Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo Odloka za MOK, med katere sodi tudi Odlok za Primskovo, se dokončajo postopki odmere, v katerih do začetka veljave tega odloka odločbe o odmeri komunalnega prispevka še niso bile izdane (22. člen Odloka za MOK). Kot že navedeno, je bila prva odločba v obravnavani zadevi izdana 29. 9. 2008, torej pred uveljavitvijo Odloka za MOK s 26. 11. 2008 (24. člen). Zato je toženka ravnala pravilno, ko je uporabila predpis, ki je veljal pred uveljavitvijo Odloka za MOK, iz že navedenih razlogov pa izhaja, da je to Odlok za Primskovo.
I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Kranj, št. 351-0484/2008-5-48/05 z dne 7. 12. 2011, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 536,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se z njo nadomesti odločba št. 351-0484/2008-48/05 z dne 29. 9. 2008 (1. točka izreka) in se za stavbo št. ..., zgrajeno na zemljišču parc. št. 235/6 in 235/14 k.o. ..., odmeri komunalni prispevek za kanalizacijo v znesku 3.427,77 EUR, ki se zmanjša za priznano olajšavo v višini 66,5 % (2. točka). Komunalni prispevek se z upoštevano olajšavo odmeri v znesku 1.148,30 EUR (3. točka), ki ga je tožnik dolžan plačati najkasneje do 30. 1. 2012 na tam navedeni podračun (4. točka), v primeru plačila po roku z zamudnimi obrestmi (5. točka). V izreku je navedeno še, da se omenjena stavba priključi na kanalizacijsko omrežje, ko Komunala Kranj izda soglasje s pogoji priključitve (6. točka) in da ni stroškov postopka (7. točka).
2. V obrazložitvi odločbe toženka med drugim navaja, da je v naselju ... sever zgradila kanalizacijsko omrežje, zaradi česar je omogočena priključitev vseh stavb na to omrežje. Ker se je s tem izboljšala komunalna opremljenost stavbnega zemljišča oziroma objekta, se na podlagi sedmega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) izda odločba po uradni dolžnosti. Komunalni prispevek je odmerjen na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za komunalno opremljanje naselja Primskovo sever (Uradni list RS, št. 24/08, v nadaljevanju Odlok za Primskovo sever).
3. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka o njegovi pritožbi iz oktobra 2008 odločila po treh letih, kar je v nasprotju z načelom varstva pravic in zakonitosti ter z osmim odstavkom 79. člena ZPNačrt. Zaradi poteka roka odločanje ni več mogoče, pa tudi sicer je pravica do odmere zastarala. Iz izpodbijane odločbe, ki je bila izdana kot nadomestna na podlagi 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ne izhaja, da bi toženka odločila drugače oziroma ni navedla razlogov za izdajo take odločbe. Te odločbe zato ni mogoče preizkusiti.
5. Meni, da bi moral biti v zadevi uporabljen Odlok o komunalnem prispevku v Mestni občini Kranj (Uradni list RS, št. 31/03, v nadaljevanju Odlok/2003), saj Odlok za Primskovo sever nikjer ne določa, da nadomešča stari odlok. Tudi kasneje sprejeti Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Mestno občino Kranj (v nadaljevanju Odlok za MOK) v 22. členu pri nedokončanih postopkih napotuje na njegovo uporabo. Tako se obstoječim stavbam, ki se bodo priključile na komunalno opremo, komunalni prispevek ne odmerja. Obravnavano kanalizacijsko omrežje je bilo namreč zgrajeno pred letom 2008, to je pred sprejemom Odloka za Primskovo sever. Odlok za Primskovo sever torej velja retroaktivno.
