Jedro

V postopku je bilo (pravilno) ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Republike Hrvaške in da se je nahajal na njenem ozemlju oziroma, da je imel možnost za mednarodno zaščito zaprositi na Hrvaškem. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni prepričljivo izkazal, da bi zanj osebno vrnitev v Republiko Hrvaško pomenila kakršnokoli nevarnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ob sklicevanju na 1. odstavek 63. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), ki jo je tožnik vložil dne 26. 3. 2013. Na podlagi dokumentacije v spisu tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik dne 23. 3. 2013 v skladu s 36. členom ZMZ obravnavan na Policijski postaji Rogaška Slatina. Iz depeše navedene policijske postaje z dne 23. 3. izhaja, da je bil tožnik s strani policistov prijet 22. 3. 2013 ob 17.00 uri na avtocestnem počivališču Lopata, smer Ljubljana ter da je prosilec istega dne okoli 14.30 ure v bližini mejnega prehoda Gruškovje peš po gozdu ilegalno prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo; po uspešnem ilegalnem prehodu je v gozdu počakal osebo, ki ga je kot sopotnika sprejela v osebni avtomobil, ki je odpeljal po avtocesti v smeri Ljubljani z namenom, da Slovenijo tranzitira in odide v Francijo. Policisti so v postopku še ugotovili, da je tožnik 22. 3. 2013 legalno vstopil v Republiko Hrvaško na letališču Zagreb, kar je razvidno iz njegovega potnega lista Ruske federacije. V Zagreb je prispel ob 11.30 uri, nato pa se je s taksijem odpeljal v bližino hrvaško-slovenske meje ter približno ob 14.30 uri ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo. Glede na navedeno je Policijska postaja Rogaška Slatina opravila najavo po sporazumu za vračanje oseb v Republiko Hrvaško, v postopku s policisti pa je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, zato je bil prepeljan v Azilni dom. Kot izhaja iz navedene policijske depeše je pri tožniku policija našla dokaze o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer je v njegovem potnem listu Ruske federacije št. ... na strani 32 odtisnjen vstopni žig Republike Hrvaške na letališču Zagreb z dne 22. 3. 2013, poleg tega pa je imel pri sebi tožnik tudi letalsko karto družbe A. na relaciji Moskva – Zagreb z dne 22. 3. 2013. 2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je tožnik na posebno vprašanje pri podaji prošnje, ali je Republika Hrvaška zanj osebno varna država, izjavil, da Hrvaška zanj ni varna država in na nadaljnje vprašanje, zakaj ne, pa je navedel, da se je na Hrvaškem počutil v nevarnosti in dodal, da ga je ves čas skrbelo ter da je želel čim prej na hrvaško-slovensko mejo. Na posebno vprašanje, ali se mu je v tem času, ko je bil na Hrvaškem, zgodil kakšen dogodek, da se je tam počutil ogroženega, je navedel, da to ne in dodal, da je takoj po prihodu na Hrvaško odšel s taksijem do meje in da ni bilo časa za to, da bi bil tam v nevarnosti. Posebej vprašan, ali je na Hrvaškem sploh poskušal zaprositi za mednarodno zaščito, je odgovoril, da ni in dodal, da ga je bilo strah zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ker bi Rusi, ki ga preganjajo v izvorni državi, enostavno lahko prišli na Hrvaško, ker za to ne potrebujejo vizuma. Na posebno vprašanje, ali ima kakšne osebne zadržke do vračanja na Hrvaško, v kolikor bo prišlo do tega postopka, je tožnik odgovoril, da ima zadržke in dodal, da ga je strah, da so ti ljudje, ki ga preganjajo, že na Hrvaškem in da ga tam čakajo. Na vprašanje svoje pooblaščenke, kako ve, da bi ga ti ljudje, ki ga iščejo, našli na Hrvaškem je odgovoril, da so ti ljudje zelo hitro ugotovili, da se nahaja v Moskvi po tem, ko je odšel iz Čečenije iz mesta Grozni v Moskvo, od koder je odpotoval legalno na Hrvaško, češ da o tem obstaja seznam potnikov. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določilo 1. odstavka 63. člena ZMZ, 61. člena ZMZ in Odlok Vlade Republike Slovenije z dne 15. 5. 2008, s katerim je Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/08). V skladu s 60. členom ZMZ je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1982/2011-17 z dne 14. 1. 