Jedro

Tožnik je na Hrvaško prispel legalno z letalom iz Moskve, tako da tudi ne more biti dvoma o tem, da je bil, vsaj na letališču, v stikih s hrvaškimi uradnimi organi, kjer bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Po mnenju Vrhovnega sodišča se je v obravnavanem primeru na ta način (s tožnikovim kontaktom z uradnimi osebami na letališču) vzpostavila potrebna zveza (v smislu Postopkovne direktive) med tožnikom in Republiko Hrvaško.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-85/2013/3 (1313-14) z dne 27. 3. 2013, s katerim je bila na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavržena tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, ker je za obravnavo njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se je tožnik pred ilegalnim vstopom v Republiko Slovenijo nahajal na ozemlju Hrvaške v smislu Procesne direktive. Strinja se s presojo tožene stranke, da tožnik ni prepričljivo izkazal, da bi zanj osebno vrnitev v Republiko Hrvaško pomenila kakršnokoli nevarnost, ali ogroženost v smislu ZMZ. Tožnik tudi ni navedel, da bi mu bilo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško kršeno načelo nevračanja. Poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za vračanje v izvorno državo, ampak za predajo pristojni evropski državi, ki izpolnjuje visoke kriterije spoštovanja človekovih pravic in s tem tudi azilnega prava. Zavrača tožbene navedbe o neskladju 60. člena ZMZ z mednarodnim pravom in Ustavo RS (URS).

3. V pritožbi zoper citirano sodbo tožnik navaja, da naj bi bila z odločitvijo tožene stranke in sodišča prve stopnje kršena določila 8. člena in drugega odstavka 153. člena URS in kršeno mednarodno pravo, predvsem Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokolom. V treh urah, kolikor je tožnik preživel na Hrvaškem, se ni mogla vzpostaviti nobena vsebinska zveza med njim in navedeno državo. Šlo je izključno za tranzit, ki pa ne more pomeniti take zveze med prosilcem in državo, na podlagi katere bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Materialno pravo je zato napačno uporabljeno. Tožena stranka in sodišče prve stopnje se tudi nista opredelila do tožnikovih navedb, da Hrvaška zanj ni varna država. Pri tem je bilo spregledano, da prosilcem za azil vseh dejstev ni potrebno dokazati in da je po ZMZ in ustavno-pravni praksi dokazno breme deljeno. Pri podaji prošnje sploh ni bil vprašan, ali je Hrvaška zanj tretja varna država in v tej smeri tudi ni bil pozvan, da predloži dokaze. Tožnik tudi nima dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je Slovenija obvestila Republiko Hrvaško, da tožnikova prošnja za mednarodno zaščito ni bila vsebinsko obravnavana, kar zahteva 64. člen ZMZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, sklep tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporen sklep tožene stranke, s katerim je ta tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ. Ta določa, da v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. 7. Glede uporabe navedene določbe je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah zavzelo stališče (glej npr. sodbe I Up 174/2013, I Up 39/2013). V obravnavanem primeru odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje od sprejetih stališč Vrhovnega sodišča ne odstopajo.

8. Varna tretja država je na podlagi 60. člena ZMZ država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavo prošnje.

9. Vlada Republike Slovenije je z odlokom z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 50/2008) v skladu s prvim odstavkom 61. člena ZMZ razglasila Republiko Hrvaško za varno tretjo državo. Pri tem je morala upoštevati kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 61. člena ZMZ, na podlagi katerih se država razglasi za varno tretjo državo. Ti so: da življenje in svoboda nista ogroženi zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja; da v skladu z Ženevsko konvencijo spoštuje načelo nevračanja; da spoštuje prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu; da obstaja možnost zaprositi za status begunca ter, če je ugotovljeno, da je oseba res begunec, pridobiti zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo. Republika Hrvaška je od 1. 7. 2013 tudi članica EU, in s tem zavezana k spoštovanju strogih zahtev glede spoštovanja človekovih pravic.

10. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, je pojem „nahajati se“ (v varni tretji državi) iz 60. člena ZMZ treba razlagati v skladu s členom 27 (2) (a) Postopkovne direktive (Direktiva sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005). Po mnenju Vrhovnega sodišča je uporaba navedene določbe Direktive obvezna, kar pomeni, da je treba v postopku ugotavljati „zvezo“ med prosilcem in varno tretjo državo.

11. Kakšna naj bi bila ta zveza, Postopkovna direktiva ne določa. Gre za pravni standard, ki ga je treba zapolniti od primera do primera. Vendar pa pojma „zveza“ ne gre razlagati preširoko. Po mnenju Vrhovnega sodišča ni nujno, da bi moralo priti do posrednega ali neposrednega stika med prosilcem in organi ali institucijami zadevne tretje države, ampak je dovolj, da iz vseh okoliščin posameznega primera izhaja, da je prosilec imel objektivne in subjektivne možnosti z organi tretje varne države vzpostaviti stik. Taka razlaga je po mnenju Vrhovnega sodišča v skladu z namenom Postopkovne direktive in tudi ne predstavlja kršitve URS.

12. V obravnavnem primeru ni sporno, da je tožnik na Hrvaško prispel legalno z letalom iz Moskve, tako da tudi ne more biti dvoma o tem, da je bil, vsaj na letališču, v stikih s hrvaškimi uradnimi organi, kjer bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Po mnenju Vrhovnega sodišča se je v obravnavanem primeru na ta način (s tožnikovim kontaktom z uradnimi osebami na letališču) vzpostavila potrebna zveza (v smislu Postopkovne direktive) med tožnikom in Republiko Hrvaško. Z letališča se je po lastni izjavi s taksijem takoj odpravil proti Sloveniji, v katero je, izven mejnega prehoda in po treh urah vožnje, vstopil ilegalno. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje izrecno ne izhajata iz stališča, da je zgolj tožnikovo nahajanje, ne da bi imel možnost vzpostaviti stik s pristojnimi organi, dovolj za obstoj „zveze“ med tožnikom in Hrvaško kot varno tretjo državo.

13. Glede tožnikovih navedb, da naj Republika Hrvaška zanj ne bi bila varna država, se Vrhovno sodišče strinja s stališči sodišča prve stopnje, navedenimi v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, zakaj Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država. Zgolj navedba, da bi lahko osebe, ki naj bi ga preganjale v izvorni državi, lažje prišle na Hrvaško (kot v Slovenijo), ker Rusi ne potrebujejo vizuma za vstop na Hrvaško, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti tisti razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče trditi, da Hrvaška zanj ni varna država in da mu tekom postopka ne bo nudila ustrezne zaščite, skladno z mednarodnimi pravili, ki urejajo položaj prosilcev.

14. Ne drži pritožbena navedba, da tožnik ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite ni bil vprašan, ali je zanj Hrvaška varna država, saj iz prošnje izhaja, nasprotno (6. stran prošnje).

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da tožnik ni prejel obvestila Slovenije Republiki Hrvaški, da Slovenija ne bo vsebinsko obravnavala njegove prošnje, saj je iz povratnice v upravnem spisu razvidno, da je bilo navedeno obvestilo, skupaj s sklepom tožene stranke z dne 27. 3. 2013, vročeno organizaciji PIC, Metelkova 6, Ljubljana, ki jo je tožnik s pooblastilom z dne 26. 3. 2013 pooblastil za zastopanje v vseh upravnih in sodnih postopkih v zvezi z mednarodno zaščito v Sloveniji.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.