6. Uveljavlja tudi nezakonitost Odloka za Primskovo sever, saj ta ne bi smel biti sprejet, ker MOK v šestih mesecih po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta (OPN) ni sprejela Programa opremljanja za območje celotne občine. Po ZPNačrt in 11. členu Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju Uredba) se namreč delež skupnih stroškov za posamezno komunalno opremo določi na ravni celotne občine. To pomeni, da bi morala toženka najprej sprejeti program opremljanja za vso obstoječo komunalno opremo na območju MOK in šele potem za posamezna obračunska območja. Odlok za Primskovo sever ne vsebuje podrobnejših meril za odmero komunalnega prispevka, nepravilno pa je tudi, da sta za isto vrsto komunalne opreme določeni dve obračunski območji – prva za novozgrajeno sekundarno kanalizacijsko omrežje na območju Primskovega sever in drugo za obstoječe primarno kanalizacijsko omrežje na ravni celotne občine. Odlok za Primskovo sever v tako preračunanih obračunskih stroških na enoto mere ni bil usklajen s takrat veljavnim Odlokom/2003, niti z Odlokom za MOK iz leta 2008, in ne vsebuje istih vrednosti obračunskih stroškov za enoto mere za obstoječo primarno kanalizacijo. Tako se v 10. členu Odloka za Primskovo pojavljajo vrednosti, ki niso zajete v 10. členu Odloka za MOK, kar vse pomeni neenakopravno obračunavanje komunalnega prispevka. Nepravilno je izračunana tudi višina komunalnega prispevka. V zvezi z uporabo predpisov opozarja še, da je bil Odlok za MOK sprejet oktobra 2008, vendar je bila v obravnavani zadevi prva odločba izdana 29. 9. 2008, sodišče pa mora odločati po predpisih, veljavnih v času izdaje odločbe.
7. Tožnik poudarja še, da je toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj parcela št. 235/14 k.o. ... sploh ne obstaja, temveč je lastnik parcele št. 235/6 k.o. ... Kot laik je to v svojih pritožbah spregledal, vendar meni, da bi sodišče to moralo upoštevati, saj gre za kršitev materialnega prava in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih odločb. 8. Sodišču predlaga, naj upravna akta obeh stopenj odpravi, podrejeno, naj ju odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
9. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v obeh odločbah in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.
10. Tožba je utemeljena.
11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov razvidno, da je bil tožniku z odločbo z dne 29. 9. 2008 odmerjen komunalni prispevek za stanovanjski objekt na naslovu ... Zoper to odločbo se je pritožil, prvostopenjski organ pa je nato izdal izpodbijano odločbo in se v njenem uvodu skliceval na 242. člen ZUP, v obrazložitvi pa, da je v ZK naveden en lastnik, zato se njemu izda odločba.
12. Po prvem odstavku 242. člena ZUP organ, ki je izdal odločbo, v primeru, ko spozna, da je pritožba utemeljena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, reši zadevo drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo. Navedeno pomeni, da prvostopenjski organ izda nadomestno odločbo v primeru, ko je pritožba utemeljena, ker v zadevi ni bil pravilno uporabljen materialni predpis. Ta okoliščina iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, poleg tega pa je tako v njej kot tudi v prvi odločbi z dne 29. 9. 2008 podlaga za odmero komunalnega prispevka za kanalizacijo ista – Odlok za Primskovo sever.
13. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi sicer sklicuje na lastniško stanje, ki da izhaja iz ZK in je razlog za izdajo nadomestne odločbe. Vendar pa bi ta dejanska okoliščina lahko narekovala kvečjemu izdajo odločbe na podlagi 243. člena ZUP in s tem novega ugotovitvenega postopka, kar pa iz obrazložitve tudi ne izhaja. Sodišče k temu na podlagi predloženih spisov dodaja še, da je bila že prva odločba izdana za očitno isto nepremičnino – na naslovu ..., zato ni jasno, v čem naj bi se lastniško stanje spremenilo.
14. Navedeno pomeni, da sodišče ne more preizkusiti zakonitosti izpodbijane odločbe z vidika procesnih pooblastil prvostopenjskega organa po prejemu strankine pritožbe oziroma dopustnosti ponovnega odločanja na prvi stopnji z nadomestno odločbo. Ker je prvostopenjski organ s tem bistveno kršil pravila upravnega postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), je navedeno zadosten razlog za ugoditev tožbi. Zato sodišče glede ostalih tožbenih navedb le dodaja:
15. Nepravilno je tožbeno stališče, da je rok za odločanje o pritožbi zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka iz osmega odstavka 79. člena ZPNačrt prekluziven v smislu prepovedi kasnejšega odločanja pritožbenega organa. Navedeni rok, kot tudi 15-dnevni rok za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki se odmerja za potrebe gradnje, sta namreč določena v korist investitorja v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, v katerem so plačane dajatve in prispevki pogoj za njegovo izdajo (5. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1). ZPNačrt v devetem odstavku 79. člena tako določa, da če o odmeri komunalnega prispevka ni odločeno v roku iz šestega in sedmega odstavka (pravilno bi bilo osmega odstavka – gre za redakcijsko napako, prim. sodbo tega sodišča U 715/2008) tega člena, plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Tudi sicer ima stranka v primeru, če o njeni pritožbi ni odločeno v zakonskih rokih, možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zaradi molka (prvi odstavek 33. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).
