Jedro

Fiduciarna pogodba ni oblika navidezne pogodbe. Na podlagi fiduciarne pogodbe prenosnik (fiduciant) na pridobitelja (fiduciarja) začasno prenese lastninsko pravico na stvari, slednjega pa veže obligacijskopravna zaveza iz takega posla, da pod dogovorjenimi pogoji lastninsko pravico prenese nazaj na fiducianta. Tovrstni posli so praviloma veljavni zaradi možnosti udeležencev, da prosto urejajo medsebojna obligacijska razmerja, če to ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Ker zakonsko (tipsko) fiduciarni posli niso urejeni, da bi se ob odsotnosti drugačnega dogovora ob upoštevanju dispozitivne narave zakonskih določb uporabljala zakonska ureditev, se morajo stranke o vseh sestavinah teh poslov sporazumeti same. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je fiduciarno pogodbo štelo kot obliko navidezne pogodbe.

Vsebine tujega prisilnega prava (v konkretnem primeru, da preseganje praga 5 % imetništva delnic posameznega imetnika v ciljni družbi nasprotuje moldavskim prisilnim predpisom) ni mogoče ugotavljati s pričami, kot da bi šlo za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, kar je storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Tudi za pravna pravila tujega prava velja načelo iura novit curia in jih mora sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti. Sodišče zato vsebino tujega prava ugotavlja tako, da zahteva obvestilo o tujem pravu od ministrstva, pristojnega za pravosodje, tj. po diplomatski poti.

Kljub temu, da ima v skladu s 103. členom OZ pogodbi zvesta stranka v vsakem primeru pravico do odškodnine, je pojavna oblika škode odvisna od izbire sankcije v skladu s tem določilom. Pri izpolnitvenem zahtevku (v konkretnem primeru zahtevku tožeče stranke na izročitev delnic) škodo predstavlja tisti primanjkljaj, ki je posledica zamude z izpolnitvijo. Medtem ko pri prenehanju pogodbe odškodnina pogodbi zvesti stranki krije tisto, kar ji je bilo zagotovljeno s pogodbo (škoda zaradi neizpolnitve). Iz trditvene podlage tožbe je mogoče (smiselno) razbrati, da tožeča stranka uveljavlja škodo zaradi neizpolnitve - izgubljeni zaslužek, ki bi ga pridobila s prodajo delnic svojemu izbranemu kupcu. Ker je predpostavka za uveljavljanje škode zaradi neizpolnitve prav razveza pogodbe, katere uresničitve pa tožeča stranka niti ni zatrjevala, je tožba tudi po tej plati nesklepčna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 15.396,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 2.959.728,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 5. 2013 dalje do plačila (1. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 490.112,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2013 dalje do plačila (2. točka izreka) in - tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača 24.043,15 EUR pravdnih stroškov (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s pravno prednico tožene stranke (banko X; v nadaljevanju tožena stranka), ki je bila imetnica 51.880 navadnih imenskih delnic moldavske banke s trgovalno oznako ..., sklenila Pogodbo z dne 3. 4. 2006 (v nadaljevanju Pogodba). S Pogodbo sta pravdni stranki ustanovili nakupno opcijo za delnice v korist tožeče stranke (prvi odstavek 2. člena), prodajno opcijo v korist tožene stranke (drugi odstavek 2. člena) in upravičenje tožeče stranke, da toženi stranki naloži prodajo delnic tretji osebi (v nadaljevanju bo zadnja modaliteta poimenovana kot „prodaja tretjemu“; peti odstavek 2. člena). Veljavnost opcijskih upravičenj je bila od 3. 4. 2006 do 3. 4. 2011. Ob tem je bila določena tudi ex contractu sklenitev prodajne pogodbe na dan 28. 5. 2011, kolikor do 3. 4. 2011 nobena od strank ne bi izkoristila opcijskega upravičenja (drugi odstavek 4. člena). Do avtomatične sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo, ker sta stranki s tremi aneksi podaljšali veljavnost opcijskih upravičenj, in sicer do 3. 4. 2012 (Aneks 1), do 3. 10. 2012 (Aneks 2) in do 4. 3. 2013 (Aneks 3).

