Jedro

Upravičencu iz drugega odstavka 15. člena ZPIZVZ se izplača pokojnina za nazaj, če je pridobil pravico do pokojnine na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ in državljanstvo po 40. členu ZDRS. Ta dva pogoja tožnik izpolnjuje, tako da je pridobil pravico do pokojnine za nazaj, od prenehanja zavarovanja dalje. Za čas, ko je bil uživalec predčasne starostne pokojnine, ki se mu je izplačevala v Beogradu, je upravičen do razlike do pokojnine, kot bi jo prejemal v Sloveniji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Odločbi tožene stranke z dne 15. 1. 2008 št. ... in z dne 19. 3. 2007 št. ... se odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati razliko starostne pokojnine za čas od 1. 4. 1993 do 10. 7. 2001. O višini razlike izda tožena stranka posebno odločbo.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 15. 1. 2008 in z dne 19. 3. 2007 ter, da se tožniku izplača razlika starostne pokojnine od 1. 4. 1993 do 10. 7. 2001. Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik, smiselno predvsem zaradi napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi. Meni, da je sodišče nepravilno ugotavljalo izenačenost njegovih pravic in dolžnosti z državljani Republike Slovenije na podlagi 13. člena ustavnega Zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter sprejelo argument toženke o njegovi izenačenosti z državljani Republike Slovenije s sprejemom v državljanstvo na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo le argumente toženke in ne drži, da je zahteval predčasno upokojitev 23. 11. 1991, saj je njegova zahteva za predčasno upokojitev z dne 11. 10. 19991. Dokler ni dobil državljanstva Republike Slovenije toženka sploh ni odločala o njegovi pravici do pokojnine. 18. 10. 1991 mu je manjkalo dobro leto do izpolnitve pogojev za upokojitev s polno pokojninsko dobo. Državljanstvo je pridobil na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, uradni organi so z reševanjem njegove vloge zavlačevali, s pokojnino, ki jo je dobival v Beogradu je težko živel in se je zadolževal ter sedaj vrača dolgove. Zahteva le razliko med pokojnino, ki jo je prejemal v Beogradu in pokojnino, katero bi imel v Republiki Sloveniji.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, v postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa ni pravilno uporabilo materialno pravo. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče šteje, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določilo 2. odstavka 15. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/1998 in št. 118/2006 - ZPIZVZ).

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da med strankama ni spora o tem, da je tožnik državljan Republike Slovenije, ki ga je pridobil na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu in da je pridobil pravico do pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Tožnik je bil zavarovan do 31. 3. 1993 kot aktivna vojaška oseba po predpisih o vojaških zavarovancih, od 1. 4. 1993 dalje je bil uživalec pravice do predčasne starostne pokojnine na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev v Beogradu, predčasna starostna pokojnina se mu je prenehala izplačevati z 10. 7. 2001. Sodišče prve stopnje šteje, da je bil tožnik zavarovan tudi po 1. 4. 1993 dalje, ko je bil uživalec pravice do predčasne starostne pokojnine in da bi bilo izplačilo pokojnine za nazaj možno le v primeru, če se izplačilo pokojnine ne bi izvršilo.

Takšno pravno stališče sodišča glede uporabe 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ je napačno. Drugi odstavek 15. člena ZPIZVZ določa, da se ne glede na določbo prejšnjega odstavka upravičencu, ki je pridobil državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, na njegovo zahtevo starostna, predčasna, invalidska oz. vdovska ali družinska pokojnina, za katero je izpolnil pogoje iz 4. odstavka 2. člena tega zakona, prizna in izplača za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če ni bil zavarovan, oz. od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oz. zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. oktobra 1991 dalje. Pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine se upravičencu izplačajo v zneskih, ki bi jih prejel, če bi mu bili sproti izplačani v mesecih, za katere so izplačani. Postavljeni so torej taksativni pogoji, ob katerih se zavarovancu prizna in izplača različna vrsta pokojnine za nazaj, vendar največ od 18. oktobra 1991 dalje. Pogoja sta primarno dva in sicer, da je upravičenec pridobil državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu in, da dobiva pokojnino na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Da tožnik citirana pogoja izpolnjuje med strankama ni sporno. Kako daleč za nazaj se tožniku izplača takšna pokojnina pa je odvisno od tega, ali je bil zavarovan oz. kdaj mu je prenehala aktivna vojaška služba oz. zavarovanje pri zavodu. V dani zadevi ni sporno, da je tožniku aktivna vojaška služba prenehala 31. 3. 1993 in po tem času ni bil več zavarovan, saj je bil uživalec predčasne starostne pokojnine, ki se mu je izplačevala do 10. 7. 2001. Na podlagi navedenega tožniku torej pripada razlika starostne pokojnine, ki mu je bila izplačevana pri nosilcu zavarovanja v Beogradu in pokojnino, ki bi jo prejemal v Republiki Sloveniji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z 5. alineo 1. odstavka 358. člena pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo. V skladu z 2. alineo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 je odločilo, da je tožena stranka o višini razlike dolžna izdati posebno odločbo, saj le-ta razpolaga z vsemi meritornimi podatki glede izplačanih pokojnin tožniku in pokojnin, ki bi tožniku pripadale, o tem pa v spisu niti ni posebnih podatkov.