2011, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je zaščita prosilcev za azil na Hrvaškem na visoki ravni, saj je Republiko Hrvaško Republika Slovenija razglasila za varno državo in bo zaradi tega za tožnika ustrezno poskrbljeno. Na podlagi dokumentacije upravne zadeve tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik pred podajo prošnje zadrževal na Hrvaškem, kar je potrdil tudi s svojimi izjavami pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, da prošnje tožnika ne bo vsebinsko obravnavala, saj je za njeno obravnavo vsebinsko odgovorna Republika Hrvaška. Tožnik je ob podaji prošnje 26. 3. 2013 sicer navedel, da Republika Hrvaška zanj osebno ni varna država, vendar po oceni tožene stranke na podlagi opisanih dogodkov oziroma razlogov, ki jih je navedel sam tožnik, ni mogoč zaključek, da za tožnika Republika Hrvaška ni varna tretja država v smislu določil ZMZ, saj na podlagi tožnikovih navedb ni mogoč zaključek, da bi bilo življenje ali osebnost tožnika na Hrvaškem ogrožena do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da Hrvaška za tožnika osebno ni varna tretja država, kot tudi ne, da bi bilo tožniku kršeno načelo nevračanja ali omejen dostop do azilnega postopka ter možnost pridobiti zaščito, za katero na Hrvaškem sploh ni poskušal zaprositi, prav tako se mu na Hrvaškem ni zgodil noben dogodek, ki bi kazal na njegovo ogroženost, oziroma, da bi bilo ogroženo njegovo življenje ali osebnost zaradi rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju tožnika je tožena stranka nepravilno ugotovila, da se je tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zadrževal na Hrvaškem ter pri tem napačno interpretirala 60. člen ZMZ, ker ni ugotovila „zveze med prosilcem in državo, na podlagi katere bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo“. Tožnik meni, da lahko taka smiselna zveza nastane šele, če ta oseba v taki državi nekaj časa prebiva legalno na podlagi vizuma oziroma dovoljenja za bivanje in šele potem je možno ugotavljanje, ali je to državo mogoče šteti za varno tretjo državo za konkretnega prosilca. Po mnenju tožnika v konkretnem primeru tožena stranka takšnih okoliščin ni ugotavljala, niti ni obrazložila vezi med tožnikom in Hrvaško v izpodbijanem sklepu, ki tako ne vsebuje obrazložitve o dejstvih, ki so pravno relevantna za končno odločitev, kar onemogoča njegov preizkus, slednje pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Po mnenju tožnika je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Za uporabo koncepta varne tretje države je bistvena ugotovitev, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala prošnjo tožnika in da ne bo njegove prošnje na isti ali podobni pravni podlagi zavrgla ter ga izročila naslednji državi, iz katere je morebiti tožnik prišel. Po mnenju tožnika je tožena stranka s tega vidika nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila določbo 60. člena in 1. odstavka 63. člena ZMZ, saj v spisu ni nobenega takšnega podatka in tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa se tožena stranka ne sklicuje na nobeno takšno okoliščino, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Iz upravnega spisa pa tudi ni razvidno, ali je Hrvaška tožnika pripravljena sprejeti zaradi vsebinske obravnave njegove prošnje. Citirana določba 60. člena ZMZ je po mnenju tožnika v neskladju z mednarodnim pravom, saj Dublinska uredba zavezuje samo države članice EU, medtem ko gre 60. člen ZMZ preko tega okvira ter skuša s svojo nacionalno zakonodajo določiti, katere druge države so pristojne za obravnavanje neke prošnje za azil, čeprav to obveznost lahko druge države sprejmejo le z mednarodno pogodbo oziroma sporazumom. Zato tožnik meni, da je v tem pogledu 60. člen ZMZ v neskladju z mednarodnim pravom in Ustavo RS. Izpostavlja tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi št. I U 1929/2010, da bi tožena stranka v obrazložitvi morala ugotovitev pristojnosti Hrvaške za vsebinsko obravnavanje prošnje iz 60. člena ZMZ izkazati z obstojem določenega sporazuma med Hrvaško in Slovenijo, da bo Hrvaška sprejemala prosilce za azil v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države. Tožnik meni, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih trditev o tem, zakaj Hrvaška zanj ni varna država, zato po mnenju tožnika izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar onemogoča njegov preizkus, slednje pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe.

