Jedro

Pri tožniku gre smiselno za konkludentno zavrnitev izpolnjevanja obveznosti služenja vojaškega roka, saj je kot vojaški obveznik glede na svojo starost (več kot 18 let) tudi zapustil Sirijo, ne da bi pred tem izpolnil predpisano splošno obveznost služenja vojaškega roka. Ker je bila tako s konkludentnim ravnanjem tožnika podana zavrnitev služenja vojaškega roka v času spopada, je podan tudi nadaljnji element iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Tožnik ima utemeljen strah pred vrnitvijo v izvorno državo, saj mu grozi kazenski pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka in mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-174/2013/6 (1312-15) z dne 6. 8. 2013 odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito tožnika A.A., rojenega …. 1. 1994 v kraju B., državljana Sirske arabske republike, ugodi ter se tožniku prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite za obdobje 3 let na podlagi 3. odstavka 2. člena v povezavi s 1. alinejo 1. odstavka 52. člena in s 3. alinejo 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ). Hkrati je bilo še odločeno, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema policijsko depešo z dne 25. 6. 2013 ter lastnoročno pisno vlogo tožnika z dne 25. 6. 2013, v kateri je prosil za azil v Sloveniji zaradi vojne v Siriji, ter njegove navedbe v izjavi ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu dne 27. 6. 2013 ter na osebnem razgovoru dne 5. 7. 2013. Pri odločitvi se opira na ugotovitve, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi državljanske vojne med sirskimi vladnimi silami ter uporniki in ker je vojaški obveznik, ki si je že dvakrat podaljšal oziroma preložil odhod na služenje vojaškega roka, kamor je bil pozvan s telegramom, ki ga je zadnjikrat prejel poglavar, ter zaradi težav, ki jih je kot Kurd imel zaradi pripadnosti kurdski narodnostni manjšini. V tej zvezi ugotavlja, da je tožnik le na splošno opisoval težave, s katerimi se Kurdi srečujejo v Siriji. Po oceni tožene stranke navajanje zgolj splošnih težav, ki jih imajo Kurdi v Siriji, ne utemeljuje njegove upravičenosti do mednarodne zaščite, ker ni konkretno navedel kakršnih koli težav, ki bi jih dejansko imel on sam zaradi svoje pripadnosti kurdski narodnostni manjšini, saj nikoli ni imel takih problemov, da bi lahko zaradi kurdske narodnosti predstavljali hudo kršitev pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela in spoštovanja načela zakonitosti, niti ne dosegajo potrebne intenzitete v smislu 1. odstavka 26. člena ZMZ. Nadalje meni, da informacij o izvorni državi, ki se nanašajo na položaj Kurdov v Siriji, ni mogoče povezati s tožnikovim položajem, ker poročila zadevajo Kurde brez državljanstva, ki so zaradi tega v neenakopravnem položaju z ostalimi državljani. Vendar tožnik ni bil brez državljanstva, njegov oče pa je imel celo zaposlitev v državni službi, na železnici.

3. Na podlagi številnih preučenih informacij, poročil in člankov, ki jih povzema v svoji obrazložitvi in jih je sama pridobila med postopkom ter jih posredovala v mnenje tudi tožniku, ki ni imel dodatnih komentarjev ali pripomb, tožena stranka ugotavlja, da je v Sirski arabski republiki, od koder prihaja tožnik, natančneje iz province Aleppo, kraja Afrin, vasi B., v teku oborožen spopad, od maja 2012 pa se razmere v državi slabšajo zaradi hudega nasilja, ki se širi na večino velikih mest, kjer poteka večina bojev, vendar je močno prizadeto tudi podeželje zaradi vsesplošnih letalskih bombardiranj sirske armade in topniških napadov ter zaradi stopnjevanja nasilja po vsej državi, zaradi česar vse več ljudi zapušča Sirijo. Iz najnovejših informacij izhaja, da v Siriji ni videti približevanja političnega niti vojaškega konca krize, saj se sile, zveste sirskemu predsedniku Bašarju Al Asadu, z uporniki bojujejo za prevlado v državi že več kot dve leti. V teh spopadih je do prve polovice leta 2013 umrlo več kot 93.000 oseb. Iz skupnega poročila Evropske komisije z dne 24. 6. 2013 izhaja, da se je sirski konflikt v zadnjih mesecih sprevrgel v humanitarno katastrofo, ki se je razširila na celotno regijo, število beguncev pa se je naglo povečalo na 1,6 milijona oseb. Iz navedenih poročil tudi izhaja, da vladne enote nadaljujejo z vsesplošnim letalskim bombardiranjem z uporabo taktičnih balističnih izstrelkov, kasetnih bomb in zažigalnih bomb, kar vse povzroča skrajno škodo in smrtne žrtve na gosto poseljenih območjih, Siriji pa grozi kaos, saj so težke kršitve človekovih pravic in vojni zločini postali rutinski. Ker morajo biti objektivni in subjektivni pogoji za priznanje statusa begunca podani kumulativno, tožnik pa ni navedel nobenih konkretnih dogodkov niti težav, ki naj bi jih dejansko imel v povezavi s svojo kurdsko narodnostjo oziroma da bi bil zaradi tega izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, mu ni uspelo dokazati, da bi diskriminacija, ki jo je navajal, prerasla v preganjanje in ker iz informacij, ki jih je pridobila tožena stranka, ne izhaja, da bi osebi, ki je zavrnila služenje vojaškega roka, stregli po življenju , tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj ali okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ in ker ni navajal razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ, je tožena stranka ocenila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