16. V zvezi z zastaranjem odmere komunalnega prispevka sodišče pojasnjuje, da je ta prispevek javna dajatev, kljub temu pa se zanj ne uporabljajo predpisi o obdavčenju, torej tudi ne ZDavP-2, ki v prvem odstavku 125. člena med drugim ureja zastaranje pravice do odmere davka. Po drugem odstavku 3. člena ZDavP-2 je davek po tem zakonu vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske skupnosti ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju. Obveznost plačila komunalnega prispevka pa temelji na ZPNačrt, ki ni zakon o obdavčenju, niti ne predpisuje uporabe določb ZDavP-2 pri odmeri komunalnega prispevka. V ZPNačrt rok, v katerem mora občina po uradni dolžnosti izdati odločbo zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, kot v obravnavanem primeru, ni določen. Takega roka ne določa niti ZUP, kar pomeni, da zakon ne omejuje roka, v katerem je treba izdati odmerno odločbo, zaradi česar upravičenje občine do njene izdaje zaradi zastaranja ne more prenehati.
17. Po mnenju sodišča je neutemeljeno tudi tožbeno stališče, da bi moral biti v zadevi uporabljen Odlok/2003, ker Odlok za Primskovo sever ne določa, da nadomešča stari odlok. To bi držalo, ko bi tudi Odlok/2003 pri stroških opremljanja zemljišč, ki so navedena v 4. členu, že upošteval tudi stroške za izgradnjo kanalizacije za naselje Primskovo sever. Če ne gre za tak primer, pa ni ovire, da se za izgradnjo te komunalne opreme na omenjenem območju sprejeme poseben program opremljanja in v njem določijo podlage za odmero komunalnega prispevka za komunalno opremo, katere gradnja je predvidena v občinskem proračunu za tekoče oziroma naslednje leto (tretja alineja prvega odstavka 9. člena Uredbe). V skladu s tretjim odstavkom istega člena se namreč program opremljanja lahko sprejeme tudi za posamezen del občine. V takem primeru se deleži skupnih stroškov za posamezno komunalno opremo po posameznih območjih lahko razlikujejo, vendar pa razlika med največjim in najmanjšim deležem ne sme presegati višine najmanjšega deleža (peti odstavek 11. člena Uredbe). To pomeni, da je tožbeno stališče, da se mora delež skupnih stroškov za posamezno komunalno opremo vselej določiti na nivoju cele občine, neutemeljeno.
18. Ker je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt, pred njim 143. člen ZUreP-1), za odmero samo po sebi ni pomembno, ali je tožnik pridobil soglasje za priklop na javno kanalizacijo že pred izdajo prve odločbe o komunalnem prispevku. Iz pritožbene odločbe izhaja, da je bilo uporabno dovoljenje za gradnjo kanalizacije izdano 24. 12. 2009 in je postalo pravnomočno januarja 2010, s čimer je bil formalnopravno izpolnjen pogoj za začetek priključevanja stavb na novozgrajeno omrežje. Tudi če je bilo tožniku omogočeno, da je že pred plačilom komunalnega prispevka začel uporabljati komunalno opremo, njegova obveznost, da prispeva k stroškom za gradnjo komunalne opreme v občini, ni avtomatično prenehala. Po določbi 80. člena ZPNačrt je namreč zavezanec za plačilo lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (enako pred tem veljavni 144. člen ZUreP-1). V primeru, ko gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča, je zavezanec torej tisti, čigar objekt se prvič priključuje na komunalno opremo določene vrste.
