Jedro

Nobenega dvoma ni, da so vsakodnevne poslovne odločitve po svoji naravi rizične. Pogosto se zgodi, da mora poslovodja odločitev sprejeti hitro, praktično v istem trenutku, ko dobi na mizo ponudbo. Poslovodje se tako znajdejo v položaju "vzemi ali pusti", prostora za pogajanja o ceni, rokih itd. ni. V teh primerih poslovodje gotovo prevzamejo nase večje tveganje za poslovni uspeh kot v primerih, ko imajo čas opraviti natančne analize predvidenega posla in finančnega položaja sopogodbenika, se imajo možnost pogajati o pogojih sklenitve posla. Poslovodjem, ki morajo poslovno odločitev sprejeti hitro, praviloma ni mogoče utemeljeno očitati, da bi za zadostitev standardu ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika morali pred sklenitvijo posla opraviti natančne analize finančnega položaja sopogodbenika. Slednje pa gotovo ne more veljati za toženca.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 3.967,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da ji je toženec iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodje dolžan plačati 326.598,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2011. Tožencu je naložilo še plačilo 15.699,42 EUR tožničinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Na predlog toženca je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 25/2019-11 z dne 23. 4. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da v okoliščinah konkretnega primera tožencu ni uspelo dokazati, da je ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (pravilo podjetniške presoje).

4. Toženec drugostopenjsko sodbo izpodbija z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi toženca ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

**Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP)**

6. Toženec je bil v letih od 1996 do 2010 poslovodja tožnice.

7. Tožnica je (že) v letu 2003 kot dobaviteljica elektroinstalacijskega materiala sodelovala z družbo A.,, d.o.o. Dobave, ki jih je za A., d.o.o. opravila v letu 2003, je tožnica dobila plačane šele v letu 2005, ko je njihovo plačilo izterjala po sodni poti.

8. V letu 2006 sta tožnica in A.,, d.o.o. ponovno začeli poslovno sodelovati.1 Tožnica je v letu 2006 A.,, d.o.o. dobavila za 630.000,00 EUR blaga; plačil, večinoma opravljenih v povprečju z zamudo 39 dni, je bilo za 180.000,00 EUR. Leta 2007 je bilo opravljenih za 240.000,00 EUR dobav, plačil pa za 327.000,00 EUR; večina plačil se je nanašala na dobave iz leta 2006. V letu 2008 in 2009 je bilo dobav manj, za 41.000,00 EUR in 20.000,00 EUR, plačil pa v letu 2008 za 130.000,00 EUR, naslednje leto pa za 22.000,00 EUR.

9. Zavarovalnica d.d. v letu 2006 zaradi tveganja ni bila pripravljena kriti rizikov neplačil družbe A., d.o.o., večjih od 10 mio SIT (tj. 41.729,00 EUR), čeprav je tožnica zahtevala kritje 30 mio SIT (tj. 125.187,00 EUR).

10. Družba A., d.o.o. je bila kljub dokapitalizaciji leta 2004 oziroma 2005 kapitalsko neustrezna - z relativno nizkim odstotkom lastnih virov, pri čemer je razmerje med kapitalom in sredstvi kazalo na veliko zadolženost in posledično na veliko tveganje pri poplačilu upnikov. V spornem obdobju je bil obratni kapital te družbe negativen, kar pomeni, da je družba dolgoročne naložbe financirala s kratkoročnimi viri. Dobički v spornem obdobju so bili minimalni in niso zadoščali za pokritje izgub iz prejšnjih let. Družba je v letu 2005 dala povezani osebi finančno posojilo v višini okrog 130.000,00 EUR, kar pomeni prenakazilo likvidnih sredstev povezani osebi in še večje tveganje za upnike.

11. V letih 2006 - 2009 je bila tožnica zelo pomemben dobavitelj družbe A., d.o.o.; konec leta 2006 so obveznosti A., d.o.o. do tožnice predstavljale skoraj 40 % vseh njenih poslovnih obveznosti.

12. Nad družbo A., d.o.o. je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St ... z dne 14. 11. 2011 začet stečajni postopek. Tožnica je prijavila terjatev v višini 358.341,28 EUR, ki ji je bila v celoti priznana. Vtoževani znesek v tej pravdi (škoda v višini 326.598,13 EUR) predstavlja priznani znesek v stečajnem postopku, zmanjšan za DDV v višini 31.843,11 EUR.

**Razlogi sodišč nižjih stopenj**

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje, da toženec ni ravnal v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (263. člen ZGD-1), tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je toženec družbi A., d.o.o. nekritično, to je brez natančnejše analize finančnega stanja družbe A., d.o.o., dobavljal blago velike vrednosti kljub predhodnim indikacijam o tveganju poslovanja s to družbo, slabim kazalnikom iz javno dostopnih podatkov (AJPES) in tveganjem, ki jih je indiciralo ravnanje zavarovalnice. Presodilo je še, da toženec ni postavil konkretiziranih trditev, ki bi kazale na skrbnost njegovega ravnanja.

14. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe. Zavzelo je stališče, da toženec svojih trditev v smeri razbremenitve odgovornosti (dobri finančni in poslovni rezultati družbe A., d.o.o., ki naj bi opravičevali nadaljnje poslovanje med tožnico in družbo A., d.o.o.) ni uspel dokazati (ugotovitve izvedenke so se namreč izkazale v njegovo škodo).

**Revizijske navedbe**

15. Revident graja presojo sodišča druge stopnje. Trdi, da mu ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja zgolj zaradi visokega količinskega in vrednostnega obsega poslovanja v letih 2006 in 2007 ter (predhodnega) neupoštevanja finančnega stanja družbe A., d.o.o. (glej 10. točko te obrazložitve). Toženec je pričel s poslovnim sodelovanjem z družbo A., d.o.o. v času, ko je lahko utemeljeno pričakoval, da bo družba A., d.o.o. svoje obveznosti poravnala (ko je družba imela poravnane vse obveznosti, ko ni imela blokiranih računov, ko se je dogovorila za zavarovanje, ki je bilo tedaj običajno in še za zavarovanje pri zavarovalnici, ko je bila dokapitalizirana in je poslovala z dobičkom).

16. Toženec nadalje trdi, da letna poročila niso bila prosto dostopna, objavljena so bila šele v drugi polovici leta za predhodno leto. Po objavi letnega poročila za leto 2006 je toženec bistveno znižal obseg dobav blaga A., d.o.o. in je nove dobave izvajal le pod pogojem plačila zapadlih obveznosti. Poudarja še, da pred odločitvijo ni imel možnosti opraviti temeljitejših analiz finančno ekonomskega stanja pogodbenih partnerjev, ker je bil največkrat v položaju, ko je bil posel ponujen z že v naprej določenimi pogoji in ji je preostala samo še odločitev ali ga sprejme ali ne.

17. Na koncu revident graja še neizvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič ter trdi, da tožnica ni podala dovolj konkretiziranih trditev o kršitvah oziroma opustitvah vestnega ravnanja toženca. S tem v zvezi trdi, da izvedeni dokaz z izvedenko finančno ekonomske stroke ne sme nadomestiti pomanjkljive tožničine trditvene podlage.

18. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo nasprotuje revizijskim navedbam in opozarja, da revidentka revizijo v nasprotju s 371. členom ZPP širi izven samega dopuščenega vprašanja. Nadalje trdi, da toženec v postopku ni navedel praktično nobenega razloga in ni predlagal nobenega dokaza, ki bi ga razbremenil odgovornosti. Po mnenju tožeče stranke obširen tekst revizije vsebuje argumente in ugovore, ki jih toženec ni postavil, prikrojuje tek postopka, poleg tega pa nekatere svoje izpovedbe v okviru zaslišanja predstavlja kot navedbe, kot del trditvene podlage.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

19. ZGD-1 v 263. členu v zvezi šestim odstavkom 515. člena določa, da mora poslovodja pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Poslovodja je odgovoren družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. Uzakonjeno je torej obrnjeno dokazno breme.

20. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku v bistvenem oprli na presojo, da toženec pred sklenitvijo pogodbe z družbo A., d.o.o. v letu 2006 ni analiziral finančnega položaja te družbe in je kljub védenju, da je tožnica v letu 2005 šele po sodni poti izterjala dolg iz preteklega poslovanja z A., d.o.o., za A., d.o.o. samo v letu 2006 opravil dobave elektroinstalacijskega materiala v vrednosti 630.000,00 EUR.

21. Revizijske trditve, s katerimi se toženec skuša razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo, niso utemeljene. Nobenega dvoma ni, da so vsakodnevne poslovne odločitve po svoji naravi rizične. Pogosto se zgodi, da mora poslovodja odločitev sprejeti hitro, praktično v istem trenutku, ko dobi na mizo ponudbo. Poslovodje se tako znajdejo v položaju „vzemi ali pusti“, prostora za pogajanja o ceni, rokih itd. ni. V teh primerih poslovodje gotovo prevzamejo nase večje tveganje za poslovni uspeh kot v primerih, ko imajo čas opraviti natančne analize predvidenega posla in finančnega položaja sopogodbenika, se imajo možnost pogajati o pogojih sklenitve posla. Poslovodjem, ki morajo poslovno odločitev sprejeti hitro, praviloma ni mogoče utemeljeno očitati, da bi za zadostitev standardu ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika morali pred sklenitvijo posla opraviti natančne analize finančnega položaja sopogodbenika. Slednje pa gotovo ne more veljati za toženca v zvezi s sklenitvijo pogodbe z A., d.o.o. 22. Že samo dejstvo, da je tožnica svojo terjatev do A., d.o.o. iz naslova dobav v letu 2003 dobila plačano šele v letu 2005, ko je njeno plačilo izterjala po sodni poti, ob tem pa ni bilo zatrjevano, da bi šlo za spor npr. o napakah dobavljenega materiala in posledičnem neplačilu, je bil gotovo močan indic, da je bila A., d.o.o. v finančnih težavah. To potrjuje tudi v letih 2004 - 2005 izvedena dokapitalizacija družbe. Slednja se namreč najpogosteje izvede prav z namenom reševanja slabega finančnega položaja družbe.