4. Ob sklicevanju na 34. člen ZMZ je tožena stranka nadalje presojala pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Po presoji tožene stranke je zaradi posledic oboroženih spopadov in števila civilnih žrtev ter raznolikosti situacije v izvorni državi stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v razsežnostih, ki jih je mogoče označiti za sistematično znašanje nad civilisti, ki dosega tolikšno stopnjo, kot je potrebna za priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi 3. odstavka 28. člena ZMZ. Zato se po oceni tožene stranke tožnik, ki mu je že neposredno grozila resna škoda, ne more več vrniti v izvorno državo, saj iz aktualnih informacij izhaja, da se je situacija v zvezi z oboroženimi spopadi na tem območju od odhoda tožnika spremenila do te mere, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da lahko pride do resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, ki bi jo tožnik utrpel v primeru vrnitve v izvorno državo. Tožena stranka zato ni še dodatno ugotavljala, ali bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel tudi resno škodo iz 1. ali 2. alineje 28. člena ZMZ, pač pa je le ugotovila, da glede na vedno hujše in negotove razmere v tožnikovi izvorni državi ne obstaja del izvorne države, kjer ne bi bilo utemeljene nevarnosti, da tožnik utrpi resno škodo iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Zato je njegovi prošnji ugodila in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite.

5. Tožnik, ki se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, v tožbi izpostavlja, da bi mu moral biti priznan status begunca, ne le subsidiarna oblika zaščite. Odločbo tožene stranke zato izpodbija zgolj v delu, ki se nanaša na zavrnitev priznanja statusa begunca. Toženi stranki očita zmotno interpretacijo določb 2. odstavka 2. člena, 26. člena in 1. odstavka 5. člena ZMZ. Očita ji tudi, da pri ugotavljanju dejanskega stanja ni ugotavljala in upoštevala relevantnih dejstev, ki so v tej zadevi bistvenega pomena. Zato kot zmoten označuje njen zaključek, da razlogov, ki jih je navedel tožnik v prošnji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje ter da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem.

6. V nadaljevanju tožbe poudarja, da toženka ni odrekla verodostojnosti tožnikovim navedbam v prošnji in na ustnem zaslišanju, zato kot napačen označuje njen zaključek, da na podlagi povedanega niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca. V tej zvezi izpostavlja nekatera dejstva iz preučenih poročil, ki jih je pridobila že tožena stranka (UK Home Office - Britansko notranje ministrstvo, Operativna navodila – Poročilo, Sirija, 15. 1. 2013, in Sirija: Assad poziva k mobilizaciji v prvem govoru po več mesecih, z dne 6. 1. 2013) ter dodatno prilaga članek iz časnika Dnevnik z dne 16. 4. 2013: “Bašar al Assad razglasil novo splošno amnestijo“ (tožbena priloga A4), iz katerega izhaja, da pomilostitev ne velja za tiste, ki so se izognili vpoklicu v vojsko.

7. Kar se tiče utemeljenosti njegovega zahtevka za priznanje statusa begunca v zvezi z vprašanjem diskriminacije zaradi kurdske narodnosti tožnik označuje kot pravno nerelevantne navedbe toženke, da „mora prosilec svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s konkretnimi težavami in ne da na splošno navaja težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti“. V tej zvezi toženki očita tudi nepravilnost zaključka, da se je tožnik le delno potrudil za utemeljitev svoje prošnje, češ da ni upoštevala, da je podal zadostno utemeljitev glede odločilnih dejstev – to je, da mu zaradi odklanjanja služenja vojaškega roka grozi smrt. V kolikor bi bile te njegove izjave pomanjkljive, pa meni, da bi ga morala toženka z dodatnimi vprašanji pozvati k natančnejšim navedbam. Tožnik izpostavlja dolžnost toženke kot pristojnega organa, da mora tudi sama zbrati vse potrebne podatke in da ni vezana le na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Toženki še očita, da tožnika ni opozorila, da naj odgovarja čim bolj natančno, niti ga ni ob konkretnem vprašanju opozorila, da bi pričakovala bolj natančen odgovor, kljub njeni dolžnosti, izhajajoči iz določil 7., 8. in 9. člena ZUP, da mora prosilca z dodatnimi vprašanji spodbuditi, da navede vsa pravno relevantna dejstva. Prav tako tudi ni navedla konkretnih primerov, na podlagi katerih je sklepala, da bi moral biti odgovor glede na naravo vprašanja obširnejši ali natančnejši. Četudi se strinja z njeno oceno, da je pri podaji prošnje tožnik podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov in da je podana njegova splošna verodostojnost, toženki kljub temu očita nepravilnost njenega zaključka, da bi za mednarodno zaščito lahko zaprosil že v Grčiji, ker je spregledala njegovo pojasnilo, da tam zaradi zelo slabih razmer niti ni poskušal zaprositi za mednarodno zaščito. Razmere v Grčiji so tudi že splošno znano dejstvo, glede na sodbo ESČP v zadevi M.S.S proti Belgiji in Grčiji. Zato so po mnenju tožnika izkazani utemeljeni razlogi, zakaj ni tam zaprosil za mednarodno zaščito.

8. Kot bistveno v tožbi izpostavlja za toženko nesporno dejstvo, da je bil tožnik vpoklican k služenju vojaškega roka in da sodi v kategorijo oseb, za katere je služenje vojaškega roka obvezno. Prav tako ni sporno, da je tožnik služenje vojaškega roka odklonil in zaradi tega pobegnil iz države.