6. Tožeča stranka v tem sporu zatrjuje, da med strankama niso obstajala le opcijska upravičenja, ampak da sta bili tudi v fiduciarnem razmerju, kjer je bila tožena stranka fiduciar delnic, ki naj bi v resnici pripadale tožeči stranki. Od tožene stranke, ki je delnice po izteku rokov za uveljavljanje opcijskih upravičenj prodala „v lastni režiji“, zahteva povrnitev dveh vrst škode: škodo zaradi preprečitve prodaje delnic in škodo zaradi izgubljenih dividend za zadnje poslovno leto. Tožeča stranka toženi stranki očita, da je ravnala protipravno s tem, da je: - še v času veljavnosti opcije preprečila prodajo tretjemu (družbi K. d. o. o.) in - da je po izteku veljavnosti opcije tožena stranka sama brez soglasja tožeče stranke delnice prodala tretjemu in obdržala kupnino ter s tem kršila fiduciarno pogodbo med njima.

Glede neizvedene prodaje tretjemu v času veljavnosti opcije (K. d. o. o.)

7. Tožeča stranka je toženi stranki očitala, da še v času veljavnosti opcijskega upravičenja ni želela izvršiti njenega naloga, da delnice proda tretji osebi, ki jo je določila tožeča stranka, tj. družbi K. d. o. o. 8. V skladu s petim odstavkom 2. člena Pogodbe je imela tožeča stranka pravico naložiti toženi stranki prodajo predmetnih delnic tretji osebi, tožena stranka pa se je zavezala izpolniti takšno naročilo, pri čemer se pri izvedbi takšnega naloga smiselno uporabijo določbe 6. člena te pogodbe. Relevantni prvi odstavek 6. člena Pogodbe določa, da tožeča stranka uresniči nakupno opcijo tako, da toženo stranko pisno obvesti, da kupi 51.880 delnic in hkrati pripravi ter podpiše vso potrebno dokumentacijo v skladu s predpisi države Moldavije ter nakaže dogovorjeno kupnino na račun brokerja, ki zastopa toženo stranko.

9. Tožeča stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje (smiselno) priznala (npr. navedbe na l. št. 49), da ob podanem nalogu za prodajo tretji osebi ni bila pripravljena potrebna dokumentacija, ob tem pa se zavzema za razlago, da bi lahko to storili tudi kasneje.

10. Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Prvi odstavek 6. člena jasno določa, da bi morala tožeča stranka ob uveljavljanju opcijskega upravičenja hkrati pripraviti in podpisati vso potrebno dokumentacijo. Določilo je tako jasno, da ga ne morejo spremeniti zavzemanja tožeče stranke, da „smiselna“ uporaba pri prodaji tretjemu v skladu s petim odstavkom 2. člena Pogodbe pomeni, da bi lahko bila dokumentacija pripravljena kasneje. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje (8. točka obrazložitve sodbe), da tožeča stranka opcijskega upravičenja v času njegove veljavnosti ni veljavno izkoristila.

Glede fiduciarnega razmerja med strankama

11. Sodišče prve stopnje je v podporo zavrnitvi tožbenega zahtevka navedlo dvoje medsebojno neodvisnih razlogov glede fiduciarnega razmerja med pravdnima strankama. Prvič, fiduciarno pogodbo je pravno kvalificiralo kot navidezno pogodbo v skladu s 50. členom OZ, za katero se zahteva soglasje volj obeh strank o navideznosti posla. Ta pogoj pa v konkretni zadevi ni bil izpolnjen zaradi zanikanja fiduciarnosti razmerja s strani tožene stranke. Zato tožena stranka ni bila imetnica delnic kot fiduciar tožeče stranke in jih je smela kupcu prodati za svoj račun. Drugič, pod predpostavko, da bi med strankama obstajala fiduciarna pogodba, pa bi ta nasprotovala moldavskim prisilnim predpisom, saj