Jedro

Solastninski delež na zemljišču, ki ga je eden od zakoncev s skupnimi sredstvi zakoncev odkupil od solastnice v času trajanja zakonske zveze, je skupno premoženje zakoncev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v izreku pod točko I/1 ugotovilo, da je stara stanovanjska hiša, stoječa na parceli 300/5, 2 stanovanjski stavbi 89 m2 in 111 m2 in dvorišče 399 m2, vl.št. 1195 k.o. S..., s funkcionalnim zemljiščem, ki obsega tudi del parcele 300/2, travnik ista vl.št. tako, kot je sicer opredeljeno v skici določitve funkcionalnega zemljišča iz septembra 1991, ki je sestavni del sodbe sodišča prve stopnje, skupno premoženje tožeče stranke F. J. in tožene stranke F. A. in znaša delež tožnice na tem premoženju 4/25. Pod točko I/2 izreka je sodišče ugotovilo, da je nova stanovanjska hiša stoječa na parceli 300/5, 2 stanovanjski stavbi 89 m2 in 111 m2 in dvorišče 399 m2,vl.št. 1195 k.o. S... s funkcionalnim zemljiščem, ki obsega tudi del parcele 300/2 travnik iste vl.št. tako, kot je sicer opredeljeno v skici določitve funkcionalnega zemljišča iz septembra 1991, ki je sestavni del sodbe sodišča prve stopnje, skupno premoženje tožeče stranke F. J. in tožene stranke F. A. in znaža delež tožnice na tem premoženju 3/5. Toženec F. A. je dolžan predlagati geometrsko odmero parcel iz 1. in 2. točke izreka zaradi njihove parcelacije v skladu z v točki 1. in 2. ugotovljenim lastninskim stanjem. Sodišče pa je tudi odločilo, da se v skladu z pod točko 1. in 2. izreka ugotovljenim zemljiškoknjižnim stanjem vknjiži lastninska pravica za tožnico F. J.. V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Po nasprotni tožbi tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnik in tožnica tekom trajanja zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi pridobila tudi pohištvo v spalnici nove hiše, in sicer omaro (225x250 cm), toaletno omarico (60x90 cm), 2 nočni omarici (46x60 cm) in dvojno posteljo, kar predstavlja skupno premoženje pravdnih strank na tem premoženju,njun delež pa do 1/2. Sodišče je tudi odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 30.104,00 SIT, pri tem pa je zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks. Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 353. člena ZPP/77) ter zaradi odločitve o stroških. Predlaga, naj višje sodiče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi pritožnik izpodbija odločitev sodišča glede solastninskega deleža tožnice na stari hiši ter graja odločitev sodišča glede neupoštevanja prispevka tožničinih sorodnikov v korist obeh strank pri novi hiši. Sodišču prve stopnje tudi oporeka pravilnost odločitve glede prispevka tožnice v delu, saj tožnica sama ni delala, vendar samo organizirala delo ter poudarja, da je bilo plačilo dela in materiala pretežno v njegovo breme, saj je imel vedno višje prejemke od tožnice. Pri tem tudi poudarja, da ni res, da je imel bistveno povečane stroške zaradi svoje odsotnosti, saj je prejemal tudi dnevnice, kadar je bil na poti, ki pa v podatkih o njegovi plači niso upoštevane. V pritožbi tudi opozarja, da tožnici ne gre 1/8 vrednosti zemljišča nove hiše, saj je sam prispeval zemljišče za gradnjo nove hiše. Predlaga tudi, da naj stroške izvedencev geodetske in gradbene stroke krije tožnica, ki jih je tudi predlagala. Pritožba ni utemeljena. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Neutemeljena je pritožba tožene stranke glede vrste in velikosti deleža tožeče stranke tako na stari kot na novi hiši in njima pripadajočem zemljišču. Iz izpovedi strank izhaja, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in čemur sodišče druge stopnje sledi in kar je izrecno potrdil tudi toženec v svoji izpovedbi (list.št. 150), da je šlo pri stari hiši za skupno adaptacijo v dogovoru z njegovo mamo, kot lastnico, pri tem pa sta tožena in tožeča stranka tudi izplačali iz skupnega premoženja polsestro, tako da sta dejansko postala lastnika 1/4 parcele, na katerem stojita tako stara kot nova hiša. Oboje sta potrdila tako tožena kot tožeča stranka v svojih izpovedbah pred sodiščem prve stopnje, kar sodišče prve stopnje pravilno povzema in zaključuje, da gre na podlagi dogovora o adaptaciji toženi stranki stvarnopravna pravica na stari hiši, na podlagi izplačila polsestri toženca iz skupnega premoženja pa tudi na zemljišču celotne parcele, kar vključuje tudi vrednost individualne komunalne rabe zemljišča. Sodišče druge stopnje pa ne sledi navedbam toženca ko pravi, da je stara hiša predvidena za rušenje in naj tožnici zaradi tega razloga ne bi šel stvarnopravni zahtevek, saj trditev ni z ničemer obrazložena oziroma podkrepljena z dokazi, poleg tega pa eventuelno bodoče rušenje stare hiše ne vpliva na sam obstoj in višino tožničinega stvarnopravnega deleža na njej. Sodišče druge stopnje se prav tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je navedlo, da je delo tožničinih bratov na novi hiši šteti samo v tožničino korist. Tožničini bratje so izrecno povedali, da so pomagali pravdnima strankama le zato, ker sta bili poročeni. Samemu tožencu ne bi nudili ničesar, kar nakazuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Glede obsega dela in prispevka obeh strank k delu in pa prispevku k materialu sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo tako prispevek v delu kot prispevek v materialu smatrati kot celoto s stališča obeh strank in potem ovrednotiti, koliko sta z delom in koliko z denarnimi sredstvi skupaj prispevali h gradnji nove hiše, saj je šlo pri gradnji hiše za skupno investicijo tako v smislu materiala kot dela. Kljub navedenemu pa se sodišče druge stopnje strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede deleža na novi hiši, ki pripada tožnici, sa je razlika v izračunu, ki ga je sodišče druge stopnje napravilo tako, da je delo in material (potem, ko so deleži tožničinih bratov odšteti in prav tako material, ki ga je dobila tožnica v dar od svoje družine) obravnavalo skupaj in ga delilo na pol, saj je štelo, da je tožnica več prispevala z delom, toženec pa več v denarju, ker je imel večjo plačo kot tožnica, zanemarljiva. Pri tem pa sodišče druge stopnje tudi ni spregledalo pritožbe toženca, ko trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo njegovih prejemkov, saj je upoštevalo samo, da ima višje življenjske stroške, ne pa tudi tega, da je dobival dnevnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede toženčevih denarnih prispevkov, saj je pri izračunu njegovih prejemkov sledilo toženčevi izpovedbi na list.št. 150 in na podlagi le-te napravilo pravilne zaključke glede višine njegovih prejemkov v času trajanja zakonske zveze s tožnico. Toženec je sam povedal, da je poleg dnevnic porabil še 10 do 20% od plače zaradi terenskega dela. Sodišče druge stopnje pa se prav tako pridružuje odločitvi sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških, saj tudi sam ugotavlja, da je bila določitev izvedencev potrebna in v korist obeh strank in je tako prav, da stroške izvedencev plačata obe stranki, vsaka do 1/2. Odločitev sodišča prve stopnje je tako v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitv določb pravdnega postopka in kršitev uporabe materialnega zakona na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 365. členom ZPP/77, je glede na navedeno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).