Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno izhajalo iz izhodišča, da se v poslovnem svetu rasti in dobrih poslovnih rezultatov ne da doseči brez zdrave mere tveganja in poguma. Vsak gospodarski posel nosi v svojem jedru določeno mero tveganja, da se izjalovi. Vendar pa kljub temu poslovne odločitve ne smejo biti sprejete na pamet (na podlagi golega občutka), temveč morajo biti sprejete na racionalni podlagi, izhajajoč iz določenih objektivnih dejstev in preverjanja znanih okoliščin primera. Potrebno je opraviti tudi (vsaj okvirno) analizo teh okoliščin primera, pri čemer je treba upoštevati tudi lastne ter primerjalne poslovne izkušnje.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višin 3.093,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki znesek 326.598,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2011 do plačila ter ji povrniti stroške postopka v višini 15.699,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.
2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu pritožil toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da bi morala tožeča stranka točno in opredeljeno ter konkretizirano zatrjevati ravnanje, s katerim naj bi tožena stranka kot poslovodja kršila svoje naloge. To pomeni, da bi morala tožeča stranka v svoji trditveni podlagi navajati naloge, ki bi jih morala izvesti tožena stranka, pa jih ni, oziroma bi morala navajati naloge, ki jih je izvedla neskrbno in v nasprotju z zahtevami po skrbnem ravnanju. Neskrbna ravnanja bi morala tožeča stranka ravno tako konkretizirati. Splošna in pavšalna navedba o opustitvi vsakršne skrbnosti ni dovolj. V tej zvezi pritožba graja zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka iz 7., 212. in 214. člena ZPP. Opozarja tudi na pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Materialno zmotno je izhodišče sodbe, da tožena stranka nikoli ni opredeljeno in konkretno navedla, katere naj bi bila tista njena ravnanja, ki bi predstavljala zahtevano skrbnost. Dokazno breme glede tega ravnanja je namreč na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je brez konkretnih trditev tožeče stranke ugotavljalo pravno pomembna dejstva. Dokaz z imenovanjem izvedenke finančno ekonomske stroke je predlagala tožena stranka. Izvedeni dokazi tudi manjkajočih navedb ne morejo nadomestiti, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Ugotovljeno dejansko stanje tudi ne daje pravne podlage za očitek neskrbnega ravnanja toženca. Izvedenka je ugotovila, da je bila v letu 2005 izvedena dokapitalizacija družbe A. d.o.o. in da je bilo njeno poslovanje odtlej pozitivno. Za ponovno dobavo blaga se je tožena stranka odločila potem, ko so bile s strani omenjene družbe poravnane vse predhodne obveznosti. Tudi transakcijski račun družbe A. d.o.o. ni bil blokiran. Dogovorjeno je bilo zavarovanje z menicami, dodatno pa še zavarovanje pri zavarovalnici. Poslovanje z družbo A. d.o.o. je potekalo povsem običajno. To je pojasnila tudi priča N. S. P.. Gospodarsko poslovanje bi bilo dejansko onemogočeno, če bi se od gospodarskih subjektov zahtevala tako skrbna in obsežna analiza, kot jo je opravila izvedenka v konkretnem postopku. Šlo je za poslovno odločitev, saj so vse gradbene družbe poslovale na enak način. Toženec je bil postavljen pred dejstvo, ali bo ponujene pogoje sprejel, ali pa posla ne bo dobil. Za zadostitev standarda skrbnosti in vestnosti v obravnavani zadevi zato ni mogoče zahtevati izvedbe dodatne analize poslovnih bilanc. Izvedba analize dodatnih bilanc je bila povezana z določenimi stroški in tveganji. Tožena stranka je v letu 2008 in naprej ohranjala poslovne razmere tako, da je nove dobave opravljala samo, če so bile doloma poravnane zapadle obveznosti. Nove dobave so bile bistveno nižje od prejetih plačil zapadlih obveznosti.
