Jedro

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je namreč glede na vsa navedena poročila o izvorni tožnikovi državi utemeljena tožnikova bojazen (strah pred preganjanjem), da bi mu v primeru nahajanja v Siriji grozila realna nevarnost vpoklica v sirsko vojsko in da če bi se temu pozivu odzval (ali pa bi bil prisilno rekrutiran, saj mu grozi mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka), služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ (peta alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ). Če pa bi tožnik služenje v sirski vojski odklonil, pa je velika verjetnost, da bi bil poleg siceršnjih sankcij, ki so v Siriji predpisane za zavrnitev služenja vojaškega roka, zaradi današnjih razmer v Siriji spoznan tudi za političnega nasprotnika (tudi zaradi svoje kurdske narodnosti) in tudi na tej podlagi izpostavljen pregonu oziroma kazni, ki pa bi bila lahko glede na informacije o izvorni državi nesorazmerna oziroma diskriminatorna (tretja alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v tretjič ponovljenem postopku po dne 23. 1. 2015 opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s petim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 v sporu polne jurisdikcije s I. točko izreka razsodilo, da se tožnikovi tožbi ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-174/2013/6 (1312-15) z dne 6. 8. 2013, odpravi in se tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito ugodi ter se tožniku prizna status begunca; z II. točko izreka pa, da pravnomočna sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 2. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 52. člena in tretjo alinejo 28. člena ZMZ ugodila tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, tako da mu je bil priznan status subsidiarne zaščite za obdobje 3 let. Hkrati je bilo še odločeno, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v tretjič ponovljenem postopku ob upoštevanju navodil Vrhovnega sodišča v sklepih I Up 104/2014 z dne 9. 4. 2014 in I Up 219/2014 z dne 10. 7. 2014 in po opravljeni glavni obravnavi ponovno ugotovilo, da je tožba utemeljena in da so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za to, da v obravnavani zadevi lahko odloči v sporu polne jurisdikcije. Na glavni obravnavi je v navzočnosti tožnika, njegove pooblaščenke in pooblaščenke tožene stranke sledilo dokaznim predlogom in izvedlo predlagane dokaze z vpogledom listin upravnega in sodnega spisa, vključno z vpogledom v zapisnik o ustnem zaslišanju tožnika na glavni obravnavi 16. 5. 2014. Poleg tega je v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 dodatno izvedlo dokaze z vpogledom v tri aktualna poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi Siriji (to so International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update III, October 2014; UN General Assembly, Human Rights Council, Report of the Independent International Commision of the Inquiry on the Syrian Arab Republic, 14 November 2014; Home Office (United Kingdom), Operational Guidance Note, Syria, 21 February 2014), ker je glede na daljše časovno obdobje, ki je poteklo od izdaje izpodbijanega upravnega akta, ocenilo, da je to potrebno za sprejetje pravilne in zakonite odločitve, pa ti dokazi niso bili izvedeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Po mnenju sodišča prve stopnje je za ta primer nebistveno preračunavanje toženke v pritožbi oziroma njeno naštevanje posameznih neskladij v tožnikovih izjavah o tem, kdaj in katero šolo je tožnik obiskoval, to je fakulteto ali gimnazijo, kdaj je maturiral, ter koliko pozivov - enega ali dva, na služenje vojaškega roka in preko koga je tožnik prejel, ob nespornih dejstvih glede potekajočega spopada oziroma državljanske vojne v Siriji, tožnikovega sirskega državljanstva, kurdske narodnosti in njegove starosti, ki med strankama niso sporna. Na tej podlagi je presodilo, da so podani vsi pogoji, da se tožniku prizna status begunca iz drugega odstavka 2. člena ZMZ, ta presoja pa je usklajena z obstoječo sodno prakso sodišča prve stopnje v primerljivih zadevah, ko gre za prosilce za mednarodno zaščito, ki so državljani Sirije, kurdske narodnosti in vojaški obvezniki, izmikajoči se vpoklicu na služenje splošno predpisane vojaške obveznosti.