9. Sporno pa ostaja, da „te v primeru zavrnitve služenja vojaškega roka ustrelijo v glavo“, čemur toženka ne verjame, tožnik pa v tej zvezi, ob sklicevanju na določila 8. in 10. člena ZUP ter 3. odstavka 21. člena ZMZ, njeno dokazno oceno označuje za pomanjkljivo in nepravilno, češ da izpodbijana odločba v tej zvezi nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Toženki še očita, da pri ugotavljanju obstoja verjetnosti, ali tožniku zaradi odklonitve služenja vojaškega roka grozi smrt, ni presojala vseh okoliščin, četudi je podala pozitivno oceno glede obstoja 1., 2., 4. (delno) in 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, vendar je svoj dokazni zaključek oprla le na dejstvo, da v proučenih poročilih ni izrecno zapisano, da bi tožnika v takšnem primeru ubili, ne da bi povedala, ali je sploh iskala takšna poročila, ampak naj bi se osredotočala predvsem na vprašanje diskriminacije, brez upoštevanja pravila, da mora zagotoviti informacije o izvorni državi iz čim bolj različnih virov. Nadalje tožnik izpostavlja 3. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ, češ da le-ta ne zahteva, da se morajo njegove izjave nujno pokrivati z ugotovitvami v informacijah o izvorni državi: četudi neko dejstvo, ki ga zatrjuje, ni zapisano v informacijah o izvorni državi, to še ne pomeni, da to dejstvo ne obstaja. Zato meni, da v takšnem primeru ni nasprotja med tožnikovimi izjavami in dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami. Že ugotovitve toženke same po sebi naj bi omogočale zaključek, da je njena dokazna ocena nepravilna in da očitno ni upoštevala dokaznega standarda, ki za razliko od kazenskega velja v azilnem postopku na podlagi (probabilističnega) ugotavljanja verjetnosti, ali bi bil nekdo v bodoče podvržen preganjanju ali pa bi utrpel resno škodo, kar ne predstavlja dejanskega preteklega historičnega dogodka, ampak ugotavljanje bodoče verjetnosti, ali bi bila v bodoče ta oseba podvržena temu prepovedanemu ravnanju, oziroma, ali bo v prihodnosti za posameznika prišlo do nevarnosti, glede katere lahko posameznik izkaže utemeljen strah. Meni, da gre pri verjetnostnem (probabilističnem) ocenjevanju za ugotavljanje konkretne verjetnosti, ki temelji na informacijah, okoliščinah in dejstvih, ki so podlaga za odločanje, za razliko od abstraktne verjetnosti, da bi prošnja temeljila le na goli teoriji ali na standardu še nižje verjetnosti.

10. Ob sklicevanju na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007 tožnik izpostavlja kot temeljno načelo azilnega postopka, da je potrebno v dvomu odločiti v korist prosilca. Za podkrepitev resničnosti svojih trditev izpostavlja ugotovitev toženke na podlagi preučenih poročil, da se vojaško dezerterstvo kaznuje s 5 do 10 leti zapora, če je dezerter zapustil državo ter da je dejansko bilo veliko vojakov ubitih, ker so poskušali dezertirati. Na tej podlagi kot logično mogoč zaključek tožnik izpeljuje trditev, da v kolikor so ubiti dezerterji, bi bili ubiti tudi tisti, ki se že v začetku ne želijo vključiti v vojsko, ker enako ne želijo sodelovati v vojski: ker je iz poročil razvidno, da sirske oblasti dezerterje smatrajo za nasprotnike režima, je logično, da kot takšne nasprotnike režima smatrajo tudi tiste, ki sploh nočejo v vojsko že od samega začetka. V tej zvezi izpostavlja Poročilo UK Home Office z dne 15. 1. 2013, da je smiselna podelitev azila, če se ugotovi, da je prosilec dezerter, ali je verjetno, da bo ob povratku vpoklican v vojsko, ker sirske oblasti dezerterje smatrajo za nasprotnike režima. Zaradi zaostrovanja razmer tožnik meni, da bo sirska oblast najbrž potrebovala večje število rekrutov za podporo režimu, kar izhaja tudi iz poročila „Assad novači vojakinje, ker mu zmanjkuje moških“ z dne 23. 1. 2013. 11. Tožnik svoj ugovor nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj toženka ne verjame tožnikovi izjavi, da ga bodo ubili, ker ni izvršil njihovega ukaza, utemeljuje s stališčem, da ta izjava ne nasprotuje dostopnim informacijam ter kot dodaten dokaz tožbi prilaga v angleškem jeziku sestavljeno poročilo „In Cold Blood: Summary Executions by Syrian Security Forces and Pro–Government Militias“ z dne 9. 4. 2012, ki je dostopno na svetovnem spletu na naslovu http:/www.ecoi.net/local link/213358/319556 en.html. (tožbena priloga A3). Sodišču zaradi pomanjkanja denarnih sredstev predlaga, da naj ga predloži v prevod toženki v skladu z določili ZMZ. Predlaga, da naj sodišče tožnika ustno zasliši na glavni obravnavi ter odloči, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status begunca.

12. Tožena stranka je sodišču predložila predmetne upravne spise v skladu z 38. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) in hkrati vložila odgovor na tožbo. V celoti prereka tožbene navedbe z obširno obrazložitvijo, v kateri se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

13. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2013 dodatno toženki še očita, da je brez podlage v tožnikovih izjavah njena navedba v izpodbijani odločbi, da tožnik v Grčiji ni hotel zaprositi za azil iz razloga, ker je hotel v Italijo, saj ni jasno, na podlagi česa sploh tako sklepa. V zvezi z navedbo, da ni podal pripomb na poročila, ki mu jih je posredovala tožena stranka pojasnjuje, da le-te sploh niso bile potrebne, saj poročila v ničemer ne nasprotujejo tožnikovim navedbam. Ker pa je bila odločitev v izpodbijani odločbi zanj nepričakovana, je tožnik šele skupaj s tožbo predložil še nekatere druge informacije. Ob sklicevanju na 2. odstavek 207. člena ZUP tožnik izrecno ugovarja tudi samemu izreku izpodbijane odločbe, češ da bi tožena stranka morala v izreku posebej odločiti primarno o priznanju statusa begunca in šele, če tega statusa prosilcu ne bi priznala, bi nato morala v izreku odločiti še o statusu subsidiarne zaščite.