3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo ter predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba toženca ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere se sklicuje obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
6. Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa (prvi odstavek 515. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Pri opravljanju svojih nalog mora ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Poslovodja je odgovoren družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti (prvi in drugi odstavek 263. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1). Gre za vzpostavitev krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Iz tega razloga je toženec pravilno navajal in dokazoval (dokaz z izvedencem ekonomsko-finančne stroke), da so bili pri družbi A. d.o.o. (predvsem v letih 2006 in 2007, ko je bilo s strani tožeče stranke, ki jo je kot zakoniti zastopnik vodil in zastopal toženec, izvedene dobave v vrednosti okoli 630.000,00 EUR - 2006 in v vrednosti okoli 240.000,00 EUR - 2007)1 dobri finančni in poslovni rezultati, ki so opravičevali (glede na majhno tveganje pri poplačilu dobav) sklepanje spornih poslov med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. Teh trditev v smeri razbremenitve svoje odškodninske odgovornosti toženec s pridobljenim dokazom z izvedencem finančno-ekonomske stroke ni uspel potrditi, kar pa ne pomeni, da se sedaj v pritožbi lahko uspešno sklicuje na umanjkanje trditev tožeče stranke v tej smeri.
7. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji dovolj konkretno2 opredelila protipravno ravnanje toženca kot direktorja tožeče stranke v okviru poslovanja z družbo A. d.o.o. v spornem obdobju (2006 - 2011), zato nikakor ne drži pritožbena kritika, da tožeča stranka ni navedla nalog, ki bi jih toženec kot skrben gospodarstvenik moral izvesti, pa jih ni. Zaradi tega tudi ni na mestu pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru kršilo materialna in procesna pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Prav tako sodišče ni odločalo brez konkretne trditvene podlage.
8. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno izhajalo iz izhodišča, da se v poslovnem svetu rasti in dobrih poslovnih rezultatov ne da doseči brez zdrave mere tveganja in poguma. Vsak gospodarski posel nosi v svojem jedru določeno mero tveganja, da se izjalovi. Obstoju določenih rizikov se v vseh primerih zato ni mogoče izogniti. Vendar pa kljub temu poslovne odločitve ne smejo biti sprejete na pamet (na podlagi golega občutka), temveč morajo biti sprejete na racionalni podlagi, izhajajoč iz določenih objektivnih dejstev in preverjanja znanih okoliščin primera. Potrebno je opraviti tudi (vsaj okvirno) analizo teh okoliščin primera, pri čemer je treba upoštevati tudi lastne ter primerjalne poslovne izkušnje.
9. Tudi po oceni pritožbenega sodišča postopanje toženca (tedanjega direktorja tožeče stranke) v spornem obdobju (zlasti v letih 2006 in 2007) ni bilo takšno, kot bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati od nekoga, ki naj bi pri vodenju poslov gospodarske družbe ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Tožeča stranka, ki jo je tedaj zastopal toženec kot direktor, je z družbo A. d.o.o. poslovala že pred spornim obdobjem (dobava različnega materiala), pri čemer je morala svoje zapadle obveznosti do te družbe v letu 2003 sodno uveljavljati. Celotno poplačilo teh obveznosti je prejela nato šele leta 2005. V letu 2006 je toženec dobro vedel, da je bila zavarovalnica pripravljena zagotoviti kritje terjatev do omenjene družbe le do višine 10 MIO takratnih SIT (kar je približno 41 tisoč EUR)3, kljub temu pa so bile v letu 2006 izvedene dobave v vrednosti okrog 630.000,00 EUR, v letu 2007 pa v vrednosti okrog 240.000,00 EUR. Edino zavarovanje tožeče stranke so tako predstavljale menice4. Po drugi strani pa iz mnenja sodne izvedenke jasno izhaja, da je bila družba A. d.o.o. (kljub dokapitalizaciji leta 2004 oziroma 2005) kapitalsko neustrezna - z relativno nizkim odstotkom