3. Tožena stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, ugotavlja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, izdano v novem postopku, ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 219/2014, ampak jih je celo izrecno zavrnilo oziroma je po svoji prosti presoji ocenilo, da (kljub nekaterim nekonsistentnim tožnikovim navedbam glede poteka njegovega šolanja na gimnaziji in na fakulteti zaradi onemogočenega nameravanega vpisa na fakulteto) gre za nebistvene nekonsistentnosti in razhajanja, ki so le postranskega pomena. Z argumentacijo sodišča prve stopnje se ne strinja in nasprotuje tako površinskemu obravnavanju nekonsistentnih tožnikovih izjav glede prejema osebnega poziva na služenje vojaškega roka, še posebej, ker je bila prejšnja sodba sodišča razveljavljena ravno zaradi nerazčiščenosti tega vprašanja. Zato se pridružuje ugotovitvam Vrhovnega sodišča, da je osebni poziv na služenje vojaškega roka potreben za izpolnjevanje pogoja iz pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ, saj je le na ta način mogoče zavrniti služenje vojaškega roka. Tožnik pa je izredno neprepričljivo opisal vsa dejstva, ki so v povezavi s prejemom vpoklica na služenje vojaškega roka. Tako se razlikujejo njegove izjave glede časa in načina prejema vpoklicev, glede preložitve služenja vojaškega roka ter glede kraja skrivanja po prejemu zadnjega poziva. Poudarja, da je treba v kontekst vzeti ne le izjave, ki se neposredno tičejo vpoklica, ampak tudi njegove izjave glede študija, saj naj bi bil prejem vpoklica neposredno povezan prav s tem dejstvom. Ugotavlja, da je tožnik glede prejema osebnega poziva podal tako nasprotujoče in neskladne izjave, da se jih ne da prepričljivo pojasniti, zato meni, da ni prejel osebnega poziva na služenje vojaškega roka in posledično izvorne države ni zapustil iz tega razloga, temveč zaradi splošnih varnostnih razmer, ki trenutno vladajo v Siriji, zaradi česar je tožena stranka tožniku tudi podelila subsidiarno zaščito. Čeprav bi tožnik izvorno državo zapustil tudi iz strahu pred morebitnim vpoklicem v vojsko, ob odsotnosti osebnega poziva v vojsko ter ob upoštevanju sklepa Vrhovnega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za podelitev statusa begunca. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba odpravi, tožba pa zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je želelo v izpodbijani sodbi svoje stališče dodatno podkrepiti z dodatnimi informacijami o izvorni državi, in sicer z informacijo Notranjega ministrstva Združenega kraljestva in Poročilom Human Rights Council Generalne skupščine OZN, ki so bili izdani še pred izdajo razveljavljene sodbe sodišča in bi jih zato moralo sodišče prve stopnje uporabiti že v prejšnjem postopku.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da ker za toženo stranko dejstvo, da je prejel vpoklic v vojsko, nikoli ni bilo sporno, ga zaradi prvega odstavka 74. člena ZUS-1 ne more izpodbijati šele v pritožbi, niti ni dovoljena pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka. Ne glede na stališče, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 219/2014 z dne 10. 7. 2014, meni, da vprašanje, ali je tožnik dejansko prejel osebni poziv za služenje vojaškega roka, za odločitev v obravnavani zadevi sploh ni pomembno. Postopek za pridobitev mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju nevarnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ali da bi utrpel resno škodo. Že iz Smernic za izvajanje ZMZ izhaja, da ta nevarnost ne predstavlja dejanskega preteklega historičnega dogodka, temveč gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba podvržena temu prepovedanemu ravnanju v bodoče. Gre za probabilistično (verjetnostno) presojanje, ali bo v prihodnosti prišlo do nevarnosti za posameznika, glede katere lahko posameznik izkaže utemeljen strah (sodnik Zupančič v primeru Saadi v. s. Italija). Zato za odločitev v obravnavani zadevi ne more biti bistveno, ali je tožnik (že) prejel osebni poziv v vojsko ali ne, saj kaj takega ne ne izhaja niti iz besedila pete alineje odstavka 26 . člena ZMZ. Za zavrnitev služenja vojaškega roka v smislu pete alineje 26. člena ZMZ ne gre le v primerih, ko se posameznik ne odzove na osebni poziv na služenje vojaškega roka, takšno stališče pa je tudi v skladu z Usmeritvami UNHCR (št. 10: Prošnje za status begunca v povezavi s služenjem vojske v kontekstu člena 1A(2) Ženevske konvencije), iz katerih izhaja, da gre za izogibanje vpoklicu v vojsko ne le takrat, ko se oseba ne registrira za vojaškega obveznika, ali ne odgovori na vpoklic ali na rekruatacijo za obvezno služenje vojaškega roka, temveč lahko izogibanje pomeni tudi pobeg v tujino, ali pa med drugim tudi vrnitev poziva vojaškim oblastem. Izogibanje vpoklicu se lahko odraža tudi v ravnanju osebe, ki predvideva, da bo do dejanskega poziva za registracijo ali do poziva, naj se oseba javi pristojni službi, šele prišlo. V azilnem postopku velja načelo, da je treba v dvomu vedno odločiti v korist prosilca (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007). Tožena stranka sicer vzbuja dvom o tem, da bi tožnik kljub temu, da je vojaški obveznik, torej je star 18 let, bil vpoklican v vojsko, vendar svoje dokazne ocene ne podkrepi z informacijami o izvorni državi, iz katerih bi npr. izhajalo, da se zakonodaja v Siriji glede obveznosti služenja vojaškega roka ne izvaja in da osebe, čeprav spadajo v kategorijo oseb, ki morajo služiti vojaški rok, kljub zakonski ureditvi, niso pozvane k služenju vojaškega roka. Vztraja, da nekonsistentnosti v njegovih izjavah niso podane, če pa so, pa te glede na tožnikovo splošne verodostojnost ne morejo biti bistvene.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ostaja sporno, ali je tožnik, ki mu je že bil priznan status subsidiarne zaščite, upravičen do statusa begunca, oziroma ali so za tako priznanje izpolnjeni zlasti pogoji dejanj preganjanja iz pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZMZ pomeni mednarodna zaščita status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek 2. člena ZMZ). V 28. členu ZMZ je določeno, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Na podlagi ZMZ prosilec vloži eno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, pristojni organ pa prošnji z odločbo ugodi, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ali v obliki statusa begunca, ali v obliki subsidiarne zaščite.