K točki 1:

14. Upravno sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba utemeljena, ob upoštevanju navodil Vrhovnega sodišča v sklepih št. I Up 104/2014 z dne 9. 4. 2014 in št. I Up 219/2014 z dne 10. 7. 2014. 15. V obravnavani sporni zadevi je sodišče doslej odločilo že dvakrat. Ko je sodišče v tej zadevi odločalo prvič, je tožbo zavrnilo s sodbo I U 1351/2013 z dne 3. 1. 2014. Drugič pa je sodišče v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 104/2014 z dne 9. 4. 2014 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter tožniku priznalo status begunca s sodbo I U 685/2014 z dne 16. 5. 2014. Slednjo je Vrhovno sodišče razveljavilo s citiranim sklepom št. I Up 219/2014 z dne 10. 7. 2014. S tem se je zadeva vrnila v stanje, v kakršnem je bila, preden je prvič odločilo prvostopenjsko sodišče s sodbo št. I U 1351/2013 z dne 3. 1. 2014, ki je bila po pritožbi tožnika razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča št. I Up 109/2014 z dne 9. 4. 2014 na podlagi stališča „/.../da tožena stranka in prvostopenjsko sodišče nista dovolj celovito ugotavljala in obravnavala dejstev v zvezi z dejanji preganjanja, povezanega s tožnikovo zavrnitvijo služenja vojaškega roka v smislu določb 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ, saj njuna odločitev temelji predvsem na tožnikovi izjavi, da ga v primeru, da ga sirske oblasti oblasti primejo kot dezerterja, ustrelijo. Pri tem se sklicujeta na sirske predpise, ki za dezerterje določajo le zaporno kazen (od 6 mesecev do 5 let zapora)/.../“ (točka 11 obrazložitve).

16. Sodišče je namreč že pri svojem prvem odločanju ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožnik utemeljeval svojo prošnjo tako z razlogi potekajoče državljanske vojne v Siriji, kot tudi, da je tožnik kot Kurd pripadnik diskriminirane in zapostavljene sirske narodnostne manjšine in da je kot poglavitni razlog za zapustitev izvorne države navedel, da je kot nabornik že bil vpoklican na služenje obveznega vojaškega roka k uradni sirski vojski predsednika Bašarja Al Assada, vendar se vpoklicu ni odzval in se je zato približno leto dni pred odhodom iz matične države skrival, kar je tožnik tudi ponovil, ko je bil o tem zaslišan pred sodiščem na glavni obravnavi dne 16. 5. 2014. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo tudi, da so vojaški obvezniki prisiljeni streljati na neoborožene civiliste in protestnike, vključno ženske in otroke, zato je sodišče s sodbo št. I U 685/2014 z dne 16. 5. 2014 odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 1. odstavka 65. člena ZMZ in samo odločilo o stvari, ker je presodilo, da je tožnik upravičen do statusa begunca na podlagi 2. odstavka 2. člena v zvezi s 5. alinejo 1. odstavka 26. člena ZMZ že zato, ker gre pri tožniku za konkludentno zavrnitev služenja vojaškega roka, ki bi vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz 1. odstavka 5. člena ZMZ, saj se ni odzval vpoklicu v vojsko v času vojaškega spopada v Siriji in ker je pobegnil iz države, da ne bi bil kot vojak prisiljen izvrševati kaznivih dejanj, ne da bi se sodišče posebej opredeljevalo še do zatrjevanega preganjanja zaradi tožnikove pripadnosti kurdski narodnostni manjšini, ker je štelo, da v konkretnem primeru že izogibanje služenja vojaške obveznosti v vojnih razmerah zadostuje za priznanje statusa begunca. Vendar je tudi navedeno drugo sodbo prvostopenjskega sodišča v obravnavani sporni zadevi Vrhovno sodišče razveljavilo s sklepom št. I Up 219/2014 z dne 10. 7. 2014 na pritožbo toženke, ker je ocenilo (v obrazložitvi pod točko 15), da /.../ tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da to dejstvo, da je tožnik tak poziv dejansko dobil, glede na nasprotujoče si tožnikove izjave, dane v upravnem postopku in na glavni obravnavi, ki jih tožena stranka podrobno analizira v pritožbi, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni nesporno iz z dovolj visoko stopnjo verjetnosti ugotovljeno. Kadar si navedbe prosilca v postopku, ki so bistvene za odločitev, glede pravno relevantnih dejstev in okoliščin, še zlasti v primerih, ko v postopkih za priznanje mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja, predvsem na izjavah prosilca (tretji odstavek 21. člena ZMZ), tako nasprotujejo, kot je to v obravnavanem primeru (npr. glede tega, katero šolo je tožnik obiskoval, to je gimnazijo ali fakulteto, kdaj je šolanje končal, koliko je bil star, ko je prejel pozive, koliko pozivov je prejel, kdo mu jih je izročil, kje se je skrival itd.), mora sodišče navedena nasprotja razčistiti in v ta namen izvesti posamezne dokaze (51. člen ZMZ) ali pa svojo dokazno oceno podrobno obrazložiti.“ V tej zvezi je dodatno v svoji obrazložitvi (pod točko 13) Vrhovno sodišče izpostavilo naslednje stališče: “Bistveni element oziroma predpogoj za opredelitev dejanja preganjanja iz navedene alineje 26. člena je zavrnitev služenja vojaškega roka, ta pa je mogoča le, če je prosilec pred zavrnitvijo prejel (osebni) poziv pristojnih oblasti. Navedeno dejstvo, to je vročitev poziva, mora biti zato ob izpolnjevanju tudi vseh drugih pogojev, določenih v ZMZ za podelitev statusa begunca, še posebej izkazano. Zgolj dejstvo, da naj bi bil prosilec vojaški obveznik, za podelitev statusa begunca na podlagi 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ v zvezi z 2. členom ZMZ ne zadostuje. Tako je Vrhovno sodišče smiselno že presodilo s sklepom I Up 170/2014 z dne 14. 5. 2014.“

