Jedro

Sodišče prve stopnje je glede obeh ključnih dejanskih vprašanj izvedlo obsežen dokazni postopek in napravilo skrbno oceno dokazov, ki je jasna, racionalna, preverljiva in prepričljiva ter je pavšalni in nesklepčni pritožbeni očitki v ničemer ne omajejo. Posamično niti ne terjajo niti ne dopuščajo posebnih odgovorov. Že sodišče prve stopnje je tožnikom pravilno odgovorilo, da to, kaj naj bi komu zapustnik kdaj omenil, da bo zapustil, na oceno njegove oporočne sposobnosti v ničemer ne vpliva in je zato nepomembno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti in razveljavitev pisne oporoke pok. A. A., roj. ... 1936, umrlega ... 2012, ki je bila sestavljena 20. 3. 2012 pri odvetniku B. B. Sklenilo je, da morajo tožniki prvemu tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.563,25 EUR. Ugotovilo in ocenilo je, da oporočna sposobnost oporočitelja ni bila izpodbita, niti ni dokazane nobene oblične pomanjkljivosti pisne oporoke pred pričami.

2. Zoper sodbo se tožniki pritožujejo, sklicujejo se na vse predvidene pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo njeno spremembo oz. razveljavitev in novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Navajajo, zakaj naj ne bi bila prava volja oporočitelja, da premoženje zapusti prvemu tožencu. Sklicujejo se na izpovedbo prvega tožnika, da podpis na oporoki ni oporočiteljev in nato še konkretno navajajo, kaj vse so izpovedali tožnik in priče C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., vse pa brez jasnih neposrednih zaključkov, ki naj bi iz posameznih povzetkov izpovedb izhajalo oz. brez jasne graje dokaznih zaključkov o teh izpovedbah. Iz vsega tega (ena od povzetih izpoved je denimo ta, da naj bi priča skrbela za oporočitelja, druga pa, da je oporočitelj priči rekel, naj mu prinese telefon) naj bi izhajalo, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja oporočiteljeve oporočne sposobnosti, prav tako pa naj bi bil napačen zaključek sodnega izvedenca psihiatrične stroke o istem. Iz „zgoraj izvedenih“ dokazov naj bi po stališču pritožbe izhajalo, da oporočitelj oporočne sposobnosti ni imel. Poleg tega naj bi bil napačen zaključek o tem, da je oporočiteljev podpis pristen, tožniki vztrajajo, da ni („oz. postavlja se vprašanje“), in da naj bi bila B. B. ob podpisu prisotna.

3. Na pritožbo toženca nista podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Katero kršitev postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo in zlasti s čim, se iz pritožbe ne da razbrati, zato natančnejši odgovor na ta nominalni pritožbeni očitek ni možen.

7. Enako velja za očitek o tem, da naj bi bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, kaj je oporočna sposobnost, pravilno uporabilo 59. čl. Zakona o dedovanju (ZD), po katerem se ta domneva, ter 1. odst. 61. čl. ZD, ki določa, da mora to domnevo izpodbiti tisti, ki trdi nasprotno.

8. Za presojo domnevne pomanjkljive obličnosti oporoke je sodišče prve stopnje prav tako uporabilo pravilno pravno podlago, ki je korektno navedena v 13. tč. izpodbijane sodbe, česar pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena.

9. Pravilna je ocena, da tožniki domneve o oporočni sposobnosti niso uspeli izpodbiti, prav tako pa ne tega, da je na oporoki pred pričami zapustnikov podpis ter da sta bili obe oporočni priči pri podpisu oporoke navzoči. 10. Pri obeh spornih dejanskih vprašanjih je imelo sodišče prve stopnje zanesljivo oporo v izvedenskih mnenjih, pri prvem psihiatrične, pri drugem pa grafološke stroke. Prvega pritožba graja zgolj pavšalno, drugega niti ne omeni.

11. Sodišče prve stopnje je glede obeh ključnih dejanskih vprašanj izvedlo obsežen dokazni postopek in napravilo skrbno oceno dokazov, ki je jasna, racionalna, preverljiva in prepričljiva ter je pavšalni in nesklepčni pritožbeni očitki v ničemer ne omajejo. Posamično niti ne terjajo niti ne dopuščajo posebnih odgovorov. Že sodišče prve stopnje je tožnikom pravilno odgovorilo, da to, kaj naj bi komu zapustnik kdaj omenil, da bo zapustil, na oceno njegove oporočne sposobnosti v ničemer ne vpliva in je zato nepomembno.

12. Tudi z analizo dokazov glede vprašanja pristnosti zapustnikovega podpisa ter prisotnosti oporočne priče B. B. ob sestavljanju oporoke, ki je skrbno razgrnjena in sintetizirana v tč. 14. do 16. izpodbijane sodbe na str. 6 do 9, se pritožniki ne soočijo, pač pa zgolj (deloma celo nasprotujoče) vztrajajo, da imajo dvom v pristnost podpisa ter da priče ni bilo prisotne ob oporočiteljevem podpisu oporoke. Zato se jih lahko samo ponovno usmeri na navedene razloge, ki jim ni česa dodati.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožniki morajo sami kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).