8. Po peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ se za dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije šteje tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona. Med izključitvenimi razlogi pa je po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZMZ utemeljen sum, da je prosilec storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti.

9. Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da je tožnik, rojen 1. 1. 1994 v mestu Allepo, državljan Sirije, kurdske narodnosti in muslimanske veroizpovedi (sunit), katerega identiteta je ugotovljena na podlagi izvirnika osebne izkaznice in za katerega je tožena stranka v postopku ugotovila, da je podana njegova splošna verodostojnost, po lastnih navedbah gimnazijski maturant (letnica mature 2010/2011), svojo izvorno državo zapustil januarja 2013 zaradi državljanske vojne med sirskimi vladnimi silami in uporniki, ker je bil večkrat pozvan na služenje vojaškega roka, kot tudi zaradi težav, ki jih je imel kot pripadnik kurdske narodnostne manjšine. Iz Sirije je šel (skupaj z bratrancem) v Turčijo, nato v Grčijo in preko Makedonije, Srbije in Hrvaške ilegalno po kopnem v Republiko Slovenijo, kjer je bil 25. 6. 2013 prijet na železniški postaji v Ljubljani, na policijski postaji pa je zaprosil za mednarodno zaščito. Kot je navedel, v Turčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker Turki ne marajo Kurdov in bi ga vrgli v kakšno taborišče za begunce, kjer ne bi mogel živeti, v Grčiji pa kot Kurd sploh ne dobiš azila.