17. Po povedanem v konkretnem primeru ostaja za odločitev bistveno vprašanje pravilne uporabe materialnega prava ter s tega vidika odgovarjajoč okvir ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja, in sicer zlasti vprašanje, ali je tožena stranka pravilno ugotavljala pogoje iz 5. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ, ki določa, da pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz 1. odstavka 5. člena tega zakona, pomenijo preganjanje v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije, na kar je izrecno opozorilo tudi Vrhovno sodišče v citiranem sklepu št. I Up 109/2014. 18. Še vedno gre v obravnavani sporni zadevi namreč za isti predmet spora, torej za uvodoma navedeno odločbo toženke z dne 6. 8. 2013, od izdaje katere je poteklo že daljše časovno obdobje, približno leto in pol, in s katero je bila tožniku na podlagi njegove prošnje za mednarodno zaščito z dne 27. 6. 2013 priznana subsidiarna oblika zaščite na podlagi 3. odstavka 2. člena ZMZ v povezavi s 3. alinejo 28. člena ZMZ, ni pa mu bil priznan statusa begunca iz 2. odstavka 2. člena ZMZ, kar s tožbenim zahtevkom izrecno izpodbija tožnik, ki tožbo uperja izključno zoper implicitno zavrnilno odločitev toženke o nepriznanju statusa begunca, ki pa v izreku izpodbijane odločbe sploh ni izrecno navedena, pač pa le v obrazložitvi.

19. Status subsidiarne oblike zaščite se namreč na podlagi 3. odstavka 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, medtem ko se status begunca na podlagi 2. odstavka 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.

20. Sodišče je zato ob svojem ponovnem (tretjem) odločanju v obravnavani sporni zadevi v ponovljenem postopku po citiranem sklepu Vrhovnega sodišča št. I Up 219/2014 z dne 10. 7. 2014 najprej ponovno ugotavljalo, ali so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za to, da v tem primeru lahko odloči v sporu polne jurisdikcije. Skladno s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Sodišče v obravnavani zadevi ocenjuje, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko sodišče tudi samo odloči o priznanju statusa begunca.

21. Na glavni obravnavi dne 23. 1. 2015 je sodišče v navzočnosti tožnika, njegove pooblaščenke in pooblaščenke tožene stranke sledilo dokaznim predlogom in izvedlo predlagane dokaze z vpogledom listin upravnega in sodnega spisa, vključno z vpogledom zapisnika o ustnem zaslišanju tožnika na glavni obravnavi 16. 5. 2014. Poleg tega je v skladu z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1 dodatno izvedlo dokaze z vpogledom treh aktualnih poročil o stanju v tožnikovi izvorni državi Siriji (to so International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update III, October 2014, UN General Assembly, Human Rights Council, Report of the Independent International Commision of the Inquiry on the Syrian Arab Republic, 14 November 2014, Home Office (united Kingdom), Operational Guidance Note, Syria, 21 February 2014), ker je glede na daljše časovno obdobje, ki je poteklo od izdaje izpodbijanega upravnega akta ocenilo, da je to potrebno za sprejem pravilne in zakonite odločitve, pa zadevni dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega akta.

22. Po presoji sodišča podatki v upravnem in sodnem spisu ter dokazi, ki jih je pridobilo in izvedlo sodišče na glavni obravnavi dne 23. 1. 2015 z vpogledom v listine upravnega in sodnega spisa ter dodatno še treh aktualnih poročil o aktualnem stanju v izvorni državi tožnika, in sicer: International Protection Considerations with regard to people fleeing the Syrian Arab Republic, Update III, October 2014, UN General Assembly, Human Rights Council, Report of the Independent International Commision of the Inquiry on the Syrian Arab Republic, 14 November 2014, Home Office (United Kingdom), Operational Guidance Note, Syria, 21 February 2014, ki jih je pridobilo sodišče samo in jih skupaj s slovenskim prevodom relevantnih odlomkov na glavni obravnavi dne 23. 1. 2015 tudi predočilo obema strankama ter jima obenem omogočilo, da se do njih opredelita, namreč dajejo zanesljivo podlago za odločanje v sporu polne jurisdikcije, saj sodišče ocenjuje, da je bilo relevantno dejansko stanje glede vseh za odločitev v konkretnem primeru bistvenih okoliščin v zadostni meri ugotovljeno.

