Jedro

Tožnici gre stvarnopravni delež tudi na stari hiši. Pravna podlaga je v dogovoru pravdnih strank s toženčevo materjo o skupni adaptaciji in realizaciji tega dogovora s skupno gradnjo in izplačilom stvarnopravnega deleža eni polsestri. To zadnje pomeni torej izpolnitev dela njunih, z dogovorom o skupni adaptaciji sprejetih obveznosti. Skupni cilj pogodbenikov pa je bil, da bosta pravdni stranki postali solastnika stare stanovanjske hiše. Novo hišo sta pravdni stranki zgradili s posebnim tožničinim prispevkom (dota v obliki materiala, obročna fizična in denarna pomoč bratov) in s skupnim delom in sredstvi. V tem delu sta bila prispevka pravdnih strank zaradi tožničine večje organizacijske in fizične angažiranosti pri sami gradnji nove hiše in zaradi toženčevih večjih finančnih prispevkov zaradi izkazano višje plače enakovredna. Po opravljenem izračunu so bile vse povzete ugotovitve materialnopravno pravilno ovrednotene z odločitvijo, da znaša tožničin delež na novi stanovanjski hiši 3/5.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju razsodilo, da je stara stanovanjska hiša, stoječa na parcelni številki 300/5, dve stanovanjski stavbi 88 m2 in 111 m2 ter dvorišče 399 m2, vse vložna številka 1195 k.o..., vendar s funkcionalnim zemljiščem, ki obsega tudi del parcelne številke 300/2 travnik tako, kot je opredeljeno v skici določitve funkcionalnega zemljišča iz septembra 1991, ki je sestavni del sodbe, skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša tožničin delež 4/25 (izrek pod točko I-1 sodbe); da je nova stanovanjska hiša, stoječa na parcelni številki 300/5, dve stanovanjski stavbi 89 m2 in 111 m2 in dvorišče 399 m2, vložna številka 1195 k.o..., s funkcionalnim zemljiščem, ki obsega tudi del parcele 300/2 travnik iste vložne številke tako, kot je opredeljeno v isti skici, ki je sestavni del sodbe, skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša tožničin delež 3/5 (izrek pod točko I-2); da mora toženec predlagati geometrsko odmero navedenih parcel zaradi njihove parcelacije, kot izhaja iz izrekov pod točko I-1 in I-2 te sodbe (izrek pod točko I-3); da se pri nepremičninah pod točkama I-1 in I-2 vzpostavi zemljiškoknjižno stanje za vknjižbo (so)lastninske pravice na tožnico (izrek pod točko I-4); da se presežni tožbeni zahtevek (za višji solastni delež do 1/4 na stari in do 3/4 na novi hiši) zavrne (izrek pod točko I-5) in da spada v skupno premoženje z enakimi deleži pravdnih strank točno opredeljeno pohištvo nove spalnice (izrek pod točko II). Odločilo je še o pravdnih stroških in tožničinem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo, s katero je izpodbijal le odločitev o nepremičninah, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje v izrekih pod točko I ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Procesno kršitev uveljavlja zato, ker sodbi sodišča prve stopnje ni bila priložena skica določitve funkcionalnega zemljišča iz septembra 1991, ki naj bi bila sestavni del sodbe, vsaj ne odpravku, ki je bil namenjen tožencu. Sicer pa sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo iz drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (U. l. SRS, št. 14/89 p.b. do U. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZZZDR). Nova stanovanjska hiša se je gradila kot nadomestna stanovanjska hiša, kar je razvidno iz dokumentacije v pravdnem spisu. Pri taki gradnji pa je potrebno po njenem zaključku staro hišo porušiti. Zato tožnici na stari hiši ne more iti stvarnopravni delež, saj lahko nastane skrajno nerodna situacija, če bi tožnica do toženca zaradi rušenja stare hiše imela določene zahtevke. Na tožničin stvarnopravni delež ne more vplivati dejstvo, da sta pravdni stranki izplačali eno od dveh toženčevih polsester. Glede nove hiše toženec vztraja, da je sicer res velik obseg dela tožničinih bratov šteti v korist obeh pravdnih strank, saj so bratje izpovedali, da so delali za oba. Zaradi nadomestne gradnje ni bilo treba plačati vseh običajnih stroškov za komunalno ureditev, ker so se šteli za plačane pri stari hiši. Zato se povečana vrednost komunalne opremljenosti te hiše ne more šteti v tožničino korist. Revizija zaključi, da se pri gradnji upoštevajo vsi prispevki strank: če je ena bolj aktivna pri organizaciji, druga pa pri denarnih prispevkih, je to treba upoštevati.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo drugega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (U. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Ni pa prišlo niti do revizijsko uveljavljane procesne kršitve iz 13. točke iste zakonske določbe. Predlog določitve funkcionalnega zemljišča za staro in novo hišo je bil narejen ob ogledu na kraju samem 24.09.1991 v prisotnosti izvedencev geodetske in gradbene stroke ter obeh pravdnih strank in v sporazumu z njima. Izvedenec je predlagani funkcionalni zemljišči za obe hiši v naravi tudi zakoličil in naredil skico iz septembra 1991, ki je sestavni del njegovega mnenja. Skica se nahaja v spisu na listni številki 40. Pravdni stranki ves čas postopka takemu predlogu določitve funkcionalnih zemljišč nista ugovarjali. Sodba sodišča prve stopnje se v izrekih sklicuje na to skico kot na sestavni del sodbe. Če izvodu sodbe, ki ga je prejel toženec, skica res ni bila priložena, to ne pomeni, da funcionalni zemljišči z opisom in sklicevanjem na to skico v izrekih sodbe nista dovolj opredeljeni. Toženec je imel in še ima možnost pridobiti zatrjevano manjkajočo skico.

