Jedro

Določbe 5., 6. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih ne uvajajo nekih novih ali drugačnih kriterijev za izračun vodnega povračila, ki ne bi imeli podlage v 1. in 5. odstavku 124. člena ZV-1. Iz določb ZV-1 izhaja načelo povrnitve stroškov, zaradi česar mora biti to upoštevano pri določanju cene za osnovno vodnih povračil. Cena za osnove vodnih povračil za leto 2008 je bila, v nasprotju z 8. členom Uredbe, po katerem jo določi Vlada do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto, določena šele s Sklepom, objavljenim v Uradnem listu RS dne 4. 3. 2008. Stališče, da do uveljavitve Sklepa cena ni bila določena, je tako točno. Vendar pa nastala pravna praznina nasprotuje zakonski ureditvi in jo je zato treba zapolniti. Ker je s Sklepom določena cena povsem enaka tisti, ki je veljala za predhodno obdobje (leto 2007) jo je po presoji sodišča treba uporabiti tudi za obdobje, ko cena ni bila določena.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za okolje tožniku kot davčnemu zavezancu za leto 2008 odmerila vodno povračilo za HE ..., v znesku 181.884,80 EUR. Ugotovila je še, da je bilo za leto 2008 zavezancu zaračunana akontacija v omenjenem znesku, zaradi česar je znesek odmerjenega vodnega povračila enak zaračunani akontaciji. V obrazložitvi se sklicuje na 12. člen Uredbe o vodnih povračilih (Uradni list RS, št. 103/02, v nadaljevanju Uredba). Pri tem izpostavi njegov 14. in 10. člen. Navaja, da je bilo zavezancu vodno povračilo za leto 2008 odmerjeno v skladu z določili 5., 6. in 9. člena Uredbe, na podlagi podatkov iz pravočasno vložene napovedi za plačilo vodnega povračila, ob upoštevanju sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2008 (Uradni list RS, št. 22/08), na način, ki je naveden v prilogi odločbe. Ker je zavezanec med letom plačal zaračunane akontacije, je s plačili poravnal za leto 2008 odmerjeno vodno povračilo.

Ministrstvo za okolje in prostor, kot drugostopni organ, je s svojo odločbo, št. ... z dne 15. 7. 2009 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Najprej citira določbo 6., 5. in 12. člena Uredbe. Ugotavlja, da je prvostopni organ, v skladu z navedenimi določili in napovedjo za plačilo vodnega povračila za leto 2008 za HE ..., pravilno odmeril vodno poročilo in izdal izpodbijano odločbo. V zvezi z navedbami pritožnice o sprejemanju podzakonskih aktov pa pritožnici pojasnjuje, da se njene pritožbene navedbe ne nanašajo na postopek in odmero vodnega povračila. Ugotavlja, da je Uredba o vodnih povračilih, na katero se pritožbene navedbe nanašajo, veljaven predpis in jo mora upravni organ upoštevati pri odločanju o pravicah in obveznosti po upravnem postopku. Pri tem ni pooblaščen presojati neskladnosti z zakonom in Ustavo. Zato pritožbene navedbe ne utemeljujejo vložene pritožbe zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da normativna ureditev, niti po prej veljavnih, niti po sedaj veljavnih določbah 142. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 in naslednji, v nadaljevanju ZV-1), ne daje podlage za določanje višine vodnega povračila, na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jih določa vodna pravica, kot to določa 5. člen Uredbe, ki je podlaga za določitev osnove, ob upoštevanju vsakokratnega sklepa Vlade RS o določitvi višine obveznosti. Z določitvijo obveznosti plačila vodnega povračila, na podlagi osnove po sklepu 2008 v zvezi z Uredbo, je bilo tako nedopustno poseženo v zapovedi po določbah 87., 120., 147. in 153. člena Ustave RS, v pravico tožnice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in v pravice svobodne podjetniške pobude, tako v smislu neenakosti pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti, kot omejevanja konkurence v nasprotju z zakonom, v smislu 67. in 74. člena Ustave RS. S tem ko ureja podlago za določitev obveznosti plačila vodnega povračila in upošteva le enega izmed številih zakonsko določenih kriterijev, nedopustno vsebinsko spreminja zakonsko podlago za določitev te obveznosti. Učinek takšnega spreminjanja pa je razvrednotenje zakonskih določb 124. člena ZV-1 ter razvrednotenje temeljnega namena uvedbe obveznosti plačila vodnega povračila, in sicer povrnitev stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda. Uredba dejansko v nasprotju z zakonom izenačuje institut vodnega povračila s povračilom za vodno pravico. Upravni organ bi v omenjeni zadevi smel kot materialno pravno podlago za svojo odločitev, uporabiti le vsakokrat veljavni zakon. Ta pa obveznosti plačila vodnega povračila, kot dajatve, ne določa v njeni bistvenih pravnih sestavinah tako, da bi na operativni ravni omogočal izračun ob upoštevanju zakonsko določenih meril in kriterijev. Upravni organ za odločitev v omenjeni zadevi dejansko nima upoštevne pravne podlage. Izpodbijana odločba že po naravi stvari ne more vsebovati in ne vsebuje dejstev in pravnih zaključkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti njeno pravilnost. