Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do tožnikove vrnitve nazaj na delo k delodajalcu še ni prišlo, saj po tožnikovih navedbah, postopek v delovnem sporu zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s tem v zvezi še ni končan. Pravica tožnika do izplačila delne invalidske pokojnine je neposredno odvisna od izida individualnega delovnega spora, v zvezi z zahtevano reintegracijo na ustrezno delovno mesto. V obravnavanem primeru pa je že s pravnomočno sodbo v delovnem sporu ugotovljena nezkonitost odpovedi in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi. Ker toženec novo nastalih okoliščin pri odmeri delne invalidske pokojnine ni upošteval, bo na podlagi razpoložljivih in naknadno pridobljenih podatkov po zaključenem delovnem sporu delno invalidsko pokojnino za tožnika ponovno odmeril oziroma odločil o izplačevanju delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede višine delne invalidske pokojnine spremeni tako, da se odpravi odločba tožene opr. št. ... z dne 2. 3. 2012 v II. točki in v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

V ostalem se pritožba zavrne in glede datuma pričetka izplačevanja delne invalidske pokojnine, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 598,89 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 299,63 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca št. ... z dne 2. 3. 2012 in št. ... z dne 4. 1. 2012 odpravita ter da je toženec dolžan tožniku mesečno izplačevati delno invalidsko pokojnino v polnem znesku (100 %), v višini 289,88 EUR od 11. 9. 2008 dalje, vse do prve uskladitve pokojnin, dalje pa v usklajeni (povečani) višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsake od mesečnih delnih invalidskih pokojnin v plačilo, v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil pravdnega postopka. Navaja, da je materialnopravno zaključevanje prvostopenjskega sodišča, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, sicer pravilno, kot je pravilna tudi dejanska ugotovitev, da sodni postopek v zvezi z vrnitvijo tožeče stranke nazaj na delo k delodajalcu, še ni končan. Pravica tožeče stranke do izplačila delne invalidske pokojnine je neposredno odvisna od izida individualnega delovnega spora v zvezi z zahtevano reintegracijo na ustrezno delovno mesto, ki se pred delovnim sodiščem v Celju vodi pod opr. št. Pd 130/2014. Navedeni reintegracijski delovnopravni spor je tožeča stranka zoper svojega delodajalca sprožila po tem, ko je uspela v obnovljenem postopku Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 338/2009 (po obnovi sodba opr. št. Pd 461/2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1170/2013), s katerima je bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo po njeni volji ali krivdi, kar ves čas trdi in s čimer je vsebinsko povezan njen tožbeni zahtevek v predmetnem sporu. Tako se izkaže, da je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče vedelo (in moralo vedeti), da v individualnem delovnem sporu, v katerem se odloča o vrnitvi (reintegraciji) tožeče stranke (in s tem nastopom dela skladno z dikcijo drugega odstavka 9. člena Zakona o delovnih razmerjih, posledično pa tudi o pričetku izplačevanja delne invalidske pokojnine v polnem obsegu po prvem in drugem odstavku 159. člena ZPIZ-1) še ni bilo pravnomočno odločeno. Skladno z določbami drugega odstavka 9. člena ZDR (in uveljavljeno sodno prakso) se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi, oziroma v konkretnem primeru (le glede polnega obsega), od dneva nastopa reintegracije dalje. Zato je meritorna odločitev prvostopenjskega sodišča preuranjena, očitati ji je potrebno zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tako se izkaže, da je datum nastopa dela pri delodajalcu (oziroma v konkretnem primeru datum začetka učinkovanja reintegracije) predhodno vprašanje, zaradi česar bi moralo prvostopenjsko sodišče skladno z določbami 206. člena ZPP predmetni socialni spor prekiniti in z odločitvijo počakati do zaključka postopka delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 130/2014. V predmetnem socialnem sporu sodišče tega ni storilo, zaradi česar je napadeni sodbi očitati relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vztraja, da je bila tožeča stranka primorana vložiti tožbo, saj ji je tožena stranka zavrnila izplačilo 100 % delne invalidske pokojnine iz razloga, ker naj bi tožeči stranki prenehalo delovno razmerje po njeni krivdi. Tožeča stranka je ves čas trdila, da to ne drži, da ji je bilo s strani delodajalca ponujeno neustrezno delo in sicer na podlagi napačne ugotovitve ustreznosti ponujenega dela s strani tožene stranke. Zato se sodišče ne more sklicevati na odločitev tožene stranke v upravnem postopku in dokončno odločitev v upravnem postopku ter takrat ugotovljeno dejansko stanje, ker je socialno sodišče ugotovilo drugače (da ji je bilo ponujeno neustrezno delo in je v obnovitvenem postopku delovno sodišče ugotovilo nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi). Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala zahtevo po plačilu delne invalidske pokojnine v polnem znesku, tožena stranka pa je ugovarjala le, da tožeči stranki pripada delna invalidska pokojnina, zmanjšana za 30 %, ker naj bi po svoji volji ali krivdi prekinila delovno razmerje. Ugovora, da tožeči stranki pravica do delne invalidske pokojnine sploh ne pripada, tožena stranka ni podala. Zato so nejasni razlogi sodbe v smeri, da tožeči stranki delna invalidska pokojnina sploh ne pripada. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem glede višine delne invalidske pokojnine oziroma se je s tem vprašanjem ukvarjalo zelo površno, čeprav se prav na izplačilo delne invalidske pokojnine v polnem znesku glasi postavljeni tožbeni zahtevek. Tožeča stranka namreč v predmetnem sporu zahteva izplačilo delne invalidske pokojnine v polnem znesku, ker ji delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo po njeni volji ali krivdi, o čemer je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 461/2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1170/2013. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo zgolj, da prej navedeni sodbi ne predstavljata sestavnega dela pravnega in dejanskega stanja za odločanje v predmetnem socialnem sporu, ker sta bili izdani po dnevu izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke z dne 2. 3. 2012. Takšno zaključevanje prvostopenjskega sodišča je materialno pravno zmotno. Dejstvo je, da se dejansko stanje, ki ga izpričujeta sodba Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 461/2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1170/2013 nanaša na obdobje, ko sta bili napadeni odločbi tožene stranke izdani, zaradi česar se prvostopenjsko sodišče na neupoštevnost tako ugotovljenega dejanskega stanja ne more sklicevati. Napadena sodba prvostopenjskega sodišča bi tako imela za posledico pravno in dejansko nevzdržno situacijo, kajti napadeni odločbi tožene stranke temeljita na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede krivde tožeče stranke za prekinitev delovnega razmerja. Tožeča stranka pripominja, da v predmetnem socialnem sporu tožeča stranka ni zahtevala le odprave odločb, ki jih je tožena stranka izdala v upravnem postopku, ampak tudi meritorno odločanje o obsegu njene pravice, to je izplačilu delne invalidske pokojnine v polnem znesku. Zahtevek tožeče stranke je v tem delu oblikovalen, z določenim datumom nastopa pravnega razmerja tožeče stranke napram toženi stranki. Pravnomočna sodba namreč predstavlja izvršilni naslov, na osnovi katerega bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki pravico iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznati in jo tudi izplačevati. Meni, da bi sodišče prve stopnje predmetni socialni spor moralo prekiniti do odločitve v reintegracijskem delovnem sporu. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede pričetka izplačevanja delne invalidske pokojnine je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, glede višine delne invalidske pokojnine, pa je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo.

