Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo, ki sta jo naslovili kot pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja. Ker sta stranki pogodbe brat in sestra, ne more iti za izročilno pogodbo (546. člen OZ). Upoštevaje tudi vsebino pogodbe (toženka je prevzela obveznosti do tožnika), je mogoče zaključiti, da gre za pogodbo o preužitku (1. odstavek 546. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja, sklenjena med pravdnima strankama dne 10.7.2002, pravno neveljavna in da je toženka dolžna tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino ter mu povrniti pravdne stroške; zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se navedena pogodba prekliče in razveže in da je toženka dolžna tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino ter mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 2.165,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v 15 dneh.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, pri čemer se toženka na zastaranje sploh ni sklicevala. Sodišče bi moralo o zahtevku odločiti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da na strani toženke ni hude nehvaležnosti do tožnika. Pri tem pa bi moralo do izpovedbe prič zavzeti bolj kritično stališče, saj je šlo za priče, izrazito naklonjene toženki. Tudi je napačen zaključek, da so trditve tožnika glede omejevanja gibanja okoli hiše, neizkazane. Da je tožnik "napadel" pričo L. M., ko je ta hotel vzeti nekaj palet iz garaže, je za odločanje v tej zadevi irelevantno. Izpovedbe prič A., J. in L. M. so neresnične in prilagojene potrebam pravde. Res je, da je toženka nekaj časa izpolnjevala prevzete pogodbene obveznosti, to pa je popolnoma opustila, ko sta pravdni stranki nehali komunicirati. Zmoten in v nasprotju z listinami v spisu je zaključek sodišča prve stopnje, da se zdravstveno stanje tožnika po sklenitvi pogodbe ni tako spremenilo, da bi potreboval redno pomoč v gospodinjstvu. Tožniku se tudi ne more očitati, da naj bi neutemeljeno odklanjal pomoč, saj toženka sploh ne poskuša vzpostaviti stika s tožnikom, za njegovo zdravstveno stanje se ni zanimala. Sodišče se v sodbi ne opredeli do okoliščine, da je moral tožnik zaradi operacije prsta mirovati, kar je trajalo kakšen mesec. V tem času toženka ni nikoli poklicala tožnika in ga vprašala ali kaj potrebuje. Res tudi tožnik ni klical toženke, jo je pa klicala njegova partnerka, M. K., toženka pa na klic ni reagirala. Ni važno, ali ima tožnik partnerico ali ne, saj je toženka prevzela obveznosti določene s pogodbo.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je primarni tožnikov zahtevek zavrnilo, ker zaradi poteka rokov iz 99. člena Obligacijskega zakonika - OZ pogodbe ni več mogoče izpodbijati, tožnik pa ne zatrjuje okoliščin, zaradi katerih bi bila pogodba nična. Odločitev je pravilna in zakonita. Roka iz 99. člena OZ sta prekluzivna in ne zastaralna. Gre za prekluzivni rok materialnega prava, ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Posebni ugovori toženke v tej smeri niso bili potrebni. Sporna pogodba je bila sklenjena dne 10.7.2002, tožbo na razveljavitev pogodbe pa je tožnik vložil 23.9.2005, torej po poteku triletnega objektivnega roka iz 99. člena OZ. Tožnik je zamudil rok za uveljavljanje pravice do zahtevka za razveljavitev izpodbojne pogodbe.

Pravdni stranki sta dne 10.7.2002 sklenili pogodbo, ki sta jo imenovali "pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja" (priloga A3). Z izročilno pogodbo se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem (546. člen OZ). Pravdni stranki sta brat in sestra - ne more torej iti za izročilno pogodbo. Izročilna pogodba ustvarja obveznosti le za izročitelja. V konkretnem primeru pa je tudi toženka prevzela obveznosti do tožnika - izročitelja (tožnik je obdržal služnost stanovanja v hiši, v primeru bolezni in onemoglosti se je toženka zavezala poskrbeti za vso potrebno pomoč v gospodinjstvu, prehrano, postrežbo, nego in drugo pomoč). Tudi to kaže, da ne gre za izročilno pogodbo. Glede na povedano, upoštevaje vsebino pogodbe, je mogoče zaključiti, da gre za pogodbo o preužitku. S pogodbo o preužitku se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve (1. odstavek 564. člena OZ). Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (2. odstavek 568. člena OZ). Zakon torej ne predvideva preklica pogodbe o preužitku zaradi hude nehvaležnosti. Sodišču prve stopnje se zato s temi trditvami tožnika, ne bi bilo potrebno ukvarjati.

Tožnik je tudi zatrjeval, da toženka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Ne glede na to, da je sporno pogodbo obravnavalo kot izročilno pogodbo, je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi pogoje za razvezo pogodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki so ga vodili k zaključku, da ta razvezni pogoj ni podan. Razloge sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Tožnik si je izgovoril dosmrtno služnost stanovanja v izročeni hiši, v obsegu, kot ga uporablja že do sedaj, torej nedvomno tudi nemoten dostop okoli hiše. Da bi mu toženka kakorkoli omejevala navedeno služnost (mu dovolila hoditi le meter okoli hiše) tožnik ni z ničemer izkazal. Omejevanje je toženka zanikala, in je bilo na tožniku in ne na toženki, da svoje trditve dokaže. To mu s predlaganimi dokazi (svojo izpovedbo, izpovedbo partnerice M. K. in priče F. E.) nedvomno ni uspelo. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se zdravstveno stanje tožnika od sklenitve izpodbijane pogodbe do odločanja sodišča ni tako spremenilo, da bi tožnik potreboval redno pomoč v gospodinjstvu, pri prehrani, postrežbi in negi oziroma drugo pomoč, dogovorjeno v sporni pogodbi (glej strani 7, 8 in 9 sodbe). Nesporno je tudi, da je tovrstno pomoč, kadar je zanjo prosil (prevoz do zdravnika) sicer dobil. Ne drži pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je tožnik prestal operacijo prsta. O tem dejstvu ima sodba dovolj razlogov (stran 9 sodbe) in je utemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tudi ta okoliščina ni terjala kakšnega posebnega ukrepanja toženke, ob tem, da je tožnik za pomoč tudi ni prosil. Pritožbena trditev, da je toženko za pomoč prosila tožnikova partnerica, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Nedvomno torej ni mogoče govoriti o tem, da toženka svojih obveznosti ne izpolnjuje. Kolikor pa bo prišlo do okoliščin, ki bodo zahtevale pomoč toženke, kot se jo je zavezala nuditi tožniku, pa te svoje dolžnosti ne bo izvrševala, pa ni ovire, da tožnik ponovno zahteva razvezo pogodbe.

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi toženka nosi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).