Jedro

Po določbi 218. člena ZOR ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan, pravico zahtevati od njega povračilo. Vendar pa ta zakonska podlaga ne pride v poštev v primerih, ki so zakonsko posebej urejeni (lex specialis). Razmerja v zvezi s kritjem stroškov prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh so urejena v drugem odstavku 56. člena ZOsn v zvezi z zadnjo alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.417,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 390.609,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2001 dalje, s katerim tožeča stranka terja povrnitev stroškov za prevoze osnovnošolcev po nevarnih poteh, ki so tožeči stranki nastali od začetka šolskega leta 1996/1997 do vključno junija 2001. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglaša tudi stroške revizije.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov odgovora na revizijo.

5. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po uveljavitvi novele ZPP-D (ZPP-D; Uradni list RS, št. 45/2008) se uporabljajo določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (prvi in drugi odstavek 130. člena ZPP-D ter 133. člen ZPP-D).

6. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva povrnitev stroškov prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh v obdobju od začetka šolskega leta 1996/1997 do vključno junija 2001 v znesku 390.609,90 EUR. Zahtevek utemeljuje na obogatitveni podlagi (218. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR), ker je sama plačala stroške, ki jih naj bi bila po določbah takrat veljavnega Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/1996, v nadaljevanju ZOFVI) dolžna kriti država.

7. Pravica učencev osnovnih šol do brezplačnega prevoza, če je bila (med drugim) ogrožena njihova varnost na poti v šolo, je bila urejena v Zakonu o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 12/1996, v nadaljevanju ZOsn). V drugem odstavku 56. člena je ZOsn določal, da ima učenec pravico do brezplačnega prevoza, če pristojni organ za preventivo v cestnem prometu ugotovi, da je na poti v šolo ogrožena njegova varnost. 8. Financiranje stroškov, ki so nastali z uresničevanjem te pravice, je bilo urejeno v ZOFVI. Za obravnavani primer je relevantna določba zadnje alineje zadnjega odstavka 81. člena ZOFVI, ki je določala, da se sredstva za prevoze učencev osnovne šole in sredstva za varstvo vozačev zagotavljajo iz državnega proračuna. Iz navedene določbe jasno izhaja, da je bila v obdobju veljavnosti ZOFVI država tista, ki je bila dolžna zagotavljati finančna sredstva za prevoze osnovnošolcev po nevarnih poteh.

9. Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 11/2012 z dne 19. 6. 2012 zavzelo stališče, da stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav (zagotovljena poraba, primerna poraba) po Zakonu o financiranju občin (Uradni list RS, št. 80/1994 in nasl., v nadaljevanju ZFO). Upoštevaje, da je država z ZOFVI dodatno (poleg financiranja občin v okviru finančnih izravnav) prevzela tudi financiranje brezplačnih prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh, je s tem povezanimi zahtevki občine na mestu vsaj uporaba analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine. Ustava RS v drugem odstavku 140. člena in Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/1993 in nasl., v nadaljevanju ZLS) v 24. členu določata, da lahko država z zakonom po predhodnem soglasju občine prenese na občino opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva.

10. ZLS v 25. členu nadalje določa, da lahko občina glede višine sredstev iz 24. člena ZLS sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade. Če spora ni mogoče rešiti na način iz prejšnjega odstavka, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno. To bi bila torej pravilna pot za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb. 11. Vendar pa tožeča stranka ne uveljavlja izpolnitvenega zahtevka, pač pa se opira na določbe ZOR in uveljavlja tožbeni zahtevek na obogatitveni podlagi (218. člen ZOR). O takih premoženjskopravnih zahtevkih se odloča v pravdnem postopku (1. člen ZPP).

12. Tožeča stranka trdi, da je sama krila stroške prevoza učencev osnovnih šol na nevarnih poteh in ker ji tožena stranka teh stroškov ni povrnila, je na ta način obogatena. V občem, nepravnem smislu to gotovo drži. 13. Po določbi 218. člena ZOR ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan, pravico zahtevati od njega povračilo. Vendar pa ta zakonska podlaga ne pride v poštev v primerih, ki so zakonsko posebej urejeni (lex specialis). Razmerja v zvezi s kritjem stroškov prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh so zakonsko urejena na način, ki je opisan v 7. in 8. točki te sodbe. Tako se pokaže, da določbe 218. člena ZOR v tej zadevi ni mogoče uporabiti. To nadalje pomeni, da v tem gospodarskem sporu uveljavljani civilnopravni zahtevek ni utemeljen.

14. Upoštevaje zgoraj navedeno je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP (II. točka izreka). Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške, ki jih je ta imela z vložitvijo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo stroške sestave odgovora na revizijo (v višini 1.377,00 EUR), ki skupaj z materialnimi stroški, odmerjenimi po tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife (v višini 40,00 EUR), znašajo 1.417,00 EUR. Ni pa revizijsko sodišče toženi stranki priznalo priglašenih materialnih stroškov, ki presegajo odmerjeno višino, kakor tudi ne priglašenih stroškov za „prejem sodbe in končno poročilo stranki“, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila zajeta že v postavki „sestava odgovora na revizijo“. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer morebitne zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).