Jedro

Zavarovalnica A lahko regresni zahtevek napram povzročitelju prometne nesreče vtožuje na različnih pravnih podlagah. Vrnitev zneska odškodnine, izplačane na temelju kasko zavarovanja, sklenjenega pri njej, lastniku vozila, ki ga je vozil povzročitelj vozila, zato pravilno zahteva na podlagi 1.odstavka 939.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78). Vrnitev odškodnine, izplačane zavarovalnici B, ki je svojemu zavarovancu (drugemu udeležencu v prometni nezgodi) odškodnino izplačala na temelju kasko zavarovanja, pa zavarovalnica A pravilno zahteva od tožene stranke na temelju obveznega zavarovanja, in sicer na podlagi 2.odstavka 7.člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/94) in 3.odstavka 3.člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO - 95, ker je tožena stranka v času prometne nesreče vozila pod vplivom alkohola. Ker je regresni zahtevek zavarovalnice A v zvezi z izplačilom na temelju obveznega zavarovanja po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti omejen do višine dvanajstih povprečnih mesečnih neto plač v RS, zavarovalnica pravilno zahteva vrnitev zneska le do te višine, regresni zahtevek v zvezi z izplačilom na temelju kasko zavarovanja pa v celotnem izplačanem znesku, saj ta s splošnimi pogoji ni omejen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 2,976.308,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,854.628,00 SIT od 8.11.1996 dalje in od zneska 1,121.680,00 SIT od dne 19.1.1998 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Toženi stranki je obenem naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 241.525,50 SIT, v roku 15 dni, pod izvršbo. Proti sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju tožene stranke je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je napačno uporabilo določila zavarovalnih pogojev in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker sodba o taki uporabi ali neuporabi zavarovalnih pogojev nima razlogov. V obravnavani zadevi je namreč edini pravni temelj za razmerje med tožečo in toženo stranko zavarovalna pogodba, sklenjena v skladu s pogoji za obvezno zavarovanje vozil AO-95. Na te pogoje se sklicujeta tudi tožeča stranka v tožbi in sodišče v sodbi. Po omenjenih pogojih ima zavarovalnica pravico uveljavljati regres od tožene stranke le do višine dvanajstih povprečnih mesečnih neto osebnih dohodkov oziroma 1,121.680,00 SIT ne glede na to, kolikšno škodo in na podlagi kakšnih pravnih temeljev jo je tožeča stranka poravnavala. Sodišče to določilo zavarovalnih pogojev sicer v celoti povzema v sodbi, vendar ne pove, zakaj naj v tem primeru ne bi veljali oziroma zakaj veljajo samo delno. Omejitev po pogojih velja za vso škodo, ki izhaja iz posameznega zavarovalnega primera, in vsa škoda, ki je predmet konkretne pravde, izvira iz enega zavarovalnega primera. Sodišče bi zato lahko tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo le do višine navedenega zneska in nič več. Nadalje pa je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ko je odločalo o vzročni zvezi med alkoholiziranostjo toženca in nezgodo. Ni dvoma, da je toženec vozil pod vplivom alkohola, vendar pa je do nezgode prišlo iz razlogov, ki jih izvedenec sploh ne povezuje z alkoholiziranostjo. Ravnanje toženca ni bilo posledica vinjenosti, temveč je šlo za vožnjo večine voznikov. Res ni šlo za razloge podobne višji sili, vendar pa tudi ni mogoče govoriti, da bi šlo za ravnanje, ki bi ga povzročila alkoholiziranost. Toženec ni vozil niti posebej hitro niti posebej agresivno, temveč je bila njegova ocena taka, kakor ocena večine voznikov. Ob vsem tem je tako mogoče šteti za dokazano, da alkoholiziranost ni bil vzrok za nezgodo. Predvsem pa sodišče nima razlogov glede ugovora prispevka drugega voznika k nezgodi, saj je bil tudi ta pod vplivom alkohola in celo, ko je videl, kako vozi toženec, ga je le opozoril z lučmi, ni pa zmanjšal hitrosti in s tem preprečil trčenje ali vsaj zmanjšal njegove posledice. Zaradi navedenega tožena stranka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, kolikor presega 1,121.680,00 SIT, zavrne, oziroma da se pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba ni utemeljena. Glede vzroka za obravnavano prometno nezgodo je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (zlasti na podlagi izvedenskega mnenja) povsem utemeljeno zaključilo, da je za nezgodo kriva tožena stranka in da ni izkazano, da bi bil za nesrečo kakorkoli sokriv tudi voznik alfe O., kljub temu, da je vozil še nekoliko bolj vinjen kot toženec. O. je ravnal pravilno, ko je nase z lučmi opozoril vsa tri vozila, ki so se nameravala vključiti na avtocesto. Slednje pa mu niti ne bi bilo treba storiti, saj je vozil po voznem pasu avtoceste in je kot tak itak imel prednost pred vozili, ki so peljala po priključku. Sodišče prve stopnje jasno obrazloži, zakaj šteje, da ni izkazana O. sokrivda, zato očitku pritožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o njegovem ugovoru glede O. prispevka k nezgodi, ni mogoče slediti. Glede na način vožnje tožene stranke tik pred nezgodo (hiter prehod s pospeševalnega pasu priključka na vozni pas avtoceste in s tem prehitevanje enega tovornega vozila, takoj zatem pa še prehitevanje drugega tovornega vozila) se višje sodišče povsem strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je tudi alkoholiziranost tožene stranke (poleg nepravilne menjave voznih pasov) bila vzrok za prometno nezgodo. Ravnanje toženca pred nezgodo namreč kaže na njegovo nestrpnost. Prav slednje in padec koncentracije, ki se kaže v nepazljivosti tožene stranke pri prehodu z voznega na prehitevalni pas, pa povzroča vinjenost voznika. Dejstvo, da se je tožena stranka na avtocesto vključevala na način, kot to vsakodnevno stori veliko voznikov, pa nikakor ne more opravičevati takega ravnanja, temveč pomeni nepravilna menjava prometnih pasov kršitev cestnoprometnih predpisov. V obravnavani zadevi gre res za en sam škodni dogodek, kot to navaja tožena stranka, vendar pa je ta dogodek povzročil škodi na dveh vozilih. Obe škodi je tožeča stranka izplačala, vrnitev izplačanih odškodnin pa sedaj utemeljeno vtožuje na različnih pravnih podlagah. Odškodnino, izplačano na temelju kasko zavarovanja (V. M.), vtožuje na podlagi 1.odstavka 939.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78). Odškodnino, izplačano zavarovalnici S. na temelju obveznega zavarovanja, pa vtožuje na podlagi 2.odstavka 7.člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/94) in 3.odstavka 3.člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO - 95, ker je tožena stranka, ki je s tožečo stranko imela sklenjeno pogodbo o obveznem zavarovanju, v času prometne nesreče vozila pod vplivom alkohola. Vse navedeno pravilno in jasno obrazloži tudi sodišče prve stopnje. Le to v nadaljevanju tudi skladno z določilom 3.odstavka 3.člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO- 95 in določilom 3. točke 2.odstavka 10.člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK - 92/XI ugotovi, da je regresni zahtevek zavarovalnice v zvezi z izplačilom na temelju obveznega zavarovanja omejen do višine dvanajstih povprečnih mesečnih neto plač v RS, njen regresni zahtevek v zvezi z izplačilom na temelju kasko zavarovanja pa ni omejen. Glede na navedeno očitki tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena do regresa na temelju obveznega zavarovanja izplačane odškodnine, to pa le do višine dvanajstih neto plač, nikakor ne morejo vzdržati. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.odstavek 350.člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99,ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).