Jedro

Država je odškodninsko odgovorna za tožnikovo bolezen med zimskim taborjenjem v času služenja vojaškega roka, ker vojaške osebe kljub neustreznim vremenskim razmeram vojakom niso zagotovile najosnovnejših pogojev za zaščito pred mrazom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 10,100.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik med rednim služenjem vojaškega roka v času vojaških vaj od 1.2. do 17.2.1977 moral taboriti na planini Promini nad Šibenikom. Vojaki so kljub snegu in mrazu spali v šotorih oziroma praktično na prostem. Takratna JLA ni zagotovila najosnovnejših pogojev za zaščito vojakov pred mrazom. Tožnik je zbolel in se zdravil na intenzivnem oddelku vojne bolnice v Splitu. Tam so ugotovili, da gre za insufienco aortne zaklopke. Dne 8.4.1977 so tožnika kot trajno nesposobnega odpustili iz vojske. Tožnik se je kasneje moral zaradi iste bolezni večkrat bolnišnično zdraviti. Dne 18.10.1993 so mu ob diagnozi masivna aortna insufienca obolelo srčno zaklopko zamenjali z umetno Medtronicovo ploščičasto zaklopko. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje mu je od 1.12.1993 priznan status invalida tretje stopnje z 80-odstotno telesno okvaro. Odmerjena odškodnina zajema več oblik nepremoženjske škode, upošteva obseg škode po operaciji srca, sodišče prve stopnje pa jo je ob upoštevanju invalidnine, ki jo tožnik prejema na podlagi omenjene odločbe, delno znižalo.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po obširnem uvodu, kakšne vrste odškodninske odgovornosti pozna naše pravo in zakaj po njenem mnenju v obravnavani zadevi ne gre za objektivno odgovornost, revizija poudarja, da ne pride v poštev niti krivdna odgovornost države Republike Slovenije oziroma nekdanje SFRJ. Tožena stranka graja razloge sodišča druge stopnje, da je od nje zahtevalo dokaze o zagotovitvi pogojev za zaščito pred mrazom oziroma zagotovitvi ustrezne opreme za vojake, ko pa je bila opremljenost vojakov za posamezni letni čas predpisana in zato ne more biti dvoma, da je imel tožnik na zimskem taborjenju na razpolago zadosti obleke in druge zaščitne opreme. Tožnik ni dokazal niti nedopustnega ravnanja tožene stranke in tudi ne okoliščin, ki bi jih sodna praksa priznavala kot nevarne. Tožena stranka v reviziji graja razloge sodišča druge stopnje o nepredvidljivih okoliščinah. Zatrjuje še, da sta obe sodišči napačno uporabili materialno pravo tudi v zvezi z naborno komisijo, ki da je kljub šumu na srcu tožnika spoznala kot sposobnega za služenje vojaškega roka. Zdravniška komisija je v skladu s takratnimi predpisi upoštevala le šest mesecev staro zdravstveno dokumentacijo. Če iz te dokumentacije ni bil razviden šum na srcu in če tožnik sam na to okoliščino ni opozoril naborne komisije, potem komisija za to okoliščino ni vedela. Sicer pa je bil šum razviden le iz anamneze, ne pa iz izvidov, torej okvara takrat ni bila absolutno ugotovljena. Poleg tega bi tožnik lahko pred odhodom na zimsko taborjenje opozoril zdravnika na šum na srcu, zaradi česar bi bilo lahko zimsko taborjenje nevarno za njegovo srce, pa tudi tega ni storil. Vse to so okoliščine, ki govore za izključitev odgovornosti tožene stranke ali vsaj za tožnikovo sokrivdo, vendar se sodišči s tem vprašanjem nista ukvarjali. Če bi tožnik naborno komisijo ali kasneje zdravnika opozoril na šum na srcu, bi se izognil škodi. Ugotovljene posledice po prepričanju revizije ne morejo imeti vzroka izključno le v prehladu oziroma pljučnici. Tožena stranka opozarja še na vsebinsko razliko, ki jo glede tožnikovih omejitev vidi v dopolnilnem izvedeniškem mnenju in razlogih sodišča. Obe sodbi ugotavljata le sekundarni strah, ne pa primarnega, kar pomeni, da nista podana oba konstitutivna elementa za priznanje te oblike škode. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je previsoka, ne ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine, kriterijem za to odškodnino in razmerju med večjimi in manjšimi škodami ter zanje prisojenimi odškodninami. Revizija vztraja pri stališču, da so ugotovljene posledice gotovo povezane s tožnikovo mladostno okvaro, torej šumom na srcu.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. V času škodnega dogodka - zimskega taborjenja februarja 1977 v okviru služenja vojaškega roka - veljavna pravna podlaga za odločanje v tem sporu je bila v 222. členu Zakona o službi v oboroženih silah (Ul. SFRJ, št. 22/74, 29/74). Ta je v prvem odstavku uredil odškodninsko odgovornost za škodo, povzročeno v zvezi z nezakonitim ali nepravilnim delom vojaške osebe občanom ali pravnim osebam, v drugem odstavku pa je glede druge škode napotil na splošne odškodninske predpise. Med škode iz drugega odstavka so spadale tudi tiste, ki so jih pretrpele same vojaške osebe pri opravljanju vojaške dejavnosti. Odškodninska odgovornost države je bila objektivne ali subjektivne narave. V obravnavani zadevi je bila ugotovljena subjektivna odškodninska odgovornost države za nepravilno ravnanje vojaških oseb pri zagotovitvi ustrezne zaščite vojakov pred mrazom. Zato so odveč obširna revizijska izvajanja o tem, zakaj ne obstoji objektivna odškodninska odgovornost. Vprašanje pasivne legitimacije sedanje Republike Slovenije na revizijski stopnji ni več sporno, saj se je v sodni praksi že uveljavilo stališče, da za škodo, ki jo je pretrpel državljan Republike Slovenije med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA, odgovarja po osamosvojitvi Republika Slovenija ne glede na to, na katerem ozemlju je bil škodni dogodek (pravno mnenje Občne seje VS RS dne 19.6.1997).

