Jedro

V obravnavani zadevi je tožeča stranka navedla le eno vrednost spornega predmeta (5.000.000 SIT). Vrednosti podredno uveljavljanega zahtevka (šlo je za začetno kumulacijo) ni navedla. Pri tovrstni kumulaciji zahtevkov navedba le ene vrednosti spora ne zadošča, saj se ta ne more nanašati tako na primarni kot tudi na podrejeni tožbeni zahtevek, temveč kvečjemu le na primarno postavljeni zahtevek.

Tožnik ob vložitvi revizije njenega obsega ni omejil le na izpodbijanje odločitve o podrednem zahtevku, zato je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo tudi uporabo materialnega prava glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku na ugotovitev pravne neveljavnosti sklenjene pogodbe. Pri tem je ugotovilo, da je določba tretjega odstavka 99. člena OZ pravilno uporabljena.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta 10. 7. 2002 pred notarjem sklenili pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, na podlagi katere je tožnik toženki (svoji sestri) izročil in prepustil v last in posest nepremičnino parc. št. ... k.o. ..., toženka pa se je bratu zavezala, da mu bo v primeru bolezni in onemoglosti nudila pomoč, potrebno za dostojno življenje. Tožnik je s primarnim zahtevkom uveljavljal ugotovitev, da je sklenjena pogodba pravno neveljavna, s podrednim pa je zahteval preklic in razvezo citirane pogodbe. Tako v primarnem kot v podrednem zahtevku je posledično uveljavljal tudi kondikcijski zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se nanj vpisala lastninska pravica na sporni nepremičnini.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek. Primarni zahtevek, ki ga je glede na tožbene trditve presojalo kot izpodbojni zahtevek zaradi očitanih napak volje tožnika v fazi sklepanja pravnega posla, je zavrnilo zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je bila tožba vložena po poteku treh let od sklenitve pogodbe. Pritožbeno sodišče je potrdilo tako odločitev, enako pa je potrdilo tudi zavrnitev podrednega zahtevka na preklic in razvezo citirane pogodbe, ob tem, da je pravilno pravno kvalificiralo pogodbo kot preužitkarsko. Potrdilo je presojo sodišča prve stopnje, da na podlagi ugotovljenih dejstev niso izpolnjeni pogoji za razvezo pogodbe po določbi drugega odstavka 568. člena OZ.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo. Revizijskega predloga ni omejil bodisi le na odločitev o primarnem bodisi le o podrednem zahtevku, vendar pa v razlogih revizije napada le odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka (na preklic in razvezo pogodbe).

4. Revizija je bila v odgovor vročena toženi stranki ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija glede podrednega zahtevka ni dovoljena, glede odločitve o primarnem zahtevku pa ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 9. 9. 2008, kar je pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08), torej pred 1. 10. 2008, zato se po prehodni določbi 130. člena ZPP-D za presojo tega spora v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi uporabljajo določila nenoveliranega zakona.

7. Obravnavani spor je premoženjske narave, zaradi česar je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno pravno in dejansko podlago, je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 180. člena ZPP).

8. V obravnavani zadevi je tožeča stranka navedla le eno vrednost spornega predmeta (5.000.000 SIT). Vrednosti podredno uveljavljanega zahtevka (šlo je za začetno kumulacijo) ni navedla. Pri tovrstni kumulaciji zahtevkov navedba le ene vrednosti spora ne zadošča, saj se ta ne more nanašati tako na primarni kot tudi na podrejeni tožbeni zahtevek, temveč kvečjemu le na primarno postavljeni zahtevek. Ker tožnika vrednosti podredno postavljenega zahtevka nista navedla, si v tem delu nista zagotovila pravice do revizije.

9. Ker opisane pomanjkljivosti onemogočajo preizkus, ali je revizija kot izredno pravno sredstvo dovoljena, je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek zavrglo(1).

10. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik ob vložitvi revizije njenega obsega ni omejil le na izpodbijanje odločitve o podrednem zahtevku, zato je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo tudi uporabo materialnega prava glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku na ugotovitev pravne neveljavnosti sklenjene pogodbe. Pri tem je ugotovilo, da je določba tretjega odstavka 99. člena OZ pravilno uporabljena, zato je revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

11. Odločitev o zavrženju oziroma zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 1034/2008, II Ips 259/2005, II Ips 519/2005, II Ips 272/2007, II Ips 410/2007, II Ips 219/2008.