lastnih virov, pri čemer je razmerja med kapitalom in sredstvi kazalo na veliko zadolženost in posledično na veliko tveganje pri poplačilu upnikov. V spornem obdobju je bil obratni kapital te družbe negativen, kar pomeni, da je družba dolgoročne naložbe financirala s kratkoročnimi viri. Dobički v spornem obdobju so bili minimalni in niso zadoščali za pokritje izgub iz prejšnjih let. Prav tako iz izvedeniškega mnenja, na katerega se je pri svoji odločitvi upravičeno naslonilo sodišče prve stopnje in ki je bilo izdelano na podlagi javno objavljenih letnih poročil te družbe, izhaja, da je omenjena družba v letu 2005 dala povezani osebi celo finančno posojilo v višini okrog 130.000,00 EUR. Če bi bil toženec dovolj skrben, bi moral poznati vsaj javno objavljene računovodske izkaze omenjene družbe za sporno obdobje, upoštevaje ob tem tudi velike zamude s plačili5. Čeprav je tožeča stranka v letu 2006 izvedla dobave za okrog 630.000,00 EUR in je v tem letu prejela zgolj 180.000,00 EUR plačil, je v letu 2007 kljub temu izvedla dobave v vrednosti okrog 240.000,00 EUR (prejela pa je plačila v vrednosti 327.000,00 EUR, s katerimi je zapirala terjatve iz leta 2006). Zelo pomembna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v letih 2006 - 2009 zelo pomemben dobavitelj družbe A. d.o.o., pri čemer so konec leta 2006 predstavljale obveznosti te družbe to tožnika skoraj 40 % vseh poslovnih obveznosti6. 10. Pritožbeno sodišče glede na omenjena pravno pomembna dejstva, ki jih obravnavana pritožba z ničemer ne omaja, v celoti soglaša s prepričljivim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil zaradi nekritičnega in ne dovolj skrbnega ravnanja toženca v spornem obdobju tožnik (predvsem glede na nerazumno visok količinski in vrednostni obseg poslovanja v daljšem časovnem obdobju) odločno preveč izpostavljen do družbe A. d.o.o., upoštevaje ob tem, da tveganja iz naslova tega poslovanja nikakor niso bila poslovno razumna. Zaradi teh poslovnih odločitev toženca je tožnik dejansko postal ujetnik družbe A. d.o.o., ki je na koncu (leta 2011) svojo poslovno življenje končala v stečajnem postopku. Zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožencu ni uspelo dokazati, da je v obravnavanem primeru ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.
11. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
12. Tožeča stranka je upravičena do nagrade za odgovor na pritožbo v višini 3.093,92 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo v višini 2.536,00 EUR in 22 % DDV na odvetniške storitve).
1 V letu 2008 in 2009 je bilo dobav manj, to je okrog 60.000,00 EUR, pri čemer je bil na družbo A. d.o.o. 14.11.2011 začet stečajni postopek. 2 Rizičnost poslovanja z družbo A. d.o.o. se kaže: 1. ker je že v letu 2003 tožeča stranka do te družbe uveljavljala zapadla plačila, pri čemer je plačilo prejela šele leta 2005, 2. zavarovalnica Triglav je v letu 2006 dala tožeči stranki jasno vedeti, da bi v razmerju, da kupca A. d.o.o. zavarovala rizik neplačila le do zneska 10 MIO SIT ali 41 tisoč EUR, 3. družba A. d.o.o. je imela v letih 2003, 2004, 2006, 2008 in 2009 občasno blokirane račune, 4. 116. neplačanih računov, 5. 31.3.2010 vložen predlog za izvršbo, 6. prikrivanje realnih podatkov lastnikom tožeče stranke, 7. nezadostno zavarovanje z dvema menicama, 8. stečaj A. d.o.o. v letu 2011 in prijava iztoževane terjatve v stečajno maso. 3 nikakor pa ne do 30 MIO SIT, kot je predlagala tožeča stranka, zastopana po tožencu kot direktorju (Priloge A37 in A38 spisa). 4 tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je bilo z zavarovalnico sklenjeno zavarovanje terjatev v spornem obdobju. Tudi v pritožbi se zgolj dokazno nepodprto sklicuje na to okoliščino. 5 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se zamude stalno večale in so trajale v letu 2006 v povprečju 39 dni, kasneje pa celo od 130 do 390 dni. 6 Na koncu je tožeči stranki iz naslova poslovanja z omenjeno družbo ostalo neplačanih kar 28,85 % dobav - od dobavljenega blaga v vrednosti 936.955,00 EUR je prejela plačila samo za 666.629,00 EUR.