Revizijska trditev, da ob predpisani opremi vojakov za posamezne letne čase ne more biti dvoma, da so imeli vojaki na zimskem taborjenju na razpolago dovolj obleke in druge zaščitne opreme, izpodbija dejansko ugotovitev obeh sodišč, ki je nasprotna, da namreč takratna JLA ni zagotovila pogojev za zaščito pred mrazom oziroma da vojakom ni dala na razpolago ustrezne dodatne opreme. Pravilni so zato tudi razlogi sodišča druge stopnje, da samo pavšalne trditve tožene stranke brez konkretizacije varnostnih ukrepov ne dokazujejo niti teh ukrepov, niti njihovega dejanskega izvajanja. Na revizijski stopnji zaradi izrečne določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 teh dejanskih ugotovitev ni mogoče izpodbijati. Zimsko taborjenje je trajalo dalj časa (1. do 17.2.1977), vojaki so kljub snegu in mrazu bivali v šotorih brez zaradi neugodnih vremenskih pogojev potrebne zaščite, zaradi česar je tožnik zbolel. Po podatkih izvedenskega mnenja (list. št. 18) se je takrat po tožnikovem pripovedovanju prehladilo veliko vojakov. Tožnik je zbolel zaradi bakterijskega endokarditisa aortne zaklopke, ki je povzročil tudi aortno insufienco.

Tožena stranka v postopku na drugi in prvi stopnji ni uspela dokazati, da bi k tej bolezni in njenim sedanjim posledicam prispeval tudi šum na srcu, do katerega naj bi prišlo že pred začetkom služenja vojaškega roka. O šumu na srcu je podatek le v anamnezi enega od številnih medicinskih izvidov. Tožnik zaradi njega v mladosti ni imel zdravstvenih težav, saj se je ukvarjal s špotnimi dejavnostmi.

Izvedenec pa je na zahtevo tožene stranke dodatno pregledal tudi tožnikov zdravstveni karton iz takratnega obdobja in v njem ni našel nobenega podatka, da bi tožnik bolehal na srcu in se zdravil pred odhodom v vojsko (list. št. 69). Na vprašanje tožene stranke je izvedenec odgovoril, da je aortna insufienca v veliki večini primerov praktično vedno posledica infekta (list. št. 58), po pregledu dodatne zdravstvene dokumentacije pa je še poudaril, da druge strokovno utemeljene razlage za nastanek aortne insufience pri tožniku ni najti (list. št. 72). Slabi pogoji bivanja - mraz, spanje pod šotori oziroma zunaj pri zelo nizkih temperaturah in fizični napori - so povzročili bakterijski infekt, ta pa endokarditis oziroma vnetje aortne zaklopke. Na takih izvedenčevih ugotovitvah temelji tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo, da šum na srcu ni (so)povzročil tožnikove bolezni (razlogi na 5. strani sodbe). Drugačnega revizijskega stališča tožene stranke, da sedanjih posledic ni mogoče pripisati samo prehladnemu obolenju oziroma pljučnici, temveč tudi šumu na srcu, zato ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka je v pritožbi le z enim stavkom omenila šum na srcu kot možen (so)vzrok tožnikove bolezni. V reviziji se s to okoliščino obširno ukvarja in na njej temelji tudi svoje nove revizijske trditve o tožnikovem soprispevku k nastanku škode. Ta naj bi bil v dveh opustitvah: ker tožnik ni obvestil naborne komisije o šumu na srcu in ker pred odhodom na zimsko taborjenje o isti okoliščini ni obvestil zdravnika. Takih revizijsko novih ugovorov, ki temeljijo na tudi revizijsko novih dejanskih trditvah, zaradi že omenjene prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizijsko sodišče ne more obravnavati. Glede na dejstvo, da šum na srcu ni bil ugotovljen kot eden od možnih vzrokov ali sovzrokov za tožnikovo obolenje v vojski, so te trditve tudi sicer pravno nepomembne. Ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili nedopustno ravnanje vojaških oseb v JLA, ki kljub neugodnim vremenskim razmeram niso zagotovile najosnovnejših pogojev za zaščito vojakov pred mrazom na zimskem taborjenju, so pravno nepomembna tudi revizijska izvajanja o tem, ali je mogoče naborni komisiji očitati strokovno nepravilno ravnanje pri ugotavljanju tožnikove sposobnosti za služenje vojaškega roka.

