Jedro

Z dokončno in pravnomočno odločbo je bila revidentu priznana pravica do pokojnine pri toženi stranki po splošnih predpisih od 11. 7. 2001 dalje, zato ni pravne podlage za upravičenost do razlike med pokojnino, ki jo je pred tem datumom prejemal pri tujem nosilcu zavarovanja, in pokojnino, ki bi jo hipotetično prejemal pred tem datumom pri domačem nosilcu zavarovanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se tožnikova pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 19. 3. 2007 in 15. 1. 2008 in da se tožniku izplača razlika starostne pokojnine od 1. 4. 1993 do 10. 7. 2001. Ugotovilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje in izplačilo pokojnine po drugem odstavku 15. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev – ZPIZVZ (Ur. l. RS, št. 49/98 in naslednji). Od 1. 4. 1993 dalje je bil tožnik uživalec pravice do predčasne starostne pokojnine na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev v Beogradu. Ni pravne podlage, po kateri bi bil tožnik upravičen do razlike med pokojnino, ki jo je prejemal pri nosilcu zavarovanja v Beogradu, in pokojnino, ki bi jo prejemal v Sloveniji. Po 177. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) lahko zavarovanec uživa le eno pokojnino po lastni izbiri, če izpolnjuje pogoje za pridobitev več pokojnin iz obveznega zavarovanja.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 19. 3. 2007 in 15. 1. 2008 in toženi stranki naložilo izplačati razliko starostne pokojnine za čas od 1. 4. 1993 do 10. 7. 2001, pri čemer mora tožena stranka o višini razlike izdati posebno odločbo. Obrazložilo je, da je tožnik pridobil državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91 in naslednji), in pridobil pravico do pokojnine na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Tožnik je bil aktivna vojaška oseba do 31. 3. 1993, potem pa ni bil zavarovan, saj je bil uživalec predčasne pokojnine, ki se mu je izplačevala do 10. 7. 2001. Zato mu po pravilnem tolmačenju določbe drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ pripada razlika starostne pokojnine, ki mu je bila izplačana pri nosilcu zavarovanja v Beogradu, in pokojnino, ki bi jo prejemal v Republiki Sloveniji.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da je tožnik uveljavil pravico do pokojnine v Beogradu, ki jo je prejemal do 10. 7. 2001, ko se mu je prenehala izplačevati. Na tak način je bil socialno zavarovan s prejemanjem pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja. Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ se ne more izplačati razlike med pokojninama, saj je ta določba namenjena le upravičencem brez priznane dajatve. Tožena stranka ne more določiti višine razlike za čas od 1. 4. 1993 do 10. 7. 2001, ker tožnik v tem obdobju ni imel priznane pravice v Republiki Sloveniji. Po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1 zavarovanec ne more prejemati dveh pokojnin.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik zavarovan kot aktivna vojaška oseba do 31. 3. 1993 po predpisih o vojaških zavarovancih, od 1. 4. 1993 dalje pa je bil uživalec pravice do predčasne starostne pokojnine na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev v Beogradu. Nosilec zavarovanja v Beogradu mu je prenehal izplačevati predčasno starostno pokojnino z 10. 7. 2001. Tožnik je postal državljan Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Z odločbo tožene stranke z dne 9. 1. 2002 mu je bila od 11. 7. 2001 priznana pravica do starostne pokojnine po splošnih predpisih. 5. 1. 2007 je pri revidentki vložil zahtevo za izplačilo razlike pokojnine za obdobje od 1. 4. 1993 do 10. 7. 2001. 8. V obravnavani zadevi je ključno pravno vprašanje, ali je vojaški zavarovanec, ki je sicer izpolnil pogoje po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ, upravičen do prejemanja razlike pokojnine v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZVZ, če je pravico do pred tem že uveljavil in je pokojnino prejemal pri tujem nosilcu zavarovanja. Po določbi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. 10. 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. 10. 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in način določen z ZPIZ/92 (Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji), kot da bi pretežni del zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri slovenskem nosilcu zavarovanja. V skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZVZ se upravičencu, ki je pridobil državljanstvo na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije na njegovo zahtevo prizna pravica do pokojnine, za katero je izpolnil pogoje po četrtek odstavku 2. člena tega zakona, če ni bil zavarovan, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. 10. 1991 dalje. Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ.

9. Po presoji revizijskega sodišča določba drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ ne more biti (več) odločilna. Res je tožnik pridobil državljanstvo na način, ki ga ureja 15. člen ZPIZVZ, in od 1. 4. 1993 ni bil več zavarovan, ker je že prejel pokojnino pri tujem nosilcu vojaškega zavarovanja, vendar je bilo o njegovi pravici do pokojnine pri slovenskih predpisih že dokončno in pravnomočno odločeno, prav pri tem odločanju pa je bilo treba uporabiti tudi določbe ZPIZVZ. Z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2002, v zvezi z odločbo z dne 9. 1. 2002 je bila tožniku priznana pravica do pokojnine pri toženi stranki po splošnih predpisih od 11. 7. 2001 dalje, torej ne pred tem datumom. Ker mu z navedeno pravnomočno odločbo pravica do pokojnine po slovenskih predpisih za nazaj ni bila priznana, ni nobene pravne podlage za to, da da bi bil upravičen še do neke razlike med pokojninami mimo te odločbe za nazaj.

10. Revizijsko sodišče v zvezi s tem opozarja tudi na ureditev v Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS. št. 45/92 in naslednji). Če bi bili namreč državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so že uveljavili pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, upravičeni kadarkoli in za nazaj namesto te pravice uveljavljati pravico do pokojnine v Republiki Sloveniji, potrebe po takšni zakonski ureditvi ne bi bilo.

11. Na podlagi navedenih razlogov je revizijsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).