Jedro

Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi brez obravnave, kadar oceni, da ta za odločitev v zadevi ni potrebna (prvi odstavek 347. člena ZPP). Ta, uvodna določba 347. člena ZPP, zgovorno pove, da ni nobenega avtomatizma pri odločanju drugostopenjskega sodišča o tem, ali bo razpisalo obravnavo ali pa bo odločilo brez obravnave. Potrebna je njegova ocena o potrebnosti obravnave.

Kot je pravilno pojasnilo že drugostopenjsko sodišče, naše pravo (OZ) ne ureja fiduciarnih pogodb. To ne pomeni, da jih ni mogoče sklepati, pač pa le, da morata pogodbeni stranki v celoti urediti svoje pogodbeno razmerje, ker pomanjkljive pogodbene ureditve ne morejo dopolnjevati (dispozitivne) zakonske določbe (razen s pomočjo temeljnih načel obligacijskih razmerij). Tipičen primer fiduciarne pogodbe, pravzaprav nekakšen prototip, je pogodba, s katero ena stranka (fiduciant) prenese na drugo stranko (fiduciarja) lastninsko pravico na kakšni svoji stvari, druga stranka pa se zaveže, da bo stvar pod določenimi pogoji obdržala in jo kasneje vrnila.

Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v višini 19.239,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode, ki ji naj bi nastala zaradi tega, ker tožena stranka naj ne bi ravnala v skladu z njunim pogodbenim razmerjem. Škoda ji naj bi nastala zaradi preprečitve prodaje delnic in zaradi izgubljenih dividend za zadnje poslovno leto.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka z revizijo napada v celoti sodbo sodišča druge stopnje, pri čemer uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

**Relevantno dejansko stanje**

5. Tožeča stranka in pravna prednica tožene stranke (F., d. d., Ljubljana) sta 3. 4. 2006 sklenili pogodbo (v nadaljevanju Pogodba), s katero sta uvodoma, v 1. členu, ugotovili, da je F., d. d. lastnica 51.880 navadnih imenskih delnic izdajatelja Banka Comerciala „Moldova-Agroindbank“ S.A. Moldavija (delnice MAIB). Obe pogodbeni stranki sta si izgovorili opcijo, lastnica delnic prodajno, tožeča stranka pa nakupno (2. člen Pogodbe). Tožeča stranka je bila na tej podlagi v obdobju od 3. 4. 2006 do 3. 4. 2011 upravičena kupiti delnice, navedene v 1. členu Pogodbe, po ceni 38,36316 EUR za delnico, povečani za obresti, kot so določene v 5. členu Pogodbe. Rok za uveljavljanje opcije je bil z aneksi podaljševan, nazadnje do 4. 3. 2013. V 6. členu Pogodbe je bilo določeno, da tožeča stranka uresniči nakupno opcijo tako, da F., d. d. pisno obvesti, da kupi 51.880 delnic MAIB in hkrati pripravi ter podpiše vso potrebno dokumentacijo v skladu s predpisi Moldavije. Smiselno enako je bila urejena prodajna opcija F. 6. Tožeča stranka se je v 8. členu Pogodbe zavezala, da bo v zavarovanje svoje obveznosti plačila kupnine na podlagi nakupne opcije pri F., d. d. deponirala znesek v višini 2.000.000,00 EUR. Položeni depozit ji je bil po izteku roka za uveljavljanje opcije vrnjen. Tožena stranka se je v 9. členu Pogodbe (med drugim) zavezala, da z delnicami ne bo razpolagala ali jih obremenila brez dovoljenja tožeče stranke in tudi ne bo kupovala delnic MAIB.

7. V 11. členu Pogodbe sta se pogodbeni stranki dogovorili, da vse stroške v zvezi s pridobitvijo delnic in njihovim prenosom na tožečo stranko nosi tožeča stranka, vključno s „stroški financiranja nakupa delnic s strani F., d. d.“.

8. Tožeča stranka je dala toženi stranki dne 28. 2. 2013 nalog, da proda delnice družbi K., d. o. o., kar je tožena stranka zavrnila, ker ni bila predložena potrebna dokumentacija. Dne 11. 3. 2013 je tožena stranka delnice prodala družbi D. **Razlogi sodišča druge stopnje**

9. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pravočasno izkoristila svojega opcijskega upravičenja (za prodajo delnic tretji osebi). Ugotovilo je, da 9. člen pogodbe sicer nakazuje na fiduciarno naravo pogodbenega razmerja (14. točka obrazložitve), da pa tožeča stranka ni uspela določno opredeliti elementov fiduciarnega razmerja (17. točka obrazložitve) in s tem konkretnih upravičenj, na katerih je gradila svoj tožbeni zahtevek v tem sporu (18. točka obrazložitve).