Neutemeljena je revizijska graja razlogov sodišča druge stopnje o nepredvidljivosti, češ da je ta v drugem odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR) opredeljena z znaki višje sile. Tožena stranka pri tej trditvi prezre, da gre v navedeni zakonski določbi za izključitev objektivne odgovornosti. Razlogom sodišča druge stopnje, da morebitne nepredvidljive okoliščine, ki jih tožena stranka v pritožbi ni z ničemer opredelila, niso razlog za izključitev krivdne odgovornosti, ni mogoče ničesar očitati. Tožena stranka teh okoliščin tudi v reviziji ni konkretizirala. Njene trditve o tožnikovem soprispevku, če bi bile v dosedanjem postopku izkazane, bi glede na ugotovljeno krivdno odgovornost tožene stranke imele pravno podlago v 205. členu ZOR v zvezi s prvim odstavkom 192. člena ZOR in ne v 177. členu ZOR.

Iz doslej obrazloženega izhaja, da sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno odločili o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Država je odškodninsko odgovorna za tožnikovo bolezen med zimskim taborjenjem v času služenja vojaškega roka, ker vojaške osebe kljub neustreznim vremenskim razmeram vojakom niso zagotovile najosnovnejših pogojev za zaščito pred mrazom (drugi odstavek 222. člena takratnega Zakona o službi v oboroženih silah v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR). Vzročna zveza med prestanim endokarditisom aortne zaklopke, posledično aortno insufienco, zaradi katere se je tožnik zdravil že v vojni bolnici v Splitu še pred odpustitvijo s služenja vojaškega roka in operacijo srčne zaklopke v letu 1993, pa na revizijski stopnji niti ni več sporna.

Sodišči druge in prve stopnje sta materialnopravno pravilno odločili tudi glede prisoje pravične odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Revizija glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ne omenja ničesar. Njeno stališče, da je za obstoj pravno priznane oblike škode potrebno izkazati primarni in sekundarni strah, ki da sta konstitutivna elementa te oblike škode, je materialnopravno zgrešeno. Njene trditve v zvezi s tožnikovimi omejitvami, češ da gre za vsebinsko razliko med določeno dopolnitvijo izvedenskega mnenja in razlogi sodišča, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je konkretno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in z njim povezane tožnikove duševne bolečine ugotovilo na podlagi medicinske dokumentacije, izvedenskega mnenja z več pismenimi in ustnimi dopolnitvami in na podlagi tožnikove izpovedi, ne pa samo na podlagi ene od več izvedenčevih dopolnitev. Kakšen je obseg zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti, je vprašanje dejanske narave. Revizijsko sodišče in stranke so vezane na dejanski obseg, kot je bil ugotovljen v razlogih sodb sodišč druge in prve stopnje. Res so v 200. členu ZOR določena merila za prisojo pravične denarne odškodnine, kot poudarja revizija. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči s prisojo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti materialnopravno pravilno uporabili merila za prisojo denarnega zadoščenja, ki predstavlja pravično odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Ta se po pravno odločilnih dejanskih ugotovitvah obeh sodišč glede na svoj obseg uvršča med težje primere, kar poleg dejanskih ugotovitev potrjuje tudi odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato po presoji revizijskega sodišča prisojena odškodnina ustrezno upošteva tudi razmerje v siceršnji prisoji odškodnin med večjimi in manjšimi škodami ter zanje prisojenimi odškodninami.

Ker po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno revizijo tožene stranke, z njo pa tudi priglašene revizijske stroške.