Jedro

V sodnem postopku sodišče ugotovi, katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V skladu z načelom materialne resnice mora sodišče v socialnem sporu popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Sodišče ugotavlja tudi to, ali je bilo v predsodnem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče ugotavlja dejansko stanje na podlagi navedb in dokazov strank. Pri tem lahko pride na podlagi izvedenih dokazov in na podlagi njihove proste presoje do povsem drugačnega zaključka kot organ v predsodnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 368,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi tožene stranke št. I-1052148 z dne 2. 3. 2012 in št. 21 1052148 z dne 4. 1. 2012 odpravita ter da je ta dolžna tožniku mesečno izplačevati delno invalidsko pokojnino v polnem znesku (100 %), v višini 289,88 EUR od 11. 9. 2008 dalje, vse do prve uskladitve pokojnin, dalje pa v usklajeni (povečani) višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsake od mesečnih delnih invalidskih pokojnin v plačilo. Tožnik je zgoraj navedeni odločbi tožene stranke izpodbijal, ker se ni strinjal z datumom začetka izplačevanja delne pokojnine in z zmanjšanjem višine le-te za 30% kot posledico prenehanja delovnega razmerja po njegovi lastni volji. Sodišče je glede zavrnitve zahtevka v delu, ki se nanaša na višino delne invalidske pokojnine v obrazložitvi navedlo, da pravnomočna sodba, s katero je bila ugotovljena nezakonitost tožnikove odpovedi, ne predstavlja sestavnega dela pravnega in dejanskega stanja, relevantnega za odločitev v tem sporu, saj je bila izdana po dnevu izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Tožena stranka naj bi pri svoji odločitvi kot pravno in dejansko relevantno upoštevala pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu - sodbo sodišča prve stopnje Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011, potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011 - s katero je bil tožnikov zahtevek pravnomočno zavrnjen, na podlagi česar naj bi tožena stranka pravilno zaključila, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji, kar ima za posledico zmanjšanje višine priznane delne invalidske pokojnine za 30 % na podlagi 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) (1).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede višine delne invalidske pokojnine spremenilo tako, da je odpravilo odločbo tožene stranke št. I-1052148 z dne 2. 3. 2012 v II. točki in v tem obsegu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in glede datuma pričetka izplačevanja delne invalidske pokojnine, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede višine odmerjene pokojnine je v obrazložitvi navedlo, da je bilo v konkretnem primeru s pravnomočno sodbo v delovnem sporu - sodbo sodišča prve stopnje Pd 461/2012 z dne 2. 9. 2013, potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 1170/2013 z dne 13. 12. 2013 - ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji, česar pa tožena stranka pri odmeri delne invalidske pokojnine ni upoštevala.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je pri odločitvi glede višine delne invalidske pokojnine v konkretnem sporu upoštevalo sodno odločbo, izdano v obnovljenem postopku, „bistveno kršilo določbe postopka.“ Na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) (2) naj bi bil obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega postopka, kot izhaja iz dokončnega upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. V tem sporu tožnik izpodbija dokončno odločbo tožene stranke št. I-1052148 z dne 2. 3. 2012, ki pa še ni vsebovala niti ni mogla vsebovati odločitve iz sodbe Pd 461/2012 z dne 2. 9. 2013, potrjene s sodbo Pdp 1170/2013 z dne 13. 12. 2013 v obnovljenem postopku, ampak je v celoti upoštevala takratno pravno in dejansko stanje, ki je med drugim temeljilo tudi na sodbi Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011, potrjeni s sodbo Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek, za ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Enako kot v upravnem sporu naj bi sodišče tudi v socialnem sporu presojalo zakonitost dokončnega upravnega akta po ugotovljenem dejanskem stanju in veljavni materialnopravni ureditvi ob njegovi izdaji. Sodišče druge stopnje naj ne bi imelo pravne podlage za upoštevanje kasnejše odločitve v delovnem sporu, izdane v obnovljenem postopku. Izpodbijana dokončna odločba tožene stranke ne bi mogla biti drugačna, saj je tožena stranka svojo odločitev lahko oprla le na tedaj pravnomočno sodbo, kasnejša odločitev sodišča, sprejeta v obnovljenem postopku pa je bila izdana šele po dnevu izdaje izpodbijane dokončne odločbe. Kasnejša spremenjena odločitev v obnovljenem postopku naj bi lahko bila le podlaga za morebiten nov postopek pri toženi stranki z uporabo izrednih pravnih sredstev.

4. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (3) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

7. V tem sporu je na revizijski stopnji ostalo sporno vprašanje višine tožniku priznane delne invalidske pokojnine. Pravno podlago za določitev višine delne invalidske pokojnine predstavlja ZPIZ-1, ki v petem odstavku 93. člena določa, da se odmerjena delna invalidska pokojnina zmanjša za 30%, če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje. Za razrešitev tega spora je torej bistvena ugotovitev, ali je tožniku delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo po njegovi volji oziroma krivdi ali ne.