23. Najmanj, kar bi se od toženca pričakovalo ob sklenitvi posla, ki vrednostno vsekakor daleč presega običajne, vsakodnevne posle s tožnico primerljivih poslovnih subjektov, z družbo2, s katero je imela tožnica v preteklosti že težave pri izterjavi svoji terjatev, je, da bo natančno analiziral (aktualni) finančni položaj te družbe. Če takšne analize zaradi neažurnosti podatkov ni bilo mogoče narediti na podlagi letnih poročil, objavljenih na spletnih straneh AJPES, na kar se v reviziji sklicuje revident, je najmanj pričakovati, da bi moral toženec pred sklenitvijo pogodbe od sopogodbenika zahtevati predložitev aktualnih računovodskih izkazov, na podlagi katerih bi lahko ocenil tveganje za sklenitev posla. Tega toženec ni storil. Revidentovo sklicevanje na dokapitalizacijo A., d.o.o. ni utemeljeno, ker sama izvedba dokapitalizacije še ne pomeni garancije za njen uspeh. Kot je ugotovila izvedenka, je ostala A., d.o.o. kljub izvedeni dokapitalizaciji kapitalsko neustrezna3. 24. Zavarovanje tožničinih terjatev z (očitno lastnimi) menicami A., d.o.o., upoštevaje finančno stanje družbe, gotovo ni pomenilo ustreznega zavarovanja. Če A., d.o.o. ni imela oziroma ni imela dovolj (likvidnih) sredstev, si menična upnica z unovčenjem menic pri poplačilu svojih terjatev ni imela kaj pomagati. Povsem brezpredmeten pa je v reviziji ponovljen ugovor glede neodobritve predlaganega zavarovanja terjatev pri Zavarovalnici Triglav, da je v spornem času veljalo pravilo, da če upoštevaš zavarovalnice, lahko kar zaključiš s poslovanjem.

25. Odškodninske odgovornosti se toženec ne more razbremeniti niti s trditvami, da je družbi A., d.o.o. v letu 2007 (ter 2008 in 2009) dobavljal le pod pogojem, da so bile pretekle dobave delno plačane ter da so potekali dodatni dogovori za dosego poplačila obveznosti, ki pa niso bili realizirani zaradi ravnanja tožnice, ki je toženca razrešila najprej s funkcije poslovodje, kasneje pa še s funkcije prokurista. Drži sicer, da je A., d.o.o. deloma poravnavala svoje obveznosti do tožnice, a je kljub temu skozi vsa štiri let poslovanja obstajal njen dolg do tožnice v višini nekaj stotisoč evrov. Toženčevo ravnanje bi v danih razmerah kazalo na skrbno (razumno) ravnanje, če bi ustavil dobavo materiala do popolnega poplačila, nato pa nadaljeval z dobavo le proti vnaprejšnjemu plačilu (če ni bilo na voljo primernega zavarovanja), oziroma če bi od pogodbe odstopil. Upoštevaje, da je bil nad družbo A., d.o.o. v letu 2011 na predlog tožnice začet stečajni postopek, se tudi trditve o nemožnosti realizacije dogovorov o plačilu zaradi odstavitve toženca kot poslovodje oziroma prokurista tožnice izkažejo kot neutemeljene.

26. Revizijski očitek o neizvedbi dokaza z zaslišanjem prič ni konkretiziran, zato se Vrhovno sodišče v njegovo presojo ne bo spustilo. Na očitek pomanjkanja trditev o toženčevem škodnem ravnanju in s tem povezanim zatrjevanim nedovoljenim informativnim dokazom je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker se revident z razlogi sodišča druge stopnje ne sooči, Vrhovno sodišče na njegove ponovljene očitke ne bo odgovorilo.

27. Po obrazloženem se je pokazalo, da je odgovor na dopuščeno vprašanje pritrdilen in zato niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških postopka**

28. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženec z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške(II. točka izreka), medtem ko je tožeči stranki dolžan povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

29. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOdvT) in znašajo 3.867,40 EUR (3.170,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300 Tarife) ter 697,40 EUR za 22 % DDV po tar. št. 6007 Tarife).

1 Pogodba o poslovnem sodelovanju št. 2847/2006 je bila sklenjena 22. 3. 2006. 2 Pogodbeno je bilo dogovorjeno, da bo okvirni letni promet znašal 120.000.000,00 SIT (500.751,12 EUR). 3 Kapitalska neustreznost pomeni, da podjetje ne razpolaga z ustreznim obsegom kapitala glede na vrsto poslov, ki jih opravlja, in glede na tveganja, ki jim je pri tem izpostavljeno (Plavšak, N. in Bergant, Ž.: Zakon o finančnem poslovanju podjetij s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000, str. 903).