4. Tožena stranka je v danem roku v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo oziroma začasno odredbo pa ni vložila.

5. Sodišče je o tožbi, ki jo je prejelo 8. 4. 2013, in o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ko je prvič odločalo, odločilo tako, da ju je zavrglo s sklepom št. I U 535/2013-6 z dne 15. 4. 2013, ker je po uradnih podatkih sodišča tožnik po pooblaščenki, ki je odvetnica, dne 8. 4. 2013 že vložil tožbo z enakim tožbenim zahtevkom, ki se vodi pod opr. št. I U 536/2013, kakor v obravnavani zadevi, zaradi česar je sodišče ocenilo, da je podana negativna procesna predpostavka iz 4. odstavka 189. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 (litispendenca), od katere je odvisna dopustnost tožbe, ki jo je zato zavrglo, hkrati pa je zavrglo tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče RS je navedeni sklep Upravnega sodišča na pritožbo tožnika, s katero je hkrati vložil popravo tožbe, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. O zahtevi za izdajo začasne odredbe je sodišče v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča št. I Up 159/2013 z dne 9. 5. 2013 odločilo tako, da ji je ugodilo in je odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

7. Sodišče je v ponovljenem postopku presodilo, da tožba ni utemeljena.

8. Predmet spora v konkretnem primeru je izpodbijana odločitev tožene stranke, ki jo je sprejela ob uporabi koncepta varne tretje države. Glede tega koncepta (varne tretje države) Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljevanju Postopkovna direktiva) med drugim določa, da je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, vključno pravil, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo (člen 28 (2) (a)). Z uveljavitvijo ZMZ je bila ta direktiva implementirana v slovensko zakonodajo. Iz zakonodajnega gradiva (obrazložitve k posameznim členom) je razvidno, da je v 60. členu ZMZ opredeljen nacionalni koncept varne tretje države, v 61. členu ZMZ pa so povzeti kriteriji za določitev varne tretje države, kot so taksativno navedeni v 27. členu Postopkovne direktive. ZMZ je kot pogoj za uporabo pravil oziroma za začetek postopka po konceptu varne tretje države določil tudi pogoj, da se je prosilec prej nahajal v tej varni tretji državi in s tem je vzpostavljena tudi zveza med prosilcem in varno tretjo državo. Postopkovna direktiva natančneje ne določa, kakšna naj bi bila ta zveza (oblika, trajanje ipd.), razen določila, da je zaradi te zveze smiselno, da prosilec odide v to državo (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 466/2011 in I Up 510/2011, tč. 9).

9. V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, bistvo izpodbijanega akta pa je v tem, da Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, ampak jo bo obravnavala Republika Hrvaška. Po navedeni zakonski določbi pristojni organ v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Po 60. členu ZMZ je varna tretja država tista država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Po določbi 1. odstavka 61. člena ZMZ mora država, da se razglasi za varno tretjo državo, izpolnjevati v tem odstavku določene pogoje. Po 2. odstavku 61. člena ZMZ varno tretjo državo na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi Vlada Republike Slovenije. V 2. odstavku 63. člena ZMZ je določeno, da lahko prosilec ves čas trajanja postopka iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna država. Po 64. členu ZMZ v postopkih izvajanja evropskega in nacionalnega koncepta varne tretje države, določenih v 60. in 62. členu ZMZ, pristojni organ posreduje prosilcu dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito, obvestilo pa mora biti prevedeno v jezik varne tretje države.

10. Da se država razglasi za varno tretjo državo, mora izpolnjevati določene pogoje, in sicer, da v njej: življenje in svoboda nista ogroženi zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja; v skladu z Ženevsko konvencijo spoštuje načelo nevračanja; spoštuje prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu; obstaja možnost zaprositi za status begunca ter, če je ugotovljeno, da je oseba res begunec, pridobiti zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo (61. člen ZMZ). Varno tretjo državo na podlagi teh kriterijev določi Vlada Republike Slovenije. Osnovna presoja izpolnjevanja kriterijev je torej narejena že ob sprejemu odločitve o določitvi države za varno tretjo državo. O določitvi države kot varne tretje države na podlagi tega zakona pa Vlada Republike Slovenije obvesti Evropsko komisijo.