Toženec neutemeljeno graja stališče obeh sodišč, da tožnici tudi na stari hiši pripada stvarnopravni delež. Dejstvo, da naj bi bila nova hiša zgrajena le kot nadomestna gradnja (gradbene dokumentacije v zvezi z novo hišo kljub drugačni revizijski trditvi v spisu ni), ne vpliva na vprašanje lastništva stare hiše, kot je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje. Z adaptacijo stare hiše so toženčeva mati in pravdni stranki začeli več let pred tem, ko sta se pravdni stranki odločili za gradnjo nove hiše. Če bo toženec zaradi zatrjevane zahteve upravnega organa moral kdaj porušiti staro hišo, katere solastnica je tudi tožnica, to dejstvo ne more vplivati na vprašanje lastništva. Svojo odločitev o tožničinem stvarnopravnem deležu na stari hiši sta sodišči oprli na dejansko ugotovitev o dogovoru pravdnih strank in toženčeve matere o skupni adaptaciji ob obljubi, da bo po smrti vse njuno. V izpolnjevanju takega dogovora sta pravdni stranki ne samo s skupnim delom in sredstvi sodelovali pri sami adaptaciji, temveč s skupnimi sredstvi tudi izplačali takratni četrtinski solastni delež eni toženčevi polsestri, enak solastni delež drugi toženčevi polsestri pa je izplačala toženčeva mati.

Toženec je v času sklepanja dogovora o skupni adaptaciji že bil solastnik do 1/4 stare stanovanjske hiše, preostali del pa je dedoval po materi. Obseg adaptacije stare hiše je bil znaten, opisno in vrednostno pa je podrobneje razviden iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje. Revizija ne prereka obstoja dogovora o skupni adaptaciji, saj ga je pri svojem zaslišanju potrdil tudi sam toženec. Ob takih ugotovitvah revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da tožnici gre stvarnopravni delež tudi na stari hiši. Pravna podlaga za tako odločitev je v dogovoru pravdnih strank s toženčevo materjo o skupni adaptaciji in realizaciji tega dogovora s skupno gradnjo in izplačilom stvarnopravnega deleža eni polsestri. To zadnje pomeni torej izpolnitev dela njunih, z dogovorom o skupni adaptaciji sprejetih obveznosti. Skupni cilj pogodbenikov pa je bil, da bosta pravdni stranki postali solastnika stare stanovanjske hiše (določbe 20. in 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; U. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90).

Pri izpodbijanju odločitve o solastnem deležu tožnice na novi stanovanjski hiši v višini 3/5 namesto v odgovoru na tožbo priznane 1/2, toženec neutemeljeno vztraja pri stališču, da je treba delo tožničinih bratov šteti v korist obeh pravdnih strank. Pri tem revizija pomanjkljivo povzema njihovo izpoved, ki je bila dejansko taka, kot ugotavljata obe sodišči, da so namreč pomagali obema zato, ker sta bila poročena, samemu tožencu pa ne bi nudili ničesar. Taka izpoved narekuje tako materialnopravno odločitev, da se vrednost njihove pomoči šteje le v tožničino korist. Pri tej pomoči ne gre samo za vrednost njihovih obsežnih del pri gradnji nove stanovanjske hiše, saj so bratje tožnici podarili tudi 1500 ameriških dolarjev, ki jih je porabila za pridobitev kredita za vodovodno in električno inštalacijo. V tožničino korist sta sodišči pravilno upoštevali doto, ki jo je prejela v obliki materiala (ostrešje, stropne lesene obloge, stavbno pohištvo). Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravno pravilno tudi stališče sodišča druge stopnje, ki je v preostalem delu presodilo, da sta bila prispevka pravdnih strank zaradi tožničine večje organizacijske in fizične angažiranosti pri sami gradnji nove hiše in zaradi toženčevih večjih finančnih prispevkov zaradi izkazano višje plače enakovredna. Po opravljenem izračunu so bile vse povzete ugotovitve materialnopravno pravilno ovrednotene z odločitvijo, da znaša tožničin delež na novi stanovanjski hiši 3/5 (drugi odstavek 59. člena ZZZDR).

V zvezi z razlogi revizije, da se povečana vrednost komunalne opremljenosti ne more šteti v korist tožnice, ker zaradi nadomestne gradnje ni bilo trebe plačati vseh prispevkov, revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila ta vrednost upoštevana v korist obeh pravdnih strank. Pri tem opozarja na izvedenčeve ugotovitve, da je vrednost komunalne opreme pri novi hiši nastala šele z njeno izgradnjo, da se zato povečanja vrednosti zaradi adaptacije stare hiše in gradnje nove v primerjavi s prvotnim stanjem ne da izračunati, pri stari hiši pred adaptacijo pa je itak mogoče govoriti le o vrednosti kolektivne rabe. Tem ugotovitvam izvedenca toženec ni ugovarjal. Šele v reviziji podani ugovor gre v nedovoljeni smeri izpodbijanja v izvedenskem mnenju ugotovljene višine vrednosti komunalne opremljenosti funkcionalnega zemljišča nove hiše. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizijsko sodišče tega ugovora ni podrobneje obravnavalo.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.