Jedro

Zdravniška komisija bi morala pri vojaškem naboru, kolikor je možnost razvoja insuficience aorte zaklopke zaradi infekta večja spričo obstoja šuma na srcu, upoštevati to dejstvo pri oceni tožnikovih sposobnosti za služenje vojaškega roka. Ker je bil tožnik spoznan za sposobnega za opravljanje vojaške službe brez omejitev, se je bil dolžan izpostaviti tudi zanj nevarnim vremenskim razmeram, v katerih ni bilo ustrezno poskrbljeno za zaščito vojakov in v katerih je prišlo do razvoja tožnikove bolezni in s tem do škode, za katero je krivdno odgovorna tožena stranka - država.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek njenega izreka) potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.02.1999 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je zavrnilo. Glede na doseženi uspeh v pravdi je toženi stranki naložilo tudi, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 487.086,00 SIT, prav tako v roku 15 dni in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.02.1999 dalje do plačila. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka skladno z določilom člena 154/I ZOR dolžna povrniti povzročeno škodo le, če je zanjo objektivno ali krivdno odgovorna. Ker v predmetni zadevi škode niso povzročile osebe, za katere je odgovorna RS v okviru delovnih funkcij, ki so jim zaupane na delovnem mestu oziroma v okviru aktivnosti, ki jih je načrtovala RS, nedokazano pa je ostalo tudi dejstvo, da RS ni storila vsega potrebnega, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, nista podani ne objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na podlagi dokazov o obstoju škodnega dohodka ter vzročne zveze med nastalo boleznijo in njenimi sedanjimi posledicami in dejstva, da tožena stranka sodišču ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajali drugačni dejanskopravni zaključki, pri čemer pa ni upoštevalo, da je tožnik dolžan predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Sodišče je zato zmotno prevalilo dokazno breme o odgovornosti za škodni dogodek na toženo stranko in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, pri čemer pa je tudi dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno ter vsled tega zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče se je pri ocenjevanju dokazov oprlo le na pomanjkljivo zdravstveno dokumentacijo za tožnika in na izvedeniško mnenje ter pri tem obrazložilo le vzročno zvezo med nastalo boleznijo in njenimi posledicami, ne pa tudi med škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke. Glede na to, da je tožnik na služenju vojaškega roka opravljal delo vezista, bi sodišče moralo ugotoviti tudi vse okoliščine v zvezi z dejavnostjo, za opravljanje katere je bil zadolžen, posebno v kakšnih razmerah se je izvajala (zaprti prostor, šotor, vozilo), kot tudi varnostne ukrepe, ki jih je tedanja JLA izvajala v izogib poškodovanja zdravja vojakov na služenju vojaškega roka v zimskih razmerah. Ugotoviti bi bilo potrebno tudi kakšno okvaro zdravja predstavlja šum na srcu kot tudi posledice, ki jih povzroča, in zdravstveno stanje tožnika neposredno pred taborjenjem. Tako bi se lahko ugotovil tožnikov soprispevek k nastanku škode, izključen pa tudi ni obstoj morebitnih nepredvidljivih okoliščin, ki bi lahko izključile oziroma zmanjšale krivdo tožene stranke za nastalo škodo. Tožena stranka v pritožbi ponovno izpostavlja ugovor zastaranja, saj je od posameznih škod, za katere je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo odškodnino, preteklo že več kot pet let. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži tudi povračilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Po preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno uporabo pravila o dokaznem bremenu dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovilo. Pravilno je namreč uporabilo določilo člena 154/I ZOR, ki določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To določilo sicer uveljavlja subjektivno (torej krivdno) odškodninsko odgovornost, vendar z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožeča stranka je zato morala v postopku dokazati nastanek škode in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in posledicami (torej škodo), tožena stranka pa bi morala, če bi se želela razbremeniti odškodninske odgovornosti, dokazati, da škode ni povzročila po svoji krivdi oziroma da njeno ravnanje ni bilo krivdno, kot je to v razlogih izpodbijane sodbe že pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno so neutemeljene navedbe tožene stranke v pritožbi, da tožeča stranka sodišču ni predložila potrebnih dokazov, na katere opira svoj zahtevek. Tožeča stranka je namreč dokazala, da se je pri tožniku bolezen prvič pojavila v času služenja vojaškega roka kot posledica infekta, ki ga je tožnik utrpel kot vezist na vojaških vajah na planini zaradi nedopustnega ravnanja takratne JLA, ki kljub neustreznim vremenskim razmeram vojakom ni zagotovila najosnovnejših pogojev za zaščito pred mrazom, saj so kljub snegu spali praktično na prostem, v šotorih. Obstoj teh dejstev, ki predstavljajo elemente civilnega delikta oziroma temelj