23. Že tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožnik svojo izvorno državo zapustil zaradi državljanske vojne med sirskimi vladnimi silami in uporniki, ker je kot Kurd diskriminiran zaradi pripadnosti zatirani kurdski narodnostni manjšini in zaradi tega, ker je kot vojaški obveznik že prejel poziv na služenje vojaškega roka. Sodišče se strinja s toženo stranko in sprejema njeno oceno, ko je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožnik odgovarjal natančno, obširno in ni podajal večjih kontradiktornih izjav, korektno je odgovarjal na vprašanja in pojasnjeval predočene mu nejasnosti (str. 14 odločbe); četudi je toženka sicer ocenila, da se je tožnik le delno potrudil za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, tako da je korektno odgovarjal na vprašanja, pojasnjeval predočene mu nejasnosti in se vprašanjem ni izogibal, je obenem ocenila, da bi sicer lahko pri nekaterih vprašanjih podajal tudi bolj obširne odgovore, vendarle pa je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, skladnosti njegovih izjav pa tudi ni mogoče oporekati, razen nekaj manjših odstopanj. Nenazadnje je sama tožena stranka izrecno navedla, da kljub temu sprejema njegove izjave kot splošno verodostojne (stran 16 odločbe). Sodišče se torej s to njeno oceno v celoti strinja in jo tudi sprejema po vpogledu listin sodnega spisa, konkretno na podlagi vpogleda zapisnika glavne obravnave z dne 16. 5. 2014, na kateri je bil ob sodelovanju sodnega tolmača neposredno ustno zaslišan tudi sam tožnik, ki je tedaj med drugim izpovedal, da je rojen …. 1. 1994 v mestu Aleppo; po izobrazbi je gimnazijski maturant - letnica mature 2010/2011, ki jo je enkrat ponavljal; želel si je študirati na Pravni fakulteti, vendar se mu na fakulteto ni uspelo vpisati; opisal je tudi ureditev nabora vojaških obveznikov ter splošne vojaške obveznosti, ki je v Siriji predpisana za moške v starosti od 18 let dalje, ter dejansko izvajanje vpoklica vojaških obveznikov oziroma mobilizacijskih postopkov na podlagi telegramov z osebnim vročanjem preko županov mest in poglavarjev vasi - muhtarjev, kakor je potekalo tudi v primeru tožnika, ki je prejel dva taka poziva na služenje vojaškega roka v medsebojnem časovnem razmiku približno 4 ali 5 mesecev, od tega zadnjega približno 8 mesecev ali 1 leto dni pred odhodom iz Sirije, vendar ju tožnik ni vzel s seboj in se nanju tudi ni odzval, pač pa se je vse od tedaj do odhoda iz države skrival. 24. Kljub nekaterim nekonsistentnim navedbam glede poteka njegovega šolanja na gimnaziji in na fakulteti zaradi onemogočenega nameravanega vpisa na fakulteto (npr. glede tega, katero šolo je tožnik obiskoval, to je gimnazijo ali fakulteto, kdaj je šolanje končal, koliko je bil star, ko je prejel pozive, koliko pozivov je prejel, kdo mu jih je izročil, kje se je skrival), je sodišče ocenilo, da gre za nebistvene nekonsistentnosti in razhajanja o za odločitev nebistvenih okoliščinah, ki so le postranskega pomena glede na konsistentne, logično prepričljive in verodostojne navedbe glede med strankama nesporne starosti tožnika in dejstva, da je glede na svojo starost (rojen ….1.1994) in sirske predpise nesporno vojaški obveznik zaradi svojega sirskega državljanstva, kar je tudi verodostojno, logično prepričljivo in konsistentno opisal ter jih podkrepil s predložitvijo izvirnika svoje sirske osebne izkaznice. Prav tako pa je povsem konsistentno, verodostojno in prepričljivo opisal svoje razloge za odhod iz izvorne države, ki jih je uveljavljal že v svoji prošnji za mednarodno zaščito z dne 27. 6. 2013 kot razloge za priznanje mednarodne zaščite, in sicer, ker v Siriji divja državljanska vojna, ki se ji kot vojaški obveznik v sirski uradni vojski predsednika Assada - brez možnosti alternativnega služenja vojaške obveznosti, noče pridružiti in noče pobijati svojega naroda, ne Sircev, niti Kurdov, katerih pripadnik je tudi sam tožnik in je iz tega razloga še dodatno ogrožen, zaradi česar mu v izvorni državi preti zaporna kazen ali likvidacija. Predvsem slednje navedbe tožnika pa so bistvenega pomena v obravnavani sporni zadevi, saj se nanašajo na zatrjevane okoliščine v zvezi z njegovim povsem utemeljenim strahom pred preganjanjem v izvorni državi Siriji. Nasprotno pa je po mnenju sodišča za konkreten primer nebistveno preračunavanje toženke v pritožbi oziroma za njeno naštevanje posameznih neskladij v tožnikovih izjavah o tem, kdaj in katero šolo je tožnik obiskoval, to je fakulteto ali gimnazijo in kdaj je maturiral, ter koliko pozivov – enega ali dva, na služenje vojaškega roka in preko koga je tožnik prejel, ob nespornih dejstvih glede potekajočega spopada oziroma državljanske vojne v Siriji, tožnikovem sirskem državljanstvu, kurdsko narodnostjo in njegovo starostjo (rojen …. 1. 1994), ki med strankama niso sporna in jih je tožnik podkrepil tudi z uradno listino (svojo sirsko osebno izkaznico v izvirniku), so pa za sprejeto odločitev odločilnega pomena.