8. V postopku pred nižjimi sodišči je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku z odločbo organa prve stopnje tožene stranke št. 211052148 z dne 29. 9. 2008 (potrjeno z odločbo organa druge stopnje 2. 2. 2009) kot invalidu III. kategorije priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Na podlagi te dokončne odločbe je tožnikov delodajalec tožniku dne 30. 7. 2009 redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu učitelja športne vzgoje zaradi invalidnosti in mu sočasno ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelj v oddelku podaljšanega bivanja, kar je tožnik odklonil, zato mu je delovno razmerje pri delodajalcu po poteku 150 dnevnega odpovednega roka prenehalo. Tožnik je v zvezi z odločbo tožene stranke sprožil socialni spor, v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa delovni spor. V delovnem sporu je sodišče tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo (sodba sodišča prve stopnje Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011, potrjena s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011). V socialnem sporu pa je tožnik uspel in sodišče je odločbi tožene stranke z dne 2. 2. 2009 in 29. 9. 2008 odpravilo in tožniku priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, to je učitelj športne vzgoje z omejitvami in s polovičnim delovnim časom (sodba I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011). Na podlagi te sodbe je tožnik na delovnem sodišču vložil predlog za obnovo postopka, ki mu je sodišče ugodilo, razveljavilo sodbi Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011 in Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011, v obnovljenem postopku pa ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (sodba sodišča prve stopnje Pd 461/2012 z dne 2. 9. 2013, potrjena s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 1170/2013 z dne 13. 12. 2013). Tožena stranka je tožniku na podlagi sodbe I Ps 563/2009 z dne 7. 9.2011 priznala pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, pri čemer je pri določitvi višine delne invalidske pokojnine štela, da je ta po lastni volji ali krivdi prekinil delovno razmerje, pri čemer se je oprla na (kasneje razveljavljeno) sodbo Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011, potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011. 9. Tožnik v tem sporu izpodbija dokončno odločbo tožene stranke z dne 2. 3. 2012 v zvezi z odločbo z dne 4. 1. 2012. Na podlagi 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) (4) je dokončna tista upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo. Zoper dokončno upravno odločbo bi tožnik na podlagi 260. člena ZUP (5) res lahko zahteval obnovo upravnega postopka, ki je eno od izrednih pravnih sredstev v upravnem postopku, oziroma bi jo lahko začela celo tožena stranka sama po uradni dolžnosti. Vendar je imel tožnik zoper dokončno odločbo tožene stranke na podlagi 252. člena ZPIZ-1 možnost sprožiti tudi sodni spor.

10. V sodnem postopku sodišče ugotovi, katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V skladu z načelom materialne resnice mora sodišče v socialnem sporu popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (61. člen zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1 (6)). Neutemeljena je navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče presojati zakonitost dokončnega upravnega akta glede na dejstva, ki so bila znana ob njegovi izdaji. To je sicer res, vendar sodišče ni vezano na to, kako je določena dejstva ugotovil upravni organ (oziroma v konkretnem primeru tožena stranka) v upravnem postopku. Ravno nasprotno. Sodišče ugotavlja tudi to, ali je bilo v predsodnem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče ugotavlja dejansko stanje na podlagi navedb in dokazov strank. Pri tem lahko pride na podlagi izvedenih dokazov in na podlagi njihove proste presoje do povsem drugačnega zaključka kot organ v predsodnem postopku.

11. V konkretnem primeru je tožnik dejstvo, da mu ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto, zaradi česar mu je delodajalec nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zatrjeval že v fazi odločanja pri toženi stranki in še ves čas trajanja sodnega postopka. V sodnem postopku torej ni navajal nič novega in ne gre za novo dejstvo. Le resničnost (dokazanost) tega zatrjevanega dejstva je bila s strani različnih (upravnih in tudi sodnih) organov ugotovljena različno. Tožena stranka se je pri odločanju oprla na (takratno) pravnomočno odločitev delovnega sodišča, ki je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitost podane odpovedi, zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila ponujena zaposlitev ustrezna. Vendar pa je kasneje, v obnovljenem postopku, sodišče ugotovilo nasprotno - da ponujeno delo ni bilo ustrezno in je zato odpoved nezakonita. V času izdaje izpodbijanih odločb sicer te odločitve sodišča še ni bilo, kar pa ne pomeni, da sme in mora sodišče v socialnem sporu upoštevati le dejstva, ki so bila ugotovljena v tedaj pravnomočno končanem delovnem sporu. Sodišče mora v sodnem postopku popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Eno od teh dejstev je tudi (ne)ustreznost ponujene zaposlitve, od katerega je odvisno, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo brez njegove volje oziroma krivde. Ker je ugotovljeno, da ponujeno delovno mesto ni ustrezno, tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi. Zato ni podlage za zmanjšanje zneska odmerjene invalidske pokojnine.

12. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (7) mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo po tar. št. 3300 (ki vključuje tudi posvet s stranko) v znesku 282 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6000 v znesku 20 EUR in 22% DDV, skupaj v znesku 368,44 EUR.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji.

Op. št. (5): Na uporabo določb ZUP napotuje določba 249. člena ZPIZ-1, ki določa, da se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Op. št. (6): Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.

Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 67/08 in nadaljnji.