**Revizijski razlogi**

10. Revident očita sodišču druge stopnje, da je samo spremenilo dejansko in pravno podlago za svojo odločitev, ne da bi pred tem izpeljalo pritožbeno obravnavo. S tem naj bi zagrešilo več bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Prekršilo naj bi načelo neposrednosti, procesna pravila o obveznosti pritožbene obravnave, pa tudi „procesna pravila, ki se nanašajo na nesklepčnost tožbenega zahtevka.“

11. Revident se ne strinja s tem, kako je drugostopenjsko sodišče razlagalo določbe 6. člena Pogodbe. Po njegovem mnenju bi bilo treba uporabiti razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ, ki se uporablja za sporne pogodbene določbe. Pri izvedbi njegovega naloga za prodajo delnic družbi K., d. o. o. naj bi tožena stranka ravnala v nasprotju s svojo sodelovalno dolžnostjo, določeno v četrtem odstavku 7. člena Pogodbe. Revident vztraja, da je bil njegov nalog za prodajo delnic pravočasen, popoln in v skladu z določbo 2. člena Pogodbe. Graja tudi stališča drugostopenjskega sodišča o (ne)uporabi določb OZ o mandatni pogodbi in 103. člena OZ.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

12. Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi brez obravnave, kadar oceni, da ta za odločitev v zadevi ni potrebna (prvi odstavek 347. člena ZPP). Ta, uvodna določba 347. člena ZPP, zgovorno pove, da ni nobenega avtomatizma pri odločanju drugostopenjskega sodišča o tem, ali bo razpisalo obravnavo ali pa bo odločilo brez obravnave. Potrebna je njegova ocena o potrebnosti obravnave.

13. Pritožbeno sodišče razpiše obravnavo (predvsem) tedaj, če spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje ali če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 347. člena ZPP). Do spoznanja, da je treba ponovno izvesti že izvedene dokaze, bo prišlo drugostopenjsko sodišče le tedaj, če pritožba poseje dvom v pravilnost dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Revident zatrjuje, da je sodišče druge stopnje, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo, „vzelo za podlago svojega odločanja drugo dejansko stanje (fiduciarno pravno razmerje)...“. Vendar pa drugačna pravna kvalifikacija pogodbenega razmerja še ne pomeni že kar spremembe dejanskega stanja, kot meni revident. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobenega novega dejstva, še najmanj takega, ki bi bil v škodo revidentu. Na podlagi analize Pogodbe je napravilo le drugačen zaključek o njenih pravnih značilnostih. Delno je pritrdilo stališču revidenta (tožeče stranke) in je v Pogodbi prepoznalo tudi elemente fiduciarnega razmerja (zaradi določb 9. člena Pogodbe). Dodalo pa je, da tožeči stranki ni uspelo dokazati takih konkretnih elementov fiduciarnega razmerja, ki bi utemeljevali njen tožbeni zahtevek. Po povedanem v tej zadevi vsebina (zapisane) Pogodbe (dejansko stanje) ni sporna, sporna je le njena pravna kvalifikacija. Zato drugostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati, da je ravnalo nepravilno, ker ni opravilo obravnave.

