Jedro

Po določbi prve alineje drugega dostavka 13. člena ZUS-1 je pristojnost sodnika posameznika vedno izključena, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1480/2009-8 z dne 11. 6. 2010 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje senatu treh sodnikov.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Agencije RS za okolje z dne 12. 5. 2009. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavezanki (revidentki) za leto 2008 odmeril vodno povračilo za ...., v znesku 181.884,80 EUR (1. točka izreka). Ugotovil je, da so bile zavezanki za leto 2008 zaračunane akontacije v znesku 181.884,80 EUR, da je znesek odmerjenega vodnega povračila enak zaračunanim akontacijam, da je zavezanka za leto 2008 vplačala 181.884,80 EUR in z vplačili poravnala zaračunane akontacije ter s tem tudi odmerjeno vodno povračilo (2. in 3. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 15. 7. 2009 revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, strinja se tudi z razlogi izpodbijane odločbe. Sklicuje se na določbe 55., 124. in 125. člena Zakona o vodah - ZV-1 (Ur. l. RS, št. 67/2002 do 57/2008), določbe 5., 6., 9., 10., 12. in 14. člena Uredbe o vodnih povračilih (Ur. l. RS, št. 103/2002 in 122/2007, v nadaljevanju Uredba) in Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2008 (Ur. l. RS, št. 22/2008, v nadaljevanju Sklep).

3. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ker je odločalo po sodnici posameznici, saj v primeru, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR, kar je v tem primeru, upravno sodišče vedno odloča v senatu treh sodnikov (13. člen ZUS-1). Izpodbijana sodba vsebuje bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, in je zato ni mogoče preizkusiti. V obširnih revizijskih navedbah zatrjuje tudi zmotno uporabo ZV-1, Uredbe in Sklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in s tožbo izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje v senatni sestavi, toženi stranki pa naloži plačilo revizijskih stroškov.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka meni, da vložena revizija ni utemeljena. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Revidentka v reviziji sicer ni navedla nobenih razlogov za dovoljenost revizije. Ker pa je bila v obravnavani zadevi pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, revidentka pa je tako v tožbi kot v reviziji označila vrednost spornega predmeta (pct. 181.884,80 EUR), ki presega znesek 20.000 EUR, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi izkazan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 .

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. ZUS-1 v 13. členu določa pravila o sestavi upravnega sodišča pri odločanju v upravnem sporu na prvi sodni stopnji. V načelu predvideva kolegialno (senatno) odločanje sodišča, ko v prvem odstavku 13. člena določa, da upravno sodišče odloča v senatu treh sodnikov, če zakon ne določa drugače. Zadeve, v katerih upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, pa je ZUS-1 opredelil v štirih alinejah drugega odstavka 13. člena.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog sodnice poročevalke (tretji odstavek 13. člena ZUS-1) sklenilo, da v tej zadevi odloča sodnik posameznik (sklep I U 1480/2009-7 z dne 2. 6. 2010), ker je ocenilo, da zadeva izpolnjuje pogoje iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Po navedeni določbi upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre za enostavno dejansko in pravno stanje. Pri tem pa je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje prezrlo določbo prve alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ki določa sojenje po sodniku posamezniku v primeru, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000 eurov, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje. To pa pomeni, da je pristojnost sodnika posameznika vedno izključena, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov.

10. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih, je bila v obravnavani zadevi pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost spornega predmeta pa presega 20.000 eurov. Zato v tem primeru v ZUS-1 ni bilo pravne podlage, da bi upravno sodišče odločalo po sodniku posamezniku.

11. Ker sodišče prve stopnje glede na navedeno ni bilo pravilno sestavljeno, je po presoji Vrhovnega sodišča glede na določbo 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 napravilo bistveno kršitev določbe postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v povezavi z 1. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Po navedenih določbah ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če gre med drugim za razlog iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.

12. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi navedene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ostalih revizijskih navedb ni presojalo.

13. Revizijsko sodišče ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni moglo odpraviti. Zato je na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje v senatu treh sodnikov.

K II. točki izreka:

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.