Ker pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnilni del sodbe glede izplačevanja delne invalidske pokojnine od 11. 9. 2008, nima razlogov, je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava. Po takšnem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zavrnilo tožbeni zahtevek za pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine že od 11. 9. 2008. Tožniku je s sodbo opr. št. I Ps 563/2011 z dne 7. 9. 2011, bila priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 11. 9. 2008, vendar pa priznanje same pravice do delne invalidske pokojnine na podlagi 93. člena ZPIZ-1, še ne pomeni, da je od tega dne dalje upravičen tudi do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Višje delovno in socialno sodišče in enako Vrhovno sodišče RS, je že v večih zadevah zavzelo stališče, da iz ZPIZ-1 izhaja ločevanje med opredelitvijo samih pravic iz invalidskega zavarovanja in izplačevanjem, kot posledico realizacije posamezne pravice.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 2. 3. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 4. 1. 2012. S slednjo je toženec odločil, da se tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 206,37 EUR na mesec od 2. 11. 2011 dalje. Z dokončno odločbo z dne 4. 3. 2012 je toženec citirano prvostopno odločbo odpravil (I. točka) in odločil, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti v znesku 202,91 EUR na mesec izplačuje delna invalidska pokojnina od 28. 12. 2009 dalje, od 1. 1. 2010 znaša delna invalidska pokojnina 205,55 EUR, od 1. 1. 2011 pa 206,37EUR. Hkrati je odločil, da se delna invalidska pokojnina izplačuje v mesečnem znesku za nazaj in sicer za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju (II. točka).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z dokončno odločbo toženca št. ... z dne 2. 2. 2009 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 29. 9. 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, z ročnim premeščanjem bremen do 9 kg in fleksijo trupa z rotacijo v optimalnih sklepnih kotih (30 stopinj), s polnim delovnim časom od 11. 9. 2008 dalje.

S sodbo opr. št. I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011 je Delovno in socialno sodišče odločbi toženca z dne 2. 2. 2009 in z dne 29. 9. 2008 odpravilo in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, to je učitelj športne vzgoje, brez fleksijskih omejitev, brez dvigovanja bremen nad 10 kg, brez kontaktnih športov, brez orodne telovadbe, brez hitrih rotacijskih gibov v ledveni hrbtenici, z omejitvami pri atletiki: brez suvanja krogle z mesta, brez metov težkih žog, brez skokov v višino, brez flop tehnike, brez skoka v daljavo, z omejitvami pri gimnastiki: brez prevala, brez elementov na bradlji, brez elementov na drogu, brez akrobatike, brez namiznega tenisa in tenisa s polovico polnega delovnega časa in pravico do delne invalidske pokojnine od 11. 9. 2008 dalje.