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti niti glede tega, ali in na kakšen način je pri določitvi obveznosti zavezanca upoštevana socialna, gospodarska in geografska značilnost območja, na katerem se izvaja vodna pravica zavezanca, kakor tudi ne glede tega, kaj je mišljeno s faktorjem, ki ga vsebuje izračun obveznosti kot priloga odločbe in kako je ta kvantificiran. Pri tem se sklicuje na 214. člen ZUP. Tožnica meni, da se utemeljeno sklicuje na nezakonitost spornih predpisov, to je Uredbe in Sklepa 2008. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj z 20 % DDV in pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih svoje odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. alinee 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Sporno v tej zadevi je, ali je Uredba (Uradni list RS št. 103/02 in 122/07), ki jo je Vlada sprejela na podlagi pooblastila iz 5. odstavka 124. član ZV-1 (Uradni list RS, št. 67/02 in naslednji), uredila plačevanje vodnega povračila drugače, kot to določba 124. člen ZV-1, s čimer je originarno določila obveznost zavezancev za plačilo navedene dajatve. Podlago za plačilo vodnega povračila predstavlja določba 1. odstavka 124. člena ZV-1, ki določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. V skladu s 5. odstavkom istega člena vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev. Pri tem upošteva ekonomsko vrednotenje iz 1.7. točke 2. odstavka 55. člena tega zakona, poleg tega pa še socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Vodno povračilo je torej odmena za uporabo vode glede na obseg, ki ga določa vodna pravica, pri čemer na višino povračila vplivajo tudi kriteriji iz 5. odstavka 124. člena ZV-1. Ker se izpodbijana odločba pri odmeri povračila sklicuje na uporabo 5., 6. in 9. člena Uredbe, sodišče poudarja, da se v tej zadevi ne spušča v presojo ostalih določb Uredbe (npr. v zvez z znižanjem in oprostitvijo plačevanja vodnega prispevka), v katerih prihaja v poštev uporaba kriterijev iz 5. odstavka 124. člena ZV-1. Po mnenju sodišča so navedene zakonske podlage iz 1. in 5. odstavka 124. člena ZV-1 upoštevane v 5. členu Uredbe, ki določa merila za določitev višine vodnega povračila. Tako se po 1. odstavku višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica. V naslednjih dveh odstavkih pa je to osnovno merilo dopolnjeno z meriloma, ki naj zagotovita, da bo vodno povračilo odraz dejanske rabe vode. Tako je po 2. odstavku 5. člena Uredbe v primerih, če je obseg rabe vode odvisen od letne razpoložljivosti vodnega ali morskega dobra, višino vodnega povračila iz 1. odstavka istega člena treba zmanjšati sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode, in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Po 3. odstavku istega člena pa se višina vodnega povračila iz 1. odstavka tega člena v primeru, če je obseg rabe vode odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnimi obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Že iz teh določb je razvidno, da so v njih upoštevane konkretne okoliščine na strani končnega uporabnika in značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica, ki vplivajo na višino vodnega povračila in jih je treba ugotoviti v postopku odmere. V 6. členu Uredbe je nato kot osnova za obračunavanje vodnega povračila pri proizvodnji elektrike v hidroelektrarni (to proizvodnjo navaja drugostopenjski organ, pa tudi iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se odmera nanaša na HE ...) predstavlja potencialna energija vode, ki je razpoložljiva za proizvodnjo elektrike v skladu s pridobljeno vodno pravico, izraženo v MWh. Osnova za obračunavanje vodnega povračila je torej tudi v tem primeru vezana na obseg pridobljene vodne pravice. V 9. členu Uredbe, ki govori o načinu obračunavanja vodnega povračila, pa je v 1. odstavku določeno, da se na podlagi meril za določitev višine vodnega povračila iz 5. člena Uredbe zavezancu obračuna vodno povračilo za proizvodnjo elektrike v hidroelektrarni v višini zneska za letno količino energije razpoložljivega gravitacijskega potenciala vode v skladu s pridobljeno vodno pravico. Ta določba v povezavi s predhodnim 8. členom, po katerem ceno za osnovo vodnega povračila iz 6. člena Uredbe določi Vlada RS, pomeni, a je znesek vodnega povračila v obravnavanem primeru enak zmnožku letnega