19. Poleg tega je treba upoštevati, da zakon določa tudi primere oz. okvire, v katerih je zavezanec (lahko) oproščen plačila komunalnega prispevka. Tako je v prvem odstavku 83. člena ZPNačrt določeno, da se komunalni prispevek ne plača za gradnjo gospodarske javne infrastrukture. V naslednjih dveh odstavkih je dano pooblastilo občini, da po lastni presoji v svojem predpisu določi, da se komunalni prispevek ne plača za gradnjo neprofitnih stanovanj in gradnjo posameznih vrst stavb za izobraževanje, znanstveno-raziskovalno delo in zdravstvo po predpisih o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrste objektov (drugi odstavek), lahko pa predpiše tudi delno ali celotno oprostitev plačila komunalnega prispevka za gradnjo vseh ali posameznih vrst nestanovanjskih stavb po predpisih o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov. V tem primeru mora občina oproščena sredstva iz tega odstavka v enaki višini nadomestiti iz nenamenskih prihodkov občinskega proračuna (tretji odstavek). S tem v zvezi sodišče dodaja, da niti Odlok/2003 ni imel odločbe o tem, da se že obstoječim objektom komunalni prispevek ne odmeri.
20. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila MOK v času izdaje te odločbe v fazi priprave OPN, odloka o strateškem in izvedbenem prostorskem načrtu občine, ki po prvem odstavku 39. člena ZPNačrt skupaj sestavljata OPN, pa sta bila sprejeta 17. 9. 2014 ter 17. 10. 2014 (oboje torej po izdaji izpodbijane odločbe) objavljena v Uradnem listu RS. V zadevi so zato neupoštevna tožbena stališča, ki temeljijo na predpostavki, da toženka ni sprejela programa opremljanja v šestih mesecih po uveljavitvi OPN in sklicevanje na pravne posledice takega ravnanja. ZPNačrt v enajstem odstavku 79. člena namreč v primeru, če v omenjenem roku po sprejemu OPN ni sprejet program opremljanja vključno s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, predvideva odmerjanje komunalnega prispevka na podlagah, ki jih s pravilnikom določi pristojni minister, to je v konkretnem primeru s Pravilnikom o podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (Uradni list RS, št. 95/07). Le če bi v MOK tak položaj nastal, bi morala toženka v skladu s trinajstim odstavkom istega člena v nadaljevanju najprej sprejeti program opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, šele nato pa bi lahko odmerjala komunalni prispevek tudi na podlagi programa opremljanja, pripravljenega za manjše območje. Kot rečeno, pa za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.
21. Prav tako je neutemeljeno stališče, da Odlok za Primskovo sever ne vsebuje podrobnejših meril za odmero komunalnega prispevka. Ta so opredeljena v 14. členu (razmerje med upoštevanjem merila stavbnega zemljišča in merila neto tlorisne površine, faktor dejavnosti, možnost obročnega odplačevanja, olajšave za obstoječe objekte).
22. V času, ko je bila izdana izpodbijana odločba, je merila za odmero komunalnega prispevka na območju Mestne občine Kranj predpisoval tudi kasnejši – po Odloku za Primskovo sever sprejeti – Odlok za MOK, ki bi moral biti v zadevi uporabljen pod pogojem, da tožnikova nepremičnina leži v njegovem obračunskem območju za kanalizacijo (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt). Uporabiti je namreč treba tisti predpis, ki velja v času odločanja. ZUP sicer izrecno ne določa, kateri zakon ali podzakonski predpis je treba glede na časovni vidik njegove veljavnosti uporabiti pri odločanju, vendar je to praviloma zakon ali predpis, ki velja v času prvostopenjskega odločanja. Le v redkih vrstah upravnih stvari veljajo izjeme, kar izhaja tako iz načela zakonitosti (6. člen ZUP), kot tudi iz ustaljene upravnosodne prakse (enako npr. Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 1642/2006).
23. Po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo Odloka za MOK, med katere sodi tudi Odlok za Primskovo, se dokončajo postopki odmere, v katerih do začetka veljave tega odloka odločbe o odmeri komunalnega prispevka še niso bile izdane (22. člen Odloka za MOK). Kot že navedeno, je bila prva odločba v obravnavani zadevi izdana 29. 9. 2008, torej pred uveljavitvijo Odloka za MOK s 26. 11. 2008 (24. člen). Zato je toženka ravnala pravilno, ko je uporabila predpis, ki je veljal pred uveljavitvijo Odloka za MOK, iz že navedenih razlogov pa izhaja, da je to Odlok za Primskovo.