Na podlagi citirane sodbe je toženec tožniku pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine najprej priznal z uvodoma navedeno prvostopno odločbo z dne 4. 1. 2012, nato pa v pritožbenem postopku z dokončno odločbo z dne 2. 3. 2012. Pri določitvi višine delne invalidske pokojnine, je bilo upoštevano, da je tožnik po lastni volji ali krivdi prekinil delovno razmerje (sporočilo IV Osnovne šole A. z dne 23. 12. 2009) in da je od 2. 11. 2011 dalje prijavljen pri ZRSZ (potrdilo ZRSZ A. z dne 2. 11. 2011), kot datum začetka izplačevanja delne invalidske pokojnine je bil določen datum prenehanja delovnega razmerja. Pri določitvi višine delne invalidske pokojnine je bilo upoštevano, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji, saj po zakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ni podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto. Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnik uveljavljal pred Delovnim sodiščem, ki je s sodbo opr. št. Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011 v zvezi s sodbo opr. št. Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011 njegov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnilo.

Že pred dokončno odločbo toženca z dne 2. 3. 2012, je tožnik dne 25. 10. 2011 na Delovno sodišče vložil predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka. Temu predlogu je sodišče s sklepom opr. št. Pd 338/2009 z dne 2. 3. 2012 ugodilo, nato pa v obnovljenem postopku s sodbo opr. št. Pdp 1170/2013 z dne 13. 12. 2013 v zvezi s sodbo opr. št. Pd 461/2012 z dne 2. 9. 2013 razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2009, s katero je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 1993 iz razloga invalidnosti, nezakonita in se razveljavi.

V zvezi z ugotovitvami v tem postopku pritožba utemeljeno navaja, da se dejansko stanje, ki izhaja iz citiranih sodb nanaša na obdobje, ko sta bili izdani izpodbijani odločbi toženca. Sodišče prve stopnje presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe in na podlagi stanja, ki se nanaša na obdobje do dokončne odločbe.

V obravnavani zadevi gre za prav takšno stanje, saj je v obnovljenem postopku s sodbo opr. št. Pdp 1170/2013 z dne 13. 12. 2013 v zvezi s sodbo opr. št. Pd 461/2012 z dne 2. 9. 2013 sodišče razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2009, s katero je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 1993 iz razloga invalidnosti, nezakonita in se razveljavi. Vprašanje, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi ali ne, ter končno, ali mu je delovno razmerje sploh prenehalo, pa je za konkreten primer, ko je sporna višina delne invalidske pokojnine, ključnega pomena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do tožnikove vrnitve nazaj na delo k delodajalcu še ni prišlo, saj po tožnikovih navedbah, postopek s tem v zvezi še ni končan. Pravica tožnika do izplačila delne invalidske pokojnine je neposredno odvisna od izida individualnega delovnega spora, v zvezi z zahtevano reintegracijo na ustrezno delovno mesto.

Kot navaja pritožba, je reintegracijski delovni spor tožnik sprožil po tem, ko je uspel v obnovljenem postopku delovnega sodišča opr. št. Pd 461/2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1170/13, s katerima je bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi. Pomeni, da o vrnitvi in reintegraciji tožnika še ni bilo odločeno, to dejstvo pa bi vplivalo tudi na izplačevanje delne invalidske pokojnine. Že sedaj, ko reintegracijski delovni spor še ni zaključen, pa je v obravnavanem primeru pravnomočno ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi.

Ker toženec novo nastalih okoliščin pri odmeri delne invalidske pokojnine, ni upošteval, bo na podlagi razpoložljivih in naknadno pridobljenih podatkov po zaključenem delovnem sporu, delno invalidsko pokojnino za tožnika ponovno odmeril oziroma odločil o izplačevanju delne invalidske pokojnine.

Glede na vse ugotovljeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje glede višine delne invalidske pokojnine spremenilo tako, da je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 2. 3. 2011 v II. točki in na podlagi prve alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 v tem obsegu vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in glede datuma pričetka izplačevanja delne invalidske pokojnine potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik le v neznatnem delu ni uspel, je sodišče tožniku priznalo tudi stroške postopka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v višini 598,89 EUR. Od tega 183,30 EUR za nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZOdvT), in nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 169,20 EUR, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve na podlagi tar. št. 6002, kilometrino na relaciji B. - A. - B. (320 km x 0,37) v višini 118,40 EUR, skupaj 490,90 EUR ter 107,99 EUR za 22 % DDV oziroma skupaj 598,89 EUR.

Ker je tožnik tudi s pritožbo v pretežnem delu uspel, je pritožbeno sodišče tožniku priznalo tudi stroške pritožbe v skupnem znesku 299,63 EUR. Od tega nagrado za postopek za pritožbo po tar. št. 3210, 225,60 EUR, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve, skupaj 245,60 EUR ter 54,03 EUR za 22 % DDV oziroma skupaj 299,63 EUR.