Jedro

Razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov pomeni, da delavec (razrešeni poslovodja) ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela poslovodje, tako da ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako že sama razrešitev z vidika pogodbe o zaposlitvi pomeni utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala dne 21. 1. 2008 in da se ugotovi, da tožniku ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri njej. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek s stroškovno posledico. Odločilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo v celoti se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnik, predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 399. (pravilno 339.) člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) ter neuporabo določbe 212. člena ZPP, ker tožene stranke ni pozvalo k predložitvi dokazov za utemeljitev razloga nesposobnosti. V nasprotju z dokazi naj bi bilo ugotovljeno, da je tožnik nesposoben že zato, ker je o tem dejstvu sprejela sklep skupščina družbe, in da Pravilnik o delovnih razmerjih ničesar ne določa v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se tožnik sklicuje na 1. člen tega pravilnika. Tožnikovi očitki se v zvezi s tem nanašajo tudi na napačno ugotovljena odločilna dejstva oziroma da sodišče v tožbi zatrjevanih dejstev ni ugotavljalo. Tožena stranka očitkov zoper tožnika v postopku ugotavljanja nesposobnosti niti v vabilu na skupščino ni konkretizirala, drugačni pogledi nad usodo nadaljnjega razvoja družbe pa ne morejo biti utemeljen razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Po njegovem mnenju ta primer ni podoben zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 460/2006, tožnikov odpoklic z mesta direktorja pa ni odločilen za ugotovitev razloga nesposobnosti. Napačno naj bi bilo stališče sodišča, da ni pomembna utemeljenost razlogov za odpoklic in da je tožnik vedel za razloge za odpoklic ter da je zahrbtno odkupil poslovni delež, ki ga ni priglasil na skupščini družbe. Opozarja, da je s pogodbo o zaposlitvi določeno njeno prenehanje samo na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/07) in da že prvostopno sodišče samo ugotavlja, da sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 460/2006 ne temelji na identičnem dejanskem stanju. Ker je imel tožnik sporazumno dogovorjen način prenehanja sklenjene pogodbe o zaposlitvi in ker je ta določala materialne predpise izvajanja pravic in obveznosti, ne gre za enako dejansko stanje, zato citirane sodbe Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Opozarja, da tožena stranka tožnika ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti, kot ji to nalaga 1. odstavek 83. člena ZDR, in da mu ni omogočila zagovora (2. odstavek 83. člena ZDR). Navaja, da formalni sklep skupščine ne more imeti resne veljave, saj skupščina ni obravnavala vsebinskih razlogov, kar izrecno zahteva ZDR. Kršitev pogodbe o zaposlitvi je v tem, da pogodba ni prenehala po določilih ZDR, ampak Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 62/2006 in naslednji). Nasprotuje tudi ugotovitvi, da delodajalec ni imel vpliva na razlog nesposobnosti, saj je ravno delodajalec na skupščini družbe sprejel sporno odločitev. Meni, da gre za pravno praznino, ki jo je potrebno tolmačiti v korist delavca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 212. člena ZPP. Niso namreč podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Postopkovne kršitve tožnik uveljavlja v zvezi s presojo sodišča glede obstoja utemeljenega razloga za podajo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s tem, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb postopka, temveč pomeni uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava oziroma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi ugovor neuporabe določbe 212. člena ZPP se v resnici nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki naj bi bilo posledica zmotne uporabe materialnega prava.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu direktor tožene stranke vse do njegovega odpoklica s te funkcije dne 28. 12. 2007 na seji skupščine. Dne 11. 1. 2008 je tožnik prejel obvestilo o nameravani odpovedi, 21. 1. 2008 pa redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu. Tožena stranka mu zagovora ni omogočila.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sporna odpoved nezakonita. Razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov namreč pomeni, da tak delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Odpoklicani direktor namreč ni več pristojen za vodenje in zastopanje družbe, zato tega dela ne more več opravljati. Ne glede na razlog za odpoklic že sama razrešitev poslovodje d.o.o. z vidika pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu pomeni utemeljen razlog za odpoved le-te iz razloga nesposobnosti. Tako stališče potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 460/2006, na katero se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo, saj gre za enak primer kot v obravnavani zadevi. Čeprav gre za dva ločena postopka (statusnopravna razrešitev po ZGD in delovnopravna odpoved pogodbe o zaposlitvi po ZDR), ni mogoče zanikati vpliva odločitve o razrešitvi tožnika s funkcije poslovodje na njegov delovnopravni status, saj je bilo tožniku z razrešitvijo objektivno onemogočeno nadaljnje delo na tem delovnem mestu in razrešitev sama v delovnem sporu ni bila in ne more biti več stvar sodne presoje. Za izpodbijanje skupščinskega sklepa je namreč pristojno sodišče splošne pristojnosti, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo.

Tožnik zmotno meni, da predpisi, na katere odkazuje pogodba o zaposlitvi, določajo drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi v takem primeru. Vsi (tudi 1. člen Pravilnika, na katerega se sklicuje pritožnik) namreč napotujejo na uporabo določb ZDR, na podlagi katerega v takem primeru nastopijo pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi ni posebne ureditve delovnega razmerja med strankama za primer odpoklica tožnika s funkcije direktorja.

Ker delovno sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti in utemeljenosti skupščinskega sklepa, saj gre za spor statusnopravne narave, prvostopenjsko sodišče dejstev v tej smeri upravičeno ni ugotavljalo. Ta dejstva na odločitev o zakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vplivajo, saj že sam tožnikov odpoklic, ne glede na njegovo utemeljenost, pomeni izostanek pogoja za zasedbo delovnega mesta direktorja. Pogoj za opravljanje dela poslovodje d.o.o. je namreč imenovanje na poslovodno funkcijo. Zakonitost skupščinskega sklepa je potrebno izpodbijati pred pristojnim sodiščem, kar je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevano.

Zaradi posebnosti delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe nastane ob odpoklicu direktorja situacija, ko stranki v postopku odpovedi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati, zato zagovor v tem pogledu ne more imeti smisla. Od delodajalca je zato neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR). Takšno stališče je v sodbi opr. št. VIII Ips 460/2006 izrazilo tudi Vrhovno sodišče RS.

Ker gre za odpoved iz razloga nesposobnosti in ne iz krivdnega razloga, v obravnavanem primeru ne pride v upoštev določba 1. odstavka 83. člena ZDR, po kateri mora delodajalec delavca predhodno pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.