri izdelavi mnenj, pa se je sklicevala na status, ki ga ima in za katerega je vpisana v imenik cenilcev. Če bi tožena stranka zaključila, da tožeča stranka svojega dela ni izvedla vestno, bi morala odločitev o predlogu za razrešitev po zakonitem dokaznem postopku sprejeti za to posebej imenovana komisija po 20. členu Pravilnika.

10. Na svojem področju dela že 30 let in večkrat je sodelovala z DRSC, ki je bila v celoti seznanjena z njenimi pristojnostmi. Na cenitve ni bilo nikoli pripomb. Pripomb ni prejela niti od nobenega drugega organa. Podrobno je pojasnila kako je sprejela te cenitve. Svoje delo je opravljala vestno in v celoti sledila zahtevam naročnika. Prav tako ni ravnala v nasprotju s 1. členom Navodil, ki tako ali tako ne morejo biti podlaga za razrešitev. Brez ustreznih dokaznih ocen in pavšalno je tožena stranka zaključila, da je tožnica prekoračila meje svojega podpodročja, saj ni sprejela dokazne ocene. Prav tako je odločitev tožene stranke oprta na listine, ki v dokazni oceni niso navedene, s katerimi si je tožnica prizadevala za imenovanje na podpodročje kmetijstva - splošno. O teh listinah in dokazih se tožnica ni mogla izreči, s čimer je bilo kršeno določilo 18. člena Pravilnika. Zaradi kršitve postopkovnih določb 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in prej navedenih kršitev je tožničina razrešitev nezakonita, zato tožnica predlaga, da se izpodbijana odločba, na podlagi izvedene ustne obravnave, odpravi.

11. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je zavrnila ugovor zastaranja, saj ne ZS, niti Pravilnik, ne določata zastaralnih rokov, prav tako je ponovno pojasnila, zakaj je svojo odločitev oprla na določbe ZS. Pojasnila je tudi, da je tožnica večkrat zahtevala spremembo vpisa v sodni register. Razrešena je bila zato, ker je cenila stavbna in gozdna zemljišča. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov v obrazložitvi tega akta in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

14. V zvezi z obravnavano problematiko je v 6. točki prvega odstavka 89. člena ZS določeno, da minister za pravosodje razreši sodnega izvedenca, če ta ravna v nasprotju z določbo 85. člena tega zakona. V 85. členu tega zakona pa je določeno, da se smejo osebe, imenovane za sodnega izvedenca ali cenilca, sklicevati na to svojo lastnost samo, kadar dajejo izvide, mnenja ali cenitve na zahtevo sodišča ali če drug zakon ali uredba določa njihovo delovanje.

15. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica vpisana v imenik sodnih cenilcev za strokovno področje kmetijstvo, podpodročje sadjarstvo in vinogradništvo. Prav tako v zadevi ni sporno, da je tožnica za DRSC, kar potrjujejo listine priloženega upravnega spisa, izdelala cenitveno poročilo št. 52/2012 z dne 20. 4. 2012, s katerim je sodna cenilka določila višino odškodnine za dve parceli, od katerih je parc. št. 612/4 v celoti stavbna parcela, 612/1 pa je deloma stavbna in deloma kmetijska; cenitveno poročilo št. 53/2012 z dne 20. 4. 2012, s katerim je sodna cenilka določila višino odškodnino za parc. št. 46/2, ki je v celoti stavbna parcela; cenitveno poročilo št. 20/2012 z dne 5. 3. 2012, s katerim je določilo višino odškodnine za parc. št. 170/7, ki je v celoti gozd; cenitveno poročilo št. 38/2012 z dne 5. 4. 2012, s katerim je določilo višino odškodnine za parc. št. 1140/1, ki v celoti gozd in cenitveno poročilo št. 40/2012 z dne 5. 4. 2012, s katerim je sodna cenilka določila višino odškodnine parc. št. 1222/5, ki je po podrobnejši namenski rabi gozd. Tožnica je na vsa cenitvena poročila odtisnila pečat sodne cenilke za kmetijstvo - sadjarstvo, vinogradništvo.

16. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je z izdelavo zgoraj navedenih cenitvenih poročil, s katerimi je določila vrednost stavbnih zemljišč in gozdov, čeprav je bila kot sodna cenilka imenovana za področje kmetijstva in podpodročje sadjarstvo in vinogradništvo ravnala izven okvirja določenega v 85. členu ZS, kar je tudi po presoji sodišča kršitev 6. točke prvega odstavka 89. člena ZS. Za cenitev teh zemljišč se namreč uporabljajo drugačne metode, ki jih pri svojih cenitvah uporabljajo cenilci s področja gradbeništva ter področja gozdarstva.

17. Prav tako je bila tožnici v postopku dana možnost sodelovanja. Tako je bila z dopisom št. 705-3259/2012/7 z dne 29. 5. 2013 obveščena o uvedbi postopka ter o razlogih za takšno odločitev, dana pa ji je bila možnost, da v 15 dneh poda odgovor. Prav tako je bila tožnici dana možnost sodelovanja na podlagi dopisa z dne 15. 4. 2014, tožnica pa je v svojem 2. 7. 2013 in 5. 5. 2014 svoj odgovor tudi podala.

18. Po presoji sodišča je v tem zakonskem okviru iz 15. točke te obrazložitve upravni organ ravnal zakonito, ko je presodil, da se je tožnica neupravičeno sklicevala na lastnost sodnega cenilca tudi pri petih cenitvenih poročilih, v katerih je cenila stavbna zemljišča in gozd, čeprav glede na svoje imenovanje te pravice ni imela.

19. Sodišče ugotavlja tudi, da predmet tega postopka ne more biti ugotavljanje ustreznosti ali vestnosti izvedenih (petih ) cenitev. Po mnenju sodišča zadošča že nesporna ugotovitev, da tožnica za cenitev teh zemljišč ni bila pristojna. Sodišče iz navedenega razloga zavrača tožbeni razlog, da bi morala tožena stranka, če bi tožnici očitala nevestno delo, izpeljati drugačen postopek za razrešitev. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor zastaranja. ZS namreč tega roka ne določa, niti določitev tega roka ne bi bila skladna z namenom in pomenom instituta sodnega izvedenca.

20. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

21. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.