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo in sporno tudi ni, da je tožnik v Slovenijo ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške. Sporno je, ali je imel v postopku možnost, da bi domnevo o Republiki Hrvaški kot tudi zanj varni tretji državi izpodbil. S tem v zvezi tožnik sicer navaja v tožbi, da vsebinska zveza v smislu 27. člena Postopkovne direktive med njim in Republiko Hrvaško ni izkazana, češ da se tožena stranka do tožnikovega „nahajanja“ na Hrvaškem v smislu Procesne direktive ni opredelila, ker da naj izpodbijani sklep ne bi vseboval obrazložitve o pravno relevantnih dejstvih. Vendar tožnik v tej zvezi ne zatrjuje, da bi izpodbijani sklep ne vseboval eksplicitne navedbe pravno relevantnih dejstev (da je tožnik neposredno po prihodu z letalom iz izvorne države Ruske federacije v Zagreb z veljavnim potnim listom, ki mu ga je navedena izvorna država izdala, preko ozemlja Republike Hrvaške kot sopotnik v taksiju pripotoval do državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, ki jo je ilegalno prestopil ob avtocesti na relaciji Zagreb – Ptuj), niti s strani tožene stranke tako ugotovljenih dejstev v tožbi ne izpodbija in glede teh dejstev ne navaja kakorkoli drugače (in tudi ne ponudi oziroma ne predlaga nobenega dodatnega dokaza), tako da so tudi z morebitno širšo ali dodatno obrazložitvijo navedena dejstva, kot so evidentirana v listinah predloženega upravnega spisa in izpodbijanem sklepu, retroaktivno nespremenljiva ter implicitno nakazujejo, da je iz samega načina potovanja tožnika, ki je iz izvorne države Ruske federacije z veljavnim potnim listom z letalom pripotoval v Republiko Hrvaško, kamor je vstopil na uradnem letališkem mejnem prehodu, kar je razvidno iz vstopnega žiga v njegovem potnem listu, in nato kot sopotnika v taksi-osebnem avtu preko ozemlja Republike Hrvaške, ki traja nezanemarljivo dolgo časa, evidentno, da se je tožnik nahajal na ozemlju Hrvaške tudi v smislu Procesne direktive. Zato je povsem logičen zaključek tožene stranke, da je na podlagi s strani policije evidentiranega prihoda tožnika dne 22. 3. 2013 ilegalno v Republiko Slovenijo z območja Republike Hrvaške, mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal na Hrvaškem. Sodišče se glede na navedena med strankama nesporna dejstva strinja s presojo tožene stranke, da je bilo v postopku (pravilno) ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Republike Hrvaške in da se je nahajal na njenem ozemlju oziroma, da je torej imel možnost za mednarodno zaščito zaprositi na Hrvaškem.

12. Prav tako se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni prepričljivo izkazal, da bi zanj osebno vrnitev v Republiko Hrvaško pomenila kakršnokoli nevarnost. Navedbe tožnika namreč tudi po presoji sodišča ne zadostujejo za oceno, da bi vrnitev tožnika v Republiko Hrvaško pomenila zanj osebno določeno nevarnost ali ogroženost v smislu ZMZ, tožnik pa ves čas trajanja postopka ni navedel, predlagal ali predložil kakršnikoli drugih dokazov, da bi Hrvaška zanj osebno ne bila varna tretja država. Tožnik je navajal le, da je takoj po prihodu na Hrvaško odšel s taksijem do meje in da ni bilo časa za to, da bi bil tam v nevarnosti, da pa bi Rusi, kateri ga preganjajo v izvorni državi lahko enostavno prišli na Hrvaško, ker da ne potrebujejo vizuma za vstop na Hrvaško. Vendar ob tem tožnik ni zatrjeval (niti ni izkazal), da bi kdo izmed njemu znanih oseb na Hrvaškem zaprosil za azil niti ne, da bi mu bila prošnja za azil neutemeljeno zavrnjena in tudi ne, da sploh ne bi bila obravnavana. Prav tako pa tožnik ni zatrjeval, da bi on sam osebno, ko se je tam nahajal, imel z državo Republiko Hrvaško kakršnekoli negativne izkušnje, predvsem pa ni izpodbijal uporabe koncepta varne tretje države zaradi podvrženosti mučenju, krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (člen 27 (2) (c) Postopkovne direktive) in ni zatrjeval, da njegova prošnja ne bo vsebinsko obravnavana, oziroma, da Hrvaška prošenj vsebinsko ne obravnava. Ker je v Slovenijo prišel s Hrvaške, torej se je pred prihodom v Slovenijo tam nahajal, je s tem, kot je bilo tudi že pojasnjeno, podana podlaga za uporabo citiranih zakonskih določb o varni tretji državi in obravnavi tožnika po tem konceptu, kar je tožena stranka pravilno pojasnila v izpodbijanem sklepu, zato so tožbeni ugovori glede tega neutemeljeni. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, pravilno pa se je v svojem sklepu tudi opredelila do vprašanja, ali je Republika Hrvaška za tožnika varna država in svojo odločitev v zadostni meri obrazložila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in se nanje, da jih ne ponavlja, v svoji obrazložitvi le sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