10. Tožena stranka je pri odločanju o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, ker niso izpolnjeni subjektivni in objektivni pogoji, to so dejanja preganjanja in utemeljen strah pred preganjanjem, saj tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal in ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ, in ne razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ. Status subsidiarne zaščite pa mu je priznala, ker iz preučenih informacij izhaja, da je zaradi posledic oboroženih spopadov in števila civilnih žrtev ter raznolikosti situacije v izvorni državi stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v razsežnostih, ki jih je mogoče označiti za sistematično znašanje nad civilisti, ki dosega tolikšno stopnjo, kot je potrebna za priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZMZ.

11. Tožnik je s tožbo v tem upravnem sporu izpodbijal navedeno odločbo tožene stranke le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku tožnikovo tožbo s sodbo U 1351/2013-10 z dne 3. 1. 2014 zavrnilo, Vrhovno sodišče je na tožnikovo pritožbo navedeno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom I Up 104/2014 z dne 9. 4. 2014 razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek, ker je menilo, da tožena stranka in sodišče prve stopnje nista dovolj celovito ugotavljala in obravnavala dejstev v zvezi z dejanji preganjanja, povezanega zaradi tožnikove zavrnitve služenja vojaškega roka v smislu določb pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ. V novem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo I U 685/2014-26 z dne 16. 5. 2014 tožnikovi tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in je tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito ugodilo ter mu priznalo status begunca. Na pritožbo tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 219/2014 z dne 10. 7. 2014 navedeno sodbo razveljavilo, ker je ni moglo preizkusiti, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

12. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, opirajoče se na svoj sklep I Up 170/2014 z dne 14. 5. 2014, da je bistveni element oziroma prvi pogoj za opredelitev dejanja preganjanja iz pete alineje drugega odstavka 26. člena zavrnitev služenja vojaškega roka, ta pa je mogoča le, če je prosilec pred zavrnitvijo prejel (osebni) poziv pristojnih oblasti. Navedeno dejstvo, to je vročitev poziva, mora biti zato ob izpolnjevanju tudi vseh drugih pogojev, določenih v ZMZ za podelitev statusa begunca, še posebej izkazano. Zgolj dejstvo, da naj bi bil prosilec vojaški obveznik, za podelitev statusa begunca na podlagi pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ v zvezi z 2. členom ZMZ ne zadostuje. Na tej podlagi je presodilo, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da stališče sodišča prve stopnje, da ni sporno, da je tožnik že dobil vpoklic na služenje vojaškega roka (glede na nasprotujoče si tožnikove izjave, dane v upravnem postopku in na glavni obravnavi, ki jih tožena stranka podrobno analizira v pritožbi) tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni nesporno in z dovolj visoko stopnjo verjetnosti ugotovljeno. Navedlo je, da kadar si navedbe prosilca v postopku, ki so bistvene za odločitev, glede pravno relevantnih dejstev in okoliščin, še zlasti v primerih, ko v postopkih za priznanje mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja predvsem na izjavah prosilca (tretji odstavek 21. člena ZMZ) tako nasprotujejo, kot je to v obravnavanem primeru (npr. glede tega, katero šolo je tožnik obiskoval, to je gimnazijo ali fakulteto, kdaj je šolanje končal, koliko je bil star, ko je prejel pozive, koliko pozivov je prejel, kdo mu jih je izročil, kje se je skrival itd.), mora sodišče navedena nasprotja razčistiti in v ta namen izvesti posamezne dokaze (51. člen ZMZ), ali pa svojo dokazno oceno podrobno obrazložiti.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tretjič ponovljenem postopku sledilo napotkom Vrhovnega sodišča iz navedenega sklepa in svojo dokazno oceno oziroma presojo tudi podrobno obrazložilo. S to presojo, da se tožniku prizna status begunca, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo po tem, ko je v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ponovno preverilo na podlagi podatkov in listin v upravnem in sodnem spisu, ter predvsem na glavni obravnavi izvedenih dokazov na podlagi vpogleda v 2. točki te sodbe navedenih treh aktualnih poročil in na podlagi vseh izvedenih dokazov skupaj, pa se Vrhovno sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve strinja.