15. Kot je pravilno pojasnilo že drugostopenjsko sodišče, naše pravo (Obligacijski zakonik) ne ureja fiduciarnih pogodb. To ne pomeni, da jih ni mogoče sklepati, pač pa le, da morata pogodbeni stranki v celoti urediti svoje pogodbeno razmerje, ker pomanjkljive pogodbene ureditve ne morejo dopolnjevati (dispozitivne) zakonske določbe (razen s pomočjo temeljnih načel obligacijskih razmerij). Tipičen primer fiduciarne pogodbe, pravzaprav nekakšen prototip, je pogodba, s katero ena stranka (fiduciant) prenese na drugo stranko (fiduciarja) lastninsko pravico na kakšni svoji stvari, druga stranka pa se zaveže, da bo stvar pod določenimi pogoji obdržala in jo kasneje vrnila.1 Pogodba daje dovolj podlage za sklepanje, da sta pravdni stranki sklenili podobno pogodbeno razmerje. Tožeča stranka sicer ni trdila, kaj šele dokazala, da bi postala lastnica spornih delnic in jih nato prenesla v last toženi stranki, ki bi se obenem zavezala, da jih bo kasneje vrnila tožeči stranki, je pa bilo vendarle vzpostavljeno zelo podobno pogodbeno razmerje. Tožeča stranka ni nikoli postala lastnica delnic, se je pa zavezala, da financira njen nakup (11. člen Pogodbe). Z nakupno opcijo si je zagotovila možnost, da po svoji volji postane lastnik delnic. Če bi opcijo pravočasno uveljavila, bi bilo vzpostavljeno tako stanje, kot ga zagotavlja običajna fiduciarna pogodba. Potem ko je bila od sklenitve Pogodbe dalje lastnica delnic tožena stranka, bi po uveljavitvi nakupne opcije postala njihova lastnica tožeča stranka. V vmesnem obdobju je morala tožena stranka varovati interese tožeče stranke (prepoved odtujitve in obremenitve delnic).

16. Čeprav ima Pogodba značilnosti fiduciarne pogodbe, pa samo na tej podlagi ni mogoče utemeljevati postavljenega odškodninskega zahtevka. Med pravdnima strankama je bilo vzpostavljeno pogodbeno razmerje s Pogodbo, sklenjeno dne 3. 4. 2006 in ne s kakšno drugo. Zato bi moral revident izkazati, da so bile kršene obveznosti iz te Pogodbe in ne kršitve iz nekakšne abstraktno pojmovane fiduciarne pogodbe.

17. Revident nasprotuje stališču drugostopenjskega sodišča, ki se je pri razlagi določbe prvega odstavka 6. člena Pogodbe oprlo na določbo prvega odstavka 82. člena OZ, po kateri se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Določba prvega odstavka 6. člena Pogodbe se glasi: „P. B.V. uresniči nakupno opcijo tako, da F., d. d. pisno obvesti, da kupi 51.880 delnic MAIB in hkrati pripravi ter podpiše vso potrebno dokumentacijo v skladu s predpisi države Moldavije ter nakaže dogovorjeno kupnino na račun brokerja, ki zastopa F., d. d.“

18. Besedilo prvega odstavka 6. člena Pogodbe je dovolj jasno. Pove, da se nakupna opcija uresniči tako, da njen upravičenec hkrati z obvestilom, da kupi delnice, pripravi in podpiše vso potrebno dokumentacijo ter nakaže dogovorjeno kupnino na račun brokerja. Nobena razlaga, ki se giblje v okviru besedila sporne pogodbene določbe, ne more pripeljati do sklepa, da bi bila dolžnost tožene stranke, da pripravi potrebno dokumentacijo. Revident se v zvezi s tem sklicuje na določbo četrtega odstavka 7. člena Pogodbe, po kateri se obe pogodbeni stranki zavezujeta „storiti vse potrebno in podpisati vsak in vse dokumente, potrebne po veljavnih predpisih države Moldavije za učinkovit in pravilen nakup ter preknjižbo 51.880 delnic Moldova-Agroindbank S.A. na temelju 6. oziroma 7. člena pogodbe.“ Ker 6. člen Pogodbe ureja nakupno opcijo, 7. člen pa prodajno, je očitno, da z določbo četrtega odstavka 7. člena Pogodbe, po kateri morata obe stranki „storiti vse potrebno...“, ni mogoče izpeljati zaključka, da bi morali obe stranki pripraviti vse dokumente za prodajo delnic, še zlasti, ker je tudi za prodajno opcijo v drugem odstavku 7. člena pogodbe določeno, da je kupec tisti, ki pripravi in podpiše vse potrebne dokumente. Da morata oba, tako kupec kot tudi prodajalec, podpisati dokumente, ki so potrebni za kupoprodajo delnic, se razume sicer samo po sebi.

19. Revident se zavzema za uporabo določbe drugega odstavka 82. člena OZ, po kateri se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.2 Revident ne navaja ničesar takega, kar bi objektivno vzeto omogočalo več razlag sporne pogodbene določbe. Ne nazadnje je Pogodbo in tri anekse k Pogodbi po ugotovitvi sodišča prve stopnje (10. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) pripravila tožeča stranka. Po določbi 83. člena OZ je treba morebitna nejasna določila pogodbe v takem primeru razlagati v korist druge stranke.