13. Po presoji sodišča je torej izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, prav tako pa je bil pravilen tudi postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi po mnenju sodišča tožnik ni navedel nobenih utemeljenih individualnih konkretnih okoliščin, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče vrniti na Hrvaško, saj ni določeno navedel, da bi bil tam on sam osebno kakorkoli izpostavljen preganjanju ali resni škodi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško. Prav tako pa ni navedel, da bi mu bilo kršeno načelo nevračanja, saj je v konkretnem primeru po mnenju sodišča relevantno predvsem to, ali je tožnik dejansko prišel iz Republike Hrvaške in ali je Republika Hrvaška, ki je z Odlokom Vlade Republike Slovenije razglašena za varno tretjo državo v smislu določil 60. člena ZMZ, zanj osebno varna tretja država. Zgolj omemba govoric oziroma navedba, da bi lahko Rusi, ki ga preganjajo v izvorni državi, enostavno prišli na Hrvaško, češ da Rusi za vstop na Hrvaško ne potrebujejo vizuma, še ne more biti podlaga za sklepanje, da Hrvaška za tožnika osebno ne bi bila varna tretja država. Pri tem konceptu je namreč pomembno tudi to, da ne gre za vračanje v izvorno državo, ampak za predajo pristojni državi izven Evropske unije, ki kot članica Sveta Evrope in podpisnica EKČP izpolnjuje visoke kriterije spoštovanja človekovih pravic in s tem tudi azilnega prava, predvsem izvajanje Ženevske konvencije in načela nevračanja.

14. Sodišče prav tako ne pritrjuje niti tožbenim navedbam ob sklicevanju na izpostavljeno sodbo Upravnega sodišča RS glede vsebinske obravnave prošnje v varni tretji državi zaradi neobstoja medsebojnega državnega sporazuma med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Vrhovno sodišče je namreč tudi že zavzelo stališče, da uporaba instituta varne tretje države, konkretno Republike Hrvaške, ne more biti pogojevana z obstojem predhodno sklenjenega (formalnega ali neformalnega) sporazuma med državama oziroma celo z enostransko zavezo Republike Hrvaške Sloveniji, na kakšen način bo izvajala svoje pristojnosti oziroma izvrševala svoje predpise s področja mednarodne zaščite. Sklenitev tovrstnega sporazuma med državama sicer lahko v medsebojno korist pripomore pri uresničevanju koncepta varne tretje države, ne more pa biti obvezen pogoj, saj tovrstnega sporazuma v zvezi z uresničevanjem tega koncepta ne predvidevata niti ZMZ niti Postopkovna direktiva (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011). Zato sodišče zavrača vse tožnikove navedbe v tej zvezi kot neutemeljene.

15. Sodišče tudi meni, da 60. člen ZMZ ni v nasprotju niti z mednarodnim pravom niti z Ustavo kar posplošeno zatrjuje tožnik v tožbi. Kot rečeno, uporaba inštituta varne tretje države, konkretno Republike Hrvaške, namreč ne more biti pogojevana z obstojem predhodno sklenjenega sporazuma med državama oziroma celo z enostransko zavezo Republike Hrvaške Sloveniji, na kakšen način bo izvajala svoje pristojnosti oziroma izvrševala svoje predpise s področja mednarodne zaščite. Sklenitev tovrstnega sporazuma med državama sicer lahko pripomore pri uresničevanju koncepta varne tretje države, ne more pa biti obvezen pogoj, saj tovrstnega sporazuma v zvezi z uresničevanjem tega koncepta ZMZ ne predvideva.

16. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je tudi izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.