Jedro

Trditveno in dokazno breme glede dovoljenosti revizije je na strani revidenta.

Revidentka ni zastavila pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Drugi odstavek 89. člena ZS se izrecno nanaša samo na primere razrešitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, tožena stranka pa je razrešitev revidentke utemeljila na 6. točki prvega odstavka 89. člena ZS. Revidentka se sicer v obrazložitvi revizije sprašuje, ali ne bi bilo treba ravnanja, ki ji je očitano, subsumirati pod 4. in ne 6. točko prvega odstavka 89. člena ZS, vendar očitno neutemeljeno, saj izhaja iz napačne in tudi povsem nelogične predpostavke, da se lahko sklicuje na svoj status tudi kadar daje cenitve s področij, za katere nesporno ni bila imenovana.

ZS ne vsebuje določb o zastaranju postopka za razrešitev sodnega cenilca. Vendar to še ne pomeni, da bi zastaralni roki morali biti določeni. V obravnavanem primeru namreč ne gre za disciplinski postopek, temveč postopek nadzora nad dejavnostjo, vstop v katero ni svoboden, pač pa je zaradi zaščite javnega interesa podvržen zahtevi po imenovanju s strani za to pristojnega organa.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo ministra za pravosodje, št. 705-3259/2012/19 z dne 7. 7. 2014. S to odločbo je bilo odločeno, da se tožnica, sodna cenilka, imenovana za strokovno področje kmetijstva, podpodročji sadjarstvo in vinogradništvo, razreši z dnem dokončnosti te odločbe; mora razrešena sodna cenilka v treh dneh od prejema te odločbe oddati Ministrstvu za pravosodje svojo štampiljko in izkaznico; se razrešitev sodne cenilke vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da je bila v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), zato se v postopku pred Vrhovnim sodišče določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odločbe, s katero je bila revidentka razrešena kot sodna cenilka, in torej ni bilo odločeno o kakšni pravici ali obveznosti stranke, ki bila izražena v denarni vrednosti in bi presegala znesek 20.000,00 EUR. Pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato ni izpolnjen. Na navedeno ne more vplivati revizijska navedba, da znaša vrednost spornega predmeta 21.000,00 EUR.1

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.2 Med drugim mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Revidentka je v reviziji sicer izpostavila dve vprašanji, vendar pa ti po presoji Vrhovnega sodišča ne izpolnjujeta zgoraj navedenih pogojev za njuno vsebinsko obravnavo, zato nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in revizije na tej podlagi ni mogoče dovoliti.

8. Vprašanje: "Kako v konkretnem primeru pravilno uporabiti določbo 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), tj. ali lahko tožena stranka o strokovnem delu izvedencev odloča arbitrarno in s tem zaobide obvezno določbo o oblikovanju strokovne komisije?" v prvi vrsti ni zastavljeno dovolj natančno, saj iz njega ni jasno, na katero pravno situacijo se točno nanaša, katero pravilo je sodišče prve stopnje kršilo in zakaj. Glede na obrazložitev revizije v tem delu pa je tudi jasno, da po vsebini ni pomembno za obravnavano zadevo, kar je pojasnjeno v naslednji točki te obrazložitve.

9. Drugi odstavek 89. člena ZS,3 ki določa, da lahko minister, pristojen za pravosodje, za ugotavljanje razloga iz 4. točke prejšnjega odstavka (če sodni cenilec svojih dolžnosti ne opravlja vestno) ustanovi komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov s strokovnega področja in podpodročja, na katerem je sodni cenilec podal izvid in mnenje, ter uslužbencev ministrstva, pristojnega za pravosodje, se izrecno nanaša samo na primere razrešitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS. Tožena stranka pa je razrešitev revidentke utemeljila na 6. točki prvega odstavka 89. člena ZS (če sodni cenilec ravna v nasprotju z določbo 85. člena ZS, ki določa, kdaj se smejo sodni cenilci sklicevati na svoj status). Zakonski dejanski stan je v navedenih primerih različen in temu ustrezno je toženi stranki omogočen različen pristop.4

10. Revidentka se sicer v obrazložitvi revizije sprašuje, ali ne bi bilo treba ravnanja, ki ji je očitano,5 subsumirati pod 4. in ne 6. točko prvega odstavka 89. člena ZS, kar pa je očitno neutemeljeno, saj izhaja iz napačne in tudi povsem nelogične predpostavke, da se lahko sklicuje na svoj status tudi kadar daje cenitve s področij, za katere nesporno ni bila imenovana. Prav zato se namreč sodne cenilce imenuje samo za določeno strokovno področje in podpodročje cenilskega dela (prvi odstavek 86. člena ZS).