za odločitev o utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi presoje tožnikove izpovedbe, razpoložljive zdravstvene dokumentacije za tožnika in izvedeniškega mnenja. Skrbna in vestna presoja navedenih dokazov pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ustvarja prepričanje o nastanku škode in vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem tožene stranke ter posledicami, ne pa zgolj verjetnosti, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi; zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, neutemeljen. Da bi se tožena stranka razbremenila odškodninske odgovornosti, bi morala dokazati, da je takratna JLA vojakom v času vojaških vaj zagotovila pogoje za zaščito pred mrazom oziroma jim dala na razpolago ustrezno dodatno opremo. Tožena stranka ni niti navedla varnostnih ukrepov, ki naj bi jih takratna JLA sprejela za zaščito pred mrazom. Zgolj pavšalna navedba, da vsak vojak razpolaga z dodatno ustrezno opremo, ki omogoča zaščito pred mrazom, pri čemer ni navedeno niti, kakšna je ta oprema, ne dokazuje, da bi bili morebitni sprejeti varnostni ukrepi s strani takratne JLA dejansko izvajani ter da je tožnik s tem, ker dodatne opreme ni uporabil ter se je po nepotrebnem izpostavil mrazu, sam zakrivil škodni dogodek ter s tem tudi nadaljne škodne posledice. Zakaj šum na srcu, ki je obstajal pri tožniku še pred nastopom služenja vojaškega roka, ni v vzročni zvezi s povzročeno škodo, je v razlogih sodbe sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Zaključke sodišča prve stopnje višje sodišče v celoti sprejema, pri tem pa dodatno pojasnjuje, da bi morala zdravniška komisija pri naboru, kolikor je možnost razvoja insuficience aortne zaklopke zaradi infekta ob obstoju šuma na srcu večja, to dejstvo pri oceni tožnikovih sposobnosti za služenje vojaškega roka upoštevati. Ker je bil tožnik spoznan za sposobnega za opravljanje vojaške službe brez omejitev, se je bil dolžan izpostaviti tudi zanj nevarnim vremenskim razmeram, v katerih mu je bilo naloženo opravljanje določenih del in nalog vezista. Zaradi navedenega za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi ni pomembno, ali je na vojaških vajah zbolel tudi kdo od ostalih udeležencev kot tudi ne zdravstveno stanje tožnika neposredno pred vojaškimi vajami, ko je bil še v enoti, kjer je služil vojaški rok. Morebitnih nepredvidljivih okoliščin, na katere se tožena stranka povsem neopredeljeno tudi sklicuje v pritožbi, pa zakon v tem kontekstu ne predvideva kot razloga za izključitev krivdne odgovornosti. Zaradi navedenega tudi ni razlogov za deljeno odgovornost glede tožniku nastale škode. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja, ki ga tožena stranka ponovno podaja v pritožbi. Posameznih škod, za katere uveljavlja ugovor zastaranja, pritožnik izrecno sicer ne navaja, vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za neugodnosti tekom zdravljenja tožnika v vojni bolnici v Splitu v letu 1977, v bolnišnici v Murski Soboti od 15.02.1979 do 23.02.1979, v bolnišnici dr. Petra Držaja od 26.02.1979 do 10.04.1979 in Otorinolaringološki kliniki, v katero je bil premeščen 10.04.1979 iz bolnišnice dr. Petra Držaja, v bolnišnici dr. Petra Držaja od 25.06.1979 do 03.07.1979 ter v zvezi z hospitalizacijo z dne 20.04.1981. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je treba kot posamezno škodo v predmetni zadevi posebej upoštevati telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah. Glede na to, da se neugodnosti tekom zdravljenja upoštevajo v okviru odškodnine za telesne bolečine, njihov obseg pa je bil tožniku znan v celoti šele 31.12.1993, ko je bilo končano zdravljenje, odškodninski zahtevek za telesne oblečine ni zastaran. Sicer pa četudi bi sodišče sprejelo stališče pritožnika, da je treba nevšečnosti med zdravljenjem v času vsake hospitalizacije upoštevati kot posamezno škodo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da višina odškodnine 2.500.000,00 SIT zgolj za telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljanja vključno od operativnega posega v letu 1993 dalje, pri čemer so upoštevane tudi bodoče telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja, nikakor ni pretirana glede na njihovo intenzivnost in trajanje kot tudi vrsto bolezni. Odškodninskih terjatev za obe preostali obliki pretrpljene negmotne škode (za duševne bolečine zardi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah) pa ni mogoče šteti kot zastaranih spričo zanesljive prvostopne opredelitve časa, ko je tožniku mogel postati znan obseg sleherne od obeh navedenih oblik negmotne škode. Same višine tožniku prisojene odškodnine pa tožena stranka v pritožbi obrazloženo sploh ne izpodbija. V okviru preizkusa tega dela odločitve pa pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da so odškodnine za sleherno od oblik ugotovljene negmotne škode tožnika materialnopravno pravilno odmerjene. Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti uopštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), je bilo treba pritožbo tožene stranke na podalgi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.