obsega rabe vode, ugotovljenega na podlagi enega od meril iz 5. člena Uredbe in izraženem kot osnova v MWh in cene za osnovo. V skladu z navedenim sodišče zato ocenjuje, da določbe 5., 6. in 9. člena Uredbe ne uvajajo nekih novih ali drugačnih kriterijev za izračun vodnega povračila, ki ne bi imeli podlage v 1. in 5. odstavku 124. člena ZV-1. Po določbi 2. odstavka 124. člena ZV-1 se vodno povračilo plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov, ki vključuje: stroške izvajanja javnih služb po tem zakonu, stroške investicij in vzdrževanja vodne infrastrukture, stroške odškodnin po tem zakonu. Vodno povračilo v tej določbi torej predstavlja dajatev, s katero zavezanci povrnejo stroške, nastale v zvezi z izvajanjem naštetih aktivnosti. Spremembe ZV-1 (Uradni list RS, št. 57/08, v nadaljevanju ZV-1A) v 50. členu med temi stroški še dodatno (primerov in ne več taksativno) navaja stroške države iz 4. odstavka 24. člena ZV-1, stroške države za odkupe zemljišč v tam navedenih primerih in nakupe vodnih ter priobalnih zemljišč ter sofinanciranje nakupa priobalnih zemljišč s strani lokalnih skupnosti iz 16. člena ZV-1 in stroške države zaradi zagotavljanja dobrega stanja voda. Vse to kaže, da gre za načelo, ki naj zagotovi povrnitev stroškov, zaradi česar mora biti upoštevano pri določanju cene za osnovo vodnih povračil, ki pa jo po določbi 8. člena Uredbe, določi Vlada do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto. To načelo oziroma kriterij torej po svoji naravi ni tak, da bi se nanašal na uporabljeni 5., 6. in 9. člen Uredbe. V skladu z določbo 5. odstavka 124. člena ZV-1 je morala Vlada v Uredbi upoštevati tudi ekonomsko vrednotenje iz 1.7. točke 2. odstavka 55. člena ZV-1. Gre za ekonomsko vrednotenje varstva ter urejanja voda kot sestavnem delu načrta upravljanja voda (2. odstavek 55. člena ZV-1). Ker se to vrednotenje nanaša na varstvo in urejanje voda, je po mnenju sodišča tudi v tem primeru mišljeno stroškovno ovrednotenje dejavnosti, povezanih z varstvom in urejanjem voda. Zato gre za element, ki se mora odraziti v ceni za osnovo vodnega povračila, tako da tudi v tem delu ni mogoče pritrditi tožnici, da Uredba v uporabljenih določbah ureja način plačevanja vodnih povračil mimo zakona. Glede na navedeno sodišče v obravnavani zadevi ne vidi razloga za neuporabo določb Uredbe.

Tožeča stranka sicer utemeljeno opozarja, da je bila cena za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2008, v nasprotju z 8. členom Uredbe, po katerem ceno določi Vlada do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto, določena šele s Sklepom, objavljenim v Uradnem listu RS dne 4. 3. 2008. Vendar pa obveznost plačevanja vodnega povračila za rabo vode izhaja že iz določb ZV-1, ki pooblašča vlado, da predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev (5. odstavek 124. člena). Gre za letno obveznost, ki se, kot že navedeno, kot odmena za rabo vode, odmerja na podlagi letnega obsega rabe. Stališče tožeče stranke, da do uveljavitve Sklepa Vlade cena ni bila določena, je po navedenem točno. Vendar pa nastala pravna praznina nasprotuje zakonski ureditvi in jo je zato po presoji sodišča treba zapolniti. Ker je s Sklepom Vlade določena relevantna cena povsem enaka tisti, ki je veljala za predhodno obdobje (leto 2007), in sicer 1,2519 EUR na MWh, je po presoji sodišča tudi za obdobje, ko cena ni bila določena, treba uporabiti tisto, ki ustreza ceni, določeni s Sklepom Vlade.

Glede ugovora, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti tudi glede tega, kaj je mišljeno s faktorjem pri obeh osnovah, ki ju vsebuje izračun obveznosti kot priloga in kako sta kvantificirana, sodišče ugotavlja, da je protispisna. V izračunu, na katerega se sklicuje odločba in ga sodišče šteje za njen sestavni del, je sicer res navedena rubrika „faktor“. Res je tudi, da v odločbi ni navedeno, na kaj naj bi se faktor nanašal, vendar pa je ta rubrika v izračunu ostala prazna in ni vplivala na obračun vodnega povračila. Iz vsebine pritožbe in tožbe pa izhaja, da je tožeči stranki pomen faktorja poznan. Ugovarja namreč, da pri obračunu ni upoštevana niti letna razpoložljivost vode (t.i. faktor - 5/2 člen Uredbe). Kljub temu pa, enako kot v pritožbenem postopku, tudi v upravnem sporu ne navaja, da bi letna razpoložljivost vode v letu 2008 vplivala na obseg rabe vode, v smislu določbe 2. odstavka 5. člena Uredbe in s tem na višino povračila, ki se z izpodbijano odločbo odmerja.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče tudi ni našlo. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev sodišča o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.