24. Sodišče pa se strinja s tožnikom, da preračun stroškov na enoto mere za obstoječe primarno kanalizacijsko omrežje v 10. členu Odloka za Primskovo ni enak istovrstnim stroškom za kanalizacijo v 10. členu Odloka za MOK. Zato je pojasnilo toženke v izpodbijani odločbi, da je bil delež za obstoječo kanalizacijsko omrežje v Odloku za Primskovo določen na podlagi obračunskega območja za obstoječo kanalizacijo, ki je bilo opredeljeno v strokovnih podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za potrebe Odloka za MOK ter da ji je bil izračun izveden za vse površine znotraj oskrbnega območja obstoječe kanalizacije na območju MOK (drugi odstavek na 3. strani obrazložitve) nepopolno oziroma presplošno.
25. Glede tožbene navedbe o nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe zaradi nepravilne navedbe številke tožnikove parcele sodišče dodaja, da tožnik ne s pritožbo z dne 20. 10. 2008, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba, ne s pritožbo z dne 21. 12. 2011 zoper izpodbijano odločbo, ni uveljavljal te dejanske okoliščine. Pri tem pravna neizobraženost, na katero se sklicuje, ni utemeljen razlog, da tega ne bi mogel storiti, saj gre zgolj za pravilnost zapisa relativno enostavne številčne oznake, torej okoliščino, ki je dostopna tudi laiku. Zato gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), sodišče pa kljub temu pripominja, da ta okoliščina tudi sicer ne bi mogla vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe. Objekt, za katerega je bil z njo odmerjen komunalni prispevek, je bil namreč nedvoumno opredeljen tudi na druge načine (s številko objekta in hišno številko), enako pa velja tudi za okoliščine, ki so pomembne za višino komunalnega prispevka (npr. površine, povzete po REN). Česa drugega ne navaja niti tožnik.
26. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že zaradi kršitve pravil upravnega postopka, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo (tretja točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), in zadevo vrnilo v ponovni oziroma nadaljnji postopek po vložitvi tožnikove pritožbe zoper prvo odločbo o odmeri komunalnega prispevka z dne 29. 9. 2008 (tretji odstavek istega člena).
27. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračilo stroškov v postopku v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikom v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika, veljavnega v času vložitve tožbe).
28. Tožnik je v tej zadevi vložil revizijo, s katero je uspel, odločanje o zahtevanih stroških pa je bilo pridržano za končno odločitev. Zato mu gredo tudi stroški, povezani z vložitvijo revizije (prim. sklep VS RS I Up 434/2012), in sicer v višini, določeni z Zakonom o odvetniški tarifi, ki je veljal v času vložitve revizije (drugi odstavek 20. člena zdaj veljavne Odvetniške tarife). Tožnik je kot vrednost spora opredelil 3.427,77 EUR, zato nagrada za postopek z revizijo po tar. št. 3300 znaša 70 EUR (17 EUR, povečano za 18 EUR zaradi vrednosti spora do 5.000 EUR po 12. členu ZOdvT, ob upoštevanju količnika 2). Poleg tega gre tožniku še povračilo „izdatkov“ v višini 20 EUR, kar ustreza pavšalnemu znesku za plačilo poštnih in telekomunikacijski storitev po tar. št. 6001. 29. Kolikor je tožnik zahteval povračilo višje nagrade za postopek, to ni v skladu z navedeno tarifno številko tarife v prilogi ZOdvT, ki jo je pri odločanju treba uporabiti po drugem odstavku 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Sodišče zato teh stroškov ni priznalo, prav tako pa tudi ne 50 EUR za fotokopiranje. Ta strošek je sicer načeloma v skladu s tar. št. 6000, vendar tožnik ni specificiral števila potrebnih oz. izdelanih fotokopij, iz obsega ali narave spisa pa ne izhaja očitna potreba po stroških v tej višini.
30. Skupni znesek priznanih stroškov je tako 440 EUR, v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, ta znesek poviša za zahtevani 22 % DDV. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).