Jedro

Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov na podlagi tretjega odstavka 515. člena ZGD-1 pomeni, da tak delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi.

Na predhodno razrešitev oziroma odpoklic s funkcije poslovodje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista mogla vplivati niti tožnik in niti novo imenovani direktor (poslovodja) tožene stranke. Ko stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati, in ko zagovor v tem pogledu ne more imeti smisla, je v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2007 direktor tožene stranke do 28. 12. 2007, ko je bil na seji skupščine odpoklican. Za tožnika je bilo sporno, ali predstavlja odpoklic utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali so to takšne okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Sodišče je presodilo, da je že glede na razrešitev oziroma odpoklic tožnika s poslovodne funkcije s strani pristojne skupščine, podan utemeljen razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sami razlogi za odpoklic za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bistveni. Ker stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati, zagovor po drugem odstavku 83. člena ZDR ne more imeti več smisla. Sodišče se je pri taki odločitvi sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 460/2006. Ugotovilo je tudi, da je bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo in da tožnik ponudbe ni sprejel. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava, posebej pa tudi zaradi kršitve ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih načel, vsebovanih v 14. in 22. členu Ustave. Navaja, da se drugostopno sodišče ni opredelilo do pretežnega dela pritožbenih izvajanj, s katerimi je tožnik podrobno pojasnil svoja dejanska in pravna naziranja o spornem vprašanju. Nobeno od nižjih sodišč ni uporabilo določbe 212. člena ZPP in ni pozivalo k predložitvi dokazov, ki utemeljujejo ugotovitev, da je tožnik nesposoben voditi družbo. Tožnik še danes ne ve, zakaj je bil razrešen. Neutemeljeno je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 460/2006, ker ne temelji na identičnem dejanskem stanju. V tožnikovem primeru je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in ne za kak drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki bi imela pravno podlago v določilih ZGD-1. Tožnik ni bil razrešen s funkcije direktorja, temveč je šlo za predčasen odpoklic pred potekom mandata. Tožena stranka ni upoštevala veljavnih predpisov o delovnih razmerjih, temveč zgolj skupščinske sklepe, ki jih nobeno od sodišč ni preizkusilo v smislu zakonitosti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti in ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijske navedbe pomenijo dejansko le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno o tem, katera dejstva je treba šteti za odločilna. Revizije pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo, ki ima poslovodjo – direktorja. Vprašanja v zvezi z njegovim imenovanjem in razrešitvijo so vprašanja statusnega prava, ki se rešujejo po pravilih, določenih v Zakonu o gospodarskih družbah in družbeni pogodbi. O pravilnosti in zakonitosti odpoklica direktorja tudi ni pristojno odločati delovno sodišče: razrešitev sama v delovnem sporu ni bila in ne more biti več stvar sodne presoje. ZDR dopušča le možnost, da tudi direktor družbe sklene pogodbo o zaposlitvi, v kateri lahko določene pravice, obveznosti in odgovornosti uredita drugače, kot pa to velja za delavce v odvisnem delovnem razmerju (72. člen ZDR). Gre za dva ločena postopka, čeprav ni mogoče zanikati vpliva odločitve o razrešitvi tožnika s funkcije poslovodje na njegov delovnopravni status, saj je s tem hkrati ugotovljena tožnikova nesposobnost za opravljanje dela na dotedanjem delovnem mestu poslovodje oziroma direktorja družbe, oziroma mu je bilo nadaljnje delo na tem delovnem mestu objektivno onemogočeno.

9. Ker je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej dogovorjeni razlogi za njeno prenehanje, je bila zakonito odpovedana le na podlagi enega od zakonsko določenih utemeljenih odpovednih razlogov (75. člen ZDR). Pogoj za opravljanje dela poslovodje d. o. o. na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imenovanje na to poslovodno funkcijo (peta alineja 505. člena ZGD-1). Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov na podlagi tretjega odstavka 515. člena ZGD-1 pomeni, da tak delavec več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako sama razrešitev oziroma odpoklic poslovodje d. o. o., ki ni predmet delovnega spora, z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto že pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).

10. Utemeljen razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je uveljavljala tožena stranka, je bil torej podan že glede na razrešitev oziroma odpoklic tožnika s poslovodne funkcije s strani pristojne skupščine družbenikov tožene stranke in sami razlogi za odpoklic za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bistveni. Skupščina družbenikov v skladu s tretjim odstavkom 515. člena ZGD-1 lahko poslovodjo kadarkoli odpokliče tudi brez navedbe razlogov in tožnik niti ne navaja, da bi bil tak odpoklic v nasprotju z družbeno pogodbo. V delovnem sporu za odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča ugotovitev, da je bil tožnik odpoklican kot poslovodja.

11. Sodišče je tudi pravilno presodilo, da je šlo za posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da v postopku odpovedi iz tako ugotovljenega razloga nesposobnosti tožniku omogoči zagovor. Na predhodno razrešitev oziroma odpoklic s funkcije poslovodje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista mogla vplivati niti tožnik in niti novo imenovani direktor (poslovodja) tožene stranke. Prav v takem primeru, ko stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati, in ko zagovor v tem pogledu ne more imeti smisla, je v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

12. Tožnik izpodbija pravnomočno sodbo le glede odločitve o obstoju utemeljenega razloga za odpoved in glede kršitve pravice do zagovora. Zato izven teh razlogov revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo (371. člen ZPP).

13. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.