14. Vrhovno sodišče je sicer v sklepu I Up 219/2014 z dne 10. 7. 2014 dalo poseben pomen vprašanju, ali je tožnik dejansko prejel vpoklic v sirsko vojsko, predvsem zato, ker je tožnik ves čas postopka zatrjeval in dokazoval, da je tak vpoklic (in sicer dva poziva) dejansko prejel in da je bil to odločujoči razlog, zakaj je zapustil Sirijo (in ne, da se je šele bal, da bo vpoklican). Tožena stranka pa je v pritožbenem postopku opozorila na določena neskladja in nekosinstentnosti v tožnikovih izjavah, ki so vzbujale resen dvom v tožnikove navedbe v zvezi z njegovim vpoklicem. V tej zvezi pa se Vrhovno sodišče ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da gre za povsem nebistvene nekonsistentnosti in razhajanja ter za odločitev o nebistvenih okoliščinah, vendar pa glede na celoten potek obravnavanega postopka in na dejstvo, da je tožena stranka šele v postopku pritožbe začela z iskanjem tožnikovih nekonsistentnosti in nasprotujočih si izjav ter na tej podlagi dvomiti v to, da je tožnik vpoklic dejansko prejel (čeprav to dejstvo zanjo v izpodbijani odločbi ni bilo sporno in je bil eden od ključnih razlogov, zakaj tožniku ni priznala statusa begunca, ker naj ne bi držala njegova trditev, da dezerterja ustrelijo v glavo), tudi Vrhovno sodišče v dvomu v korist tožnika šteje, da je tožnik vpoklic dejansko prejel oziroma da to dejstvo glede na vse okoliščine obravnavanega primera ni ključno za odločitev v tej zadevi.

15. Glede na navedeno je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi dejansko stanje glede vseh pravno relevantnih osebnih okoliščin tožnika, ki niso sporne, v zadostni meri ugotovljeno, in sicer da je tožnik, katerega identiteta je bila na podlagi izvirnika osebne izkaznice nesporno ugotovljena, po narodnosti Kurd in s tem pripadnik zatirane kurdske narodnostne manjšine, ki je na podlagi predpisane splošne vojaške obveznosti in svoje starosti (rojen 1. 1. 1994) vojaški obveznik za služenje obveznega vojaškega roka, da se vpoklicu ni odzval na smiselno konkludenten način oziroma da je zapustil Sirijo in s tem ni izpolnil predpisane splošne obveznosti služenja vojaškega roka ter da pomeni izogibanje vpoklicu v vojsko v Siriji kaznivo dejanje, za katero je že mirnodobno predpisana kazen zapora od šest mesecev do petih let. 16. Prav tako je nesporno ugotovljeno relevantno dejansko stanje glede splošnih razmer v Siriji tako glede značilnosti notranjega oboroženega spopada kot tudi glede vprašanj, ki se nanašajo na služenje vojaškega roka in na njegovo zavrnitev.

17. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je že tožena stranka v izpodbijani odločbi analizirala številne tedaj aktualne, relevantne in verodostojne informacije o izvorni državi glede potekajočega vojaškega spopada v Siriji, diskriminacije Kurdov in služenja vojaškega roka ter na podlagi pridobljenih podatkov, zlasti operativnega navodila britanskega notranjega ministrstva, ugotovila, da so moški državljani Sirije podvrženi obveznemu vojaškemu vpoklicu od starosti 18 let in da so mnogi zapustili državo, da se bi se izognili služenju obveznega vojaškega roka; ugovor vesti ni pravno priznan razlog proti služenju vojaščine, niti ni nobenih določb za nadomestno služenje vojaškega roka. Kazni za izogibanje vpoklicu so odvisne od okoliščin, od 6 mesecev zapora do 5 let. Sirska oblast in vojska sta uporabili težko orožje in topništvo proti protestnikom in civilistom na stanovanjskih območjih. Iz tega poročila tudi izhaja, da so Združeni narodi obsodili uporabo sile in težke oborožitve s strani sirske vojske in krivijo predvsem oblast za nasilje in visoko število pobitih civilistov. Iz istega poročila tudi izhaja, da so dezerterji poročali, da so jih prisilili streljati na neoborožene civiliste in protestnike, vključujoč ženske in otroke. Poročilo DIS in misija ACCORD/Avstrijski Rdeči križ, ki za ugotavljanje stanja navajata več virov, potrjujeta, da neuspešnim prosilcem za azil in osebam, ki so ilegalno zapustile Sirijo, po vrnitvi grozi kriminalizacija, pripor in preiskava (četrti odstavek na 10. strani). Iz Operativnih navodil - Sirija z dne 15. l. 2013 (v izpodbijani odločbi peti odstavek na 7. strani) izhaja, da si sirska vlada zahteve kurdske manjšine po pravicah razlaga kot grožnjo za enotnost in varnost države, zlasti kar se tiče sirskih Kurdov, ki jih je v letu 2010 mnoge preganjala pod obtožbo, da hočejo del Sirije priključiti drugi državi, Kurde pa še vedno zatira.

18. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi vpogleda na glavni obravnavi v 2. točki te sodbe navedenih treh aktualnih poročil, katerih relevantne dele je povzelo v zapisniku o glavni obravnavi, dodatno ugotovilo, da iz njih izhaja, da strani v sporu izvajajo vojne zločine, množične kršitve človekovih pravic, vključno z zločini proti človeštvu, ne da bi za to bil kdo kaznovan, ter da posamičnim obdobjem premirja pogosto sledijo masovne aretacije mož, ki so sposobni za boj. Human Rights Council za Sirijo poroča, da zaradi stanja v državi konvencionalen oziroma formalen način vpoklica v vojsko razpada, hkrati pa potreba vladne vojske po rekrutaciji vojakov narašča, zato se vlada ne drži več v preteklosti formaliziranega vpoklica glede na starost rekrutov; ker se veliko mladih fantov izogiba vpoklicu, vladne sile izvajajo rekrutacije na t. i."checkpoints " - kontrolnih točkah. Tožena stranka tem ugotovitvam sodišča prve stopnje ni nasprotovala (razen, da je menila, da je 26. točka poročila UNCHR iz oktobra 2014 precej splošna in da ni konkretizirana ter da iz nje izhaja, da bi vsi prebežniki pridobiti status begunca), pritožbene navedbe, da sta bili poročili Human Rights Council in Notranjega ministrstva Združenega kraljestva izdani še pred izdajo razveljavljene sodbe in bi jih sodišče prve stopnje zato moralo uporabiti že v prejšnjem postopku, pa na pravilnost dejanskega stanja v Siriji, ki izhaja iz navedenih poročil, ne morejo vplivati.