20. Revident neutemeljeno graja ravnanje tožene stranke, ki je njegov nalog za prodajo delnic z dne 28. 2. 2013 (četrtek) zavrnila že v ponedeljek (4. 3. 2013). Prehitrega reagiranja tožene stranke gotovo ni mogoče uspešno grajati, saj je njen hiter odgovor v dobro tožeči stranki, ki je zato imela vsaj še v ponedeljek čas, da ravna v skladu z določbo prvega odstavka 6. člena Pogodbe. Prav tako ni mogoče sprejeti zatrjevanja revidenta, da ga tožena stranka ni opozorila na pomanjkljivost njegovega naloga, saj sam navaja, da je bila zavrnitev naloga obrazložena (ker ni bila predložena ustrezna dokumentacija). Poleg tega je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje (15. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) „tudi tožeča stranka lastnica delnic MAIB ter strokovno in profesionalno usposobljena za takšne postopke veliko bolj kot tožena stranka“, pri čemer so bili mišljeni postopki v Moldaviji v zvezi z odtujitvijo delnic MAIB. Zato ni videti razloga, zakaj bi morala manj usposobljena stranka opozarjati bolj usposobljeno stranko na pomanjkljivosti njenega naloga za prodajo delnic.

21. Revident se sklicuje tudi na določbe OZ o mandatni in komisijski pogodbi, a le posplošeno, v zvezi z mandatno pogodbo kar na vse določbe OZ, v zvezi s komisijsko pogodbo pa na določbe 788. do 797. člena OZ, ne da bi konkretizirano pokazal na konkretno zakonsko obveznost tožene stranke, ki jo naj bi opustila oziroma prekršila do 4. 3. 2013, ko je potekla revidentova nakupna opcija. Po poteku roka za uveljavljanje nakupne opcije ni bilo nobene ovire več za prodajo delnic komu drugemu. Zato je tudi zatrjevanje revidenta, da je bila na ta način onemogočena njegova nakupna opcija, neutemeljeno.

22. Ker tožena stranka s prodajo delnic družbi D., ni kršila Pogodbe, je nepomembno, kakšne nadaljnje razloge je sodišče druge stopnje navedlo v prid zavrnitvi pritožbe in s tem tožbenega zahtevka. Revident v zvezi s tem neutemeljeno graja (pravilno) stališče drugostopenjskega sodišča, da je treba ob veljavni pogodbi s tožbo zahtevati izpolnitev pogodbe, ne pa kar zahtevati povrnitev škode, ki naj bi bila prav v tem, ker pogodba ni (bila) izpolnjena. Drugostopenjsko sodišče je tako stališče uporabilo le kot dodaten argument za zavrnitev pritožbe.

23. Revidentu je mogoče pritrditi, ko graja stališče drugostopenjskega sodišča o nesklepčnosti tožbe. Tožba je nesklepčna, če dejanske navedbe tožeče stranke (tožbeni temelj oziroma dejanska podlaga tožbe) same po sebi, torej ob predpostavki, da so resnične, ne utemeljujejo pravne posledice, vsebovane v tožbenem zahtevku. Ne gre pa za nesklepčnost tožbe, če se kakšno od zatrjevanih odločilnih dejstev pokaže za nedokazano, drugačno oziroma za neresnično. Sodišče druge stopnje je v 24. točki obrazložitve svoje sodbe navedlo, da tožeča stranka ni navedla, kakšno ceno bi morala plačati za delnice toženi stranki po izteku veljavnosti opcijskih upravičenj, zaradi česar naj bi bila tožba nesklepčna. Tožba temelji na tem, da bi morala tožena stranka omogočiti tožeči stranki, da uresniči opcijska upravičenja, za ta primer pa je tožeča stranka tudi navedla, kakšna naj bi bila cena. Tožba zato ni nesklepčna. Kljub temu pa napačno razumevanje sklepčnosti tožbe ni vplivalo na pravilnost odločitve o pritožbi iz razloga, navedenega v prejšnji točki te obrazložitve.

24. Ker se je pokazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Izrek o stroških postopka**

25. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Odmerjeni stroški so razvidni iz specificiranega stroškovnika tožene stranke v njenem odgovoru na revizijo.

1 Glej npr. pojem fiduciarne pogodbe v V. Korošec, Rimsko pravo, I. Del, 2005, str. 267. 2 Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013 in III Ips 17/2015 z dne 19. 7. 2016.