11. Drugo revizijsko vprašanje: "Ali je uvedba postopka za razrešitev sodnih cenilcev podvržena presoji relativnega in absolutnega zastaranja?" je prav tako zastavljeno nenatančno, saj iz njega (niti iz obrazložitve revizije) ni razvidno, katero materialnopravno pravilo naj bi sodišče prve stopnje kršilo in zakaj. Poleg tega je nanj mogoče odgovoriti upoštevaje zakonsko ureditev položaja, imenovanja in razrešitve sodnega cenilca ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-308/07, Up-1094/06 z dne 2. 4. 2009, ki je v bistveno podobni zadevi odgovorilo na vsebinsko enako vprašanje.6

12. Revidentka in sodišče prve stopnje sta pravilno ugotovili, da ZS ne vsebuje določb o zastaranju postopka za razrešitev sodnega cenilca. Vendar to še ne pomeni, da bi zastaralni roki morali biti določeni. Kot je poudarilo Ustavno sodišče v navedeni odločbi (predvsem v 14., 18. in 21. točki obrazložitve), je v tem oziru treba razlikovati med postopki nadzora nad dejavnostmi, vstop v katere ni svoboden, pač pa je zaradi zaščite javnega interesa povržen zahtevi po pridobitvi ustreznega dovoljenja, ki ga v primeru izpolnjevanja predpisanih pogojev izda pristojni organ, in disciplinskimi (ali drugimi kaznovalnimi) postopki. Izrekanja zakonsko določenih ukrepov v postopkih nadzora pa tudi ni mogoče enačiti z izrekanjem disciplinskih (ali drugih kaznovalnih) sankcij. Medtem ko je disciplinska odgovornost po svoji naravi kaznovalna odgovornost, kjer je vprašanje zastaranja postopkov utemeljeno, postopki nadzora nad določenimi dejavnostmi terjajo drugačen pristop. Po presoji Vrhovnega sodišča je tudi v primeru sodnih cenilcev (enako kot v primeru pooblaščenih revizorjev na podlagi ZRev-1) učinkovit nadzor nad njihovim delom izjemnega pomena, saj je namen njihovega delovanja zagotavljanje strokovne pomoči sodiščem in drugim državnim organom pri strokovnih vprašanjih, o katerih sami ne morejo presojati oziroma jih ocenjevati.7 To pa terja, da bodo te naloge ves čas opravljale samo visoko strokovno usposobljene osebe z visokimi etičnimi kriteriji. Pristop zakonodajalca, da ne določi zastaralnih rokov, je razumljiv glede na to, da imajo napake pri opravljanju nalog sodnega cenilca lahko zelo resne posledice.

13. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča8 mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revidentka s svojimi splošnimi in nepodkrepljenimi navedbami (da je z razrešitvijo izgubila dolgoletni ugled in finančna sredstva, saj je najela kredit, ki ga ne zmore plačevati, poleg tega je ogrožena tudi njena eksistenca, doživela je zdravstveni kolaps, prizadeta je tudi z moralnega stališča, izgubila je zaupanje kolegov, s katerimi se ne more več družiti, poleg tega jo moti, da je bila razrešena edina in da je sporne cenitve izdelala zaradi varčevanja na strani države) izpolnjevanja tega pogoja v obravnavani zadevi ni izkazala.9

15. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo npr. v sklepu X Ips 770/2008 z dne 30. 9. 2009. 2 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. 3 Po 92. členu ZS se določbe od 87. do 91. člena ZS (ki se sicer nanašajo na sodne izvedence) smiselno uporabljajo tudi za sodne cenilce. 4 Podobno tudi v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 754/2007 z dne 9. 9. 2010. 5 To je izdelava petih cenitvenih poročil za Direkcijo RS za ceste, pri katerih je revidentka prekoračila področje oziroma podpodročje, za katerega je imenovana. 6 V tej zadevi je Ustavno sodišče ugotovilo, da Zakon o revidiranju (ZRev-1) s tem, ko ni določal zastaralnih rokov v postopkih izrekanja opomina pooblaščenim revizorjem na podlagi 36. člena tega zakona, ni v nasprotju z 2. in drugim odstavkom 14. člena Ustave. 7 Odločba Ustavnega sodišča U-I-84/15 z dne 18. 5. 2017, 14. točka obrazložitve. 8 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010. 9 Podobno je Vrhovno sodišče odločilo v zadevah X Ips 113/2016 z dne 21. 9. 2016, X Ips 295/2009 z dne 16. 2. 2011, X Ips 754/2007 z dne 9. 9. 2010 in X Ips 742/2008 z dne 30. 9. 2009.