19. Tožnik je že v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru navedel, da je bil eden izmed odločilnih razlogov, zaradi česar je zapustil izvorno državo, vpoklic v obvezno služenje vojaškega roka, on pa vojaškega roka ni želel služiti, ker v „umazanem" vojnem spopadu ni želel sodelovati, da ne bi ubijal svojih ljudi, to pa je smiselno enako navajal, ko je bil pred sodiščem prve stopnje ustno zaslišan na glavni obravnavi 16. 5. 2014, in sicer da ni zločinec, da noče ubijati svojega naroda, niti Sircev, niti Kurdov. Prav tako je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumno, konsistentno, verodostojno in prepričljivo opisal svoje razloge za odhod iz izvorne države, ki jih je uveljavljal že v svoji prošnji za mednarodno zaščito z dne 27. 6. 2013 kot razloge za priznanje mednarodne zaščite, in sicer ker v Siriji divja državljanska vojna, ki se ji kot vojaški obveznik v sirski uradni vojski predsednika Assada - brez možnosti alternativnega služenja vojaške obveznosti, noče pridružiti in noče pobijati svojega naroda, ne Sircev, niti Kurdov, katerih pripadnik je tudi sam tožnik in je iz tega razloga še dodatno ogrožen, zaradi česar mu v izvorni državi preti zaporna kazen ali likvidacija. Predvsem slednje navedbe tožnika pa so bistvenega pomena v obravnavani zadevi, saj se nanašajo na zatrjevane okoliščine v zvezi z njegovim utemeljenim strahom pred preganjanjem v izvorni državi Siriji, če bi se tja vrnil. 20. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je namreč glede na vsa navedena poročila o izvorni tožnikovi državi utemeljena tožnikova bojazen (strah pred preganjanjem), da bi mu v primeru nahajanja v Siriji grozila realna nevarnost vpoklica v sirsko vojsko in da če bi se temu pozivu odzval (ali pa bi bil prisilno rekrutiran, saj mu grozi mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka), služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ (peta alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ). Če pa bi tožnik služenje v sirski vojski odklonil, pa je velika verjetnost, da bi bil poleg siceršnjih sankcij, ki so v Siriji predpisane za zavrnitev služenja vojaškega roka, zaradi današnjih razmer v Siriji spoznan tudi za političnega nasprotnika (tudi zaradi svoje kurdske narodnosti) in tudi na tej podlagi izpostavljen pregonu oziroma kazni, ki pa bi bila lahko glede na informacije o izvorni državi nesorazmerna oziroma diskriminatorna (tretja alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ), npr. da bo postal žrtev zlorabe, mučenja, usmrtitve ali izginotja, če ne bi bil takim sankcijam podvržen že samo na podlagi tožnikovih preteklih ravnanj (konkludentne odklonitve služenja vojaškega, ilegalni odhod iz izvorne države, vložena prošnja za mednarodno zaščito). Pri tem pa po peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ za dejanje preganjanja zadostuje že zgolj pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka.

21. Glede na navedeno in drugi odstavek 2. člena ZMZ ima torej tožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča kot državljan tretje države utemeljen strah pred preganjanjem (saj mu grozi kazenski pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka), temelječem na političnem prepričanju (ki se kaže v tem, da mu ta pregon grozi, ker zaradi svojega prepričanja noče služiti vojaškega roka v času oboroženega spopada iz razloga, ker bi moral streljati na lastne rojake, tudi civiliste, vključno ženske in otroke), pripadnosti določeni družbeni skupini (vojaških obveznikov oziroma družbeni skupini vseh tistih, ki morajo ob doseženi določeni starosti, konkretno 18 let, kot vojaški obvezniki v Siriji obvezno služiti vojaški rok), in narodnostni manjšini (zapostavljeni kurdski narodnosti). Prav tako pa je preganjanje, kot ga tožnik uveljavlja, navedeno v peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ, kjer je določeno, da so dejanja preganjanja v skladu z l.a členom Ženevske konvencije tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona.

22. Ker je tako sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za begunca in je posledično odločbo tožene stranke, ki je tožniku priznala zgolj subsidiarno obliko zaščite, odpravilo in samo odločilo o tožnikovi prošnji tako, da mu je priznalo status begunca, in ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.