25. Sodišče je po tem, ko je v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ponovno preverilo na podlagi podatkov in listin v upravnem in sodnem spisu ter na glavni obravnavi 23. 1. 2015 dodatno ugotovilo na podlagi vpogleda citiranih treh aktualnih poročil (iz katerih med drugim izhaja, da strani v sporu izvajajo vojne zločine, množične kršitve človekovih pravic, vključno z zločini proti človeštvu, brez da bi za to bil kdo kaznovan, ter da posamičnim obdobjem premirja pogosto sledijo masovne aretacije mož, ki so sposobni za boj ter Human Rights Council za Sirijo poroča, da zaradi stanja v državi konvencionalen oziroma formalen način vpoklica v vojsko razpada, hkrati pa potreba vladne vojske po rekrutaciji vojakov narašča, zato se vlada ne drži več v preteklosti formaliziranega vpoklica glede na starost rekrutov; ker se veliko mladih fantov izogiba vpoklicu, vladne sile izvajajo rekrutacije na t.i.“checkpoints“ – kontrolnih točkah), na podlagi vseh izvedenih dokazov presodilo, da je dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno glede vseh pravno relevantnih okoliščin, ki niso sporne, da je tožnik po narodnosti Kurd in s tem pripadnik zatirane kurdske narodnostne manjšine, ki je na podlagi predpisane splošne vojaške obveznosti in svoje starosti (rojen …. 1. 1994) vojaški obveznik za služenje obveznega vojaškega roka. Prav tako je sodišče ugotovilo, da pomeni izogibanje vpoklicu v Siriji kaznivo dejanje, za katero je že mirnodobno predpisana kazen zapora od šest mesecev do petih let. Brez vsakršnega dvoma pa je glede na vsa navedena poročila o izvorni državi tožnika tudi utemeljena njegova bojazen, da če bi se odzval pozivu v vojsko, bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja, kar vse so razlogi za priznanje statusa begunca in ne zgolj za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

26. Sodišče se namreč strinja s toženo stranko, ki je med upravnim postopkom ugotovila, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru navedel, da je bil eden izmed odločilnih razlogov, zaradi česar je zapustil izvorno državo, vpoklic v obvezno služenje vojaškega roka, on pa vojaškega roka ni želel služiti, ker v „umazanem“ vojnem spopadu ni želel sodelovati, da ne bi ubijal svojih ljudi, kar je smiselno enako navajal, ko je bil pred sodiščem ustno zaslišan na glavni obravnavi dne 16. 5. 2014, in je na zapisnik tedaj izrecno navedel: „Jaz nisem zločinec, nočem ubijati svoj narod, niti Sircev, niti Kurdov“. Že tožena stranka si je pridobila številne tedaj aktualne, relevantne in verodostojne informacije o izvorni državi glede potekajočega vojaškega spopada v Siriji, diskriminacije Kurdov in služenja vojaškega roka ter na podlagi pridobljenih podatkov, zlasti operativnega navodila britanskega notranjega ministrstva ugotovila, da so moški državljani Sirije podvrženi obveznemu vojaškemu vpoklicu od starosti 18 let dalje in mnogi so zapustili državo, da se bi se izognili služenju obveznega vojaškega roka; ugovor vesti ni pravno priznan razlog proti služenju vojaščine, niti ni nobenih določb za nadomestno služenje vojaškega roka; kazni za izogibanje vpoklicu so odvisne od okoliščin, od 6 mesecev zapora do 5 let. Poročajo, da je sirska oblast in vojska vojska uporabila težko orožje in topništvo proti protestnikom in civilistom na stanovanjskih območjih. Nadalje iz tega poročila izhaja, da so Združeni narodi obsodili uporabo sile in težke oborožitve s strani sirske vojske in krivijo predvsem oblast za nasilje in visoko število pobitih civilistov. Iz istega poročila tudi izhaja, da so dezerterji poročali, da so jih prisilili streljati na neoborožene civiliste in protestnike, vključujoč ženske in otroke, medtem ko Poročilo DIS in misija ACCORD/Avstrijski Rdeči križ za ugotavljanje stanja navajata več virov, ki potrjujejo, da neuspešnim prosilcem za azil in osebam, ki so ilegalno zapustile Sirijo, po vrnitvi grozi kriminalizacija, pripor in preiskava (str. 10, 4. odstavek). Iz Operativnih navodil - Sirija, z dne 15. 1. 2013 (v izpodbijani odločbi na str. 7, 5. odstavek) izhaja, da si sirska vlada zahteve kurdske manjšine po pravicah razlaga kot grožnjo za enotnost in varnost države, zlasti kar se tiče sirskih Kurdov, ki jih je v letu 2010 mnoge preganjala pod obtožbo, da hočejo del Sirije priključiti drugi državi, Kurde pa še vedno zatira. Prav tako je že toženka v izpodbijani odločbi ugotovila, da so resnične tožnikove navedbe glede njegove starosti na podlagi predložene uradne sirske osebne izkaznice, ki je bila tožniku izdana 13. 2. 2008. Tožena stranka je nadalje v svoji odločbi v tistem delu, kjer ugotavlja, da so podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite ugotovila, da iz pridobljenih informacij izhaja, da enote sirske vlade izvajajo zračne napade z lovskimi letali in helikopterji na civiliste, mesta in soseske pod nadzorom opozicijskih enot in da je bilo v napadih ubitih več kot 4.300 civilistov, na tisoče je bilo ranjenih in uničeno je bilo premoženje civilistov ter infrastruktura v določenih provincah.

27. Ob upoštevanju citiranega določila 2. odstavka 2. člena ZMZ, po katerem se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ima po povedanem tožnik utemeljen strah pred preganjanjem, temelječim zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini (vojaških obveznikov), narodnostni manjšini (zapostavljene kurdske narodnosti) in določenemu političnemu prepričanju (zaradi konkludentnega zavračanja služenja vojaške dolžnosti). Tako opredeljen pojem preganjanja, kot ga tožnik uveljavlja, je naveden v 5. alineji 2. odstavka 26. člena ZMZ, kjer je določeno, da so dejanja preganjanja v skladu z 1.a členom Ženevske konvencije tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz 1. odstavka 5. člena tega zakona. Pri tožniku gre smiselno za konkludentno zavrnitev izpolnjevanja obveznosti služenja vojaškega roka, saj je kot vojaški obveznik glede na svojo starost (več kot 18 let) tudi zapustil Sirijo, ne da bi pred tem izpolnil predpisano splošno obveznost služenja vojaškega roka. Ker je bila tako s konkludentnim ravnanjem tožnika podana zavrnitev služenja vojaškega roka v času spopada, je podan tudi nadaljnji element iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ. Na podlagi podatkov vseh zgoraj citiranih poročil pa je povsem utemeljena tudi tožnikova bojazen, da bi služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja. Torej dejanje preganjanja, kot ga tožnik uveljavlja, ustreza definiciji iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik je državljan Sirske arabske republike, kar je v upravnem postopku izkazal s predložitvijo izvirnika svoje osebne izkaznice. Tako se izkazuje kot državljan tretje države, njegov utemeljen strah pred preganjanjem pa tudi temelji na pripadnosti določeni narodnosti (zatirani kurdski narodnostni manjšini), družbeni skupini (vojaški obvezniki) oziroma določenemu političnemu prepričanju (izmikanje služenju vojaške obveznosti oziroma zavrnitev le-te). Gre za družbeno skupino vseh tistih, ki morajo ob doseženi določeni starosti (18 let) kot vojaški obvezniki obvezno služiti vojaški rok, preganjanje zaradi političnega prepričanja pa se kaže v tem, da mu grozi pregon, ker zaradi svojega prepričanja noče služiti vojaškega roka iz razloga, ker bi moral streljati na lastne rojake, tudi civiliste, vključno ženske in otroke. Tožnik ima utemeljen strah pred vrnitvijo v izvorno državo, saj mu grozi kazenski pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka in mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka. Sodišče v zvezi s tem poudarja, da glede na 5. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ za dejanje preganjanja zadostuje že zgolj pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka in ni določeno, da bi bila za to nujna usmrtitev. Glede na vse navedeno so torej podani vsi pogoji za priznanje statusa begunca iz 2. odstavka 2. člena ZMZ. Zato je sodišče odločbo tožene stranke, ki je tožniku priznala zgolj subsidiarno obliko zaščite, odpravilo in samo odločilo o tožnikovi prošnji tako, da mu je priznalo status begunca na podlagi 1. odstavka 65. člena v zvezi s 5. odstavkom 65. člena ZMZ in 1. odstavkom 7. člena ZUS-1. 28. Sodišče le še dodaja, da pri odločitvi ni moglo slediti tožbenemu ugovoru glede zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odstavka 207. člena ZUP v zvezi z izostalo odločitvijo o (ne)priznanju statusa begunca po določbi 2. odstavka 2. člena ZMZ v izreku izpodbijane odločbe, saj v tej zvezi ni moglo spregledati zakonske ureditve v IV. poglavju ZMZ, ki ureja postopek za pridobitev mednarodne zaščite. Še zlasti ni moglo spregledati norme, vsebovane v 34. členu ZMZ s podnaslovom: „Enotni postopek mednarodne zaščite“. V skladu z izpostavljeno določbo 34. člena ZMZ mora namreč pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje mednarodne zaščite v tako imenovanem enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca, in šele, če ti pogoji niso izpolnjeni, presoja nadalje še pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Glede na citirano določilo 34. člena ZMZ je toženka v zvezi s tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z dne 27. 6. 2013 po oceni sodišča pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji zato ni bilo potrebno posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca. To še posebej velja, ker tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov za priznanje statusa begunca in za priznanje subsidiarne zaščite. Sodišče iz navedenih razlogov meni, da takšen izrek, kot je vsebovan v izreku izpodbijane odločbe, tožniku ne onemogoča, da bi uperil tožbo v upravnem sporu zgolj zoper tisti del odločitve tožene stranke, s katerim se tožnik ne strinja. Prav za to namreč gre tudi v konkretnem primeru, v katerem je, kot izhaja iz izreka te sodbe, sodišče tožbenemu zahtevku tudi v celoti sledilo ter tožniku priznalo status begunca iz 2. odstavka 2. člena ZMZ. Ta odločitev je usklajena z obstoječo sodno prakso Upravnega sodišča v primerljivih zadevah, ko gre za prosilce za mednarodno zaščito, ki so državljani Sirije, kurdske narodnosti in vojaški obvezniki, izmikajoči se vpoklicu na služenje splošno predpisane vojaške obveznosti, kot izhaja iz sodbe št. I U 923/2014 z dne 23. 1. 2015. K točki 2:

29. Odločitev v 2. točki izreka temelji na določilu 91. člena ZMZ. Ta določa, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker pa le dokončna odločba, s katero pristojni organ (Ministrstvo za notranje zadeve, sedaj tožena stranka) prosilcu prizna mednarodno zaščito, ki vključuje tudi pravice, ki izhajajo iz priznane oblike zaščite, pravno učinkuje z dnem vročitve odločbe prosilcu, medtem ko sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila odpravljena dokončna odločba pristojnega organa, pravno učinkuje šele z dnem pravnomočnosti, ko preneha učinkovati odločba azilnega organa, ki je s sodbo prvostopenjskega sodišča (zoper katero je dopustna pritožba) odpravljena, je zato glede začetka veljavnosti dovoljenja za stalno prebivanje sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko 2, po katerem sodba učinkuje z dnem nastopa pravnomočnosti odločitve (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 219/2014). Po določilu 3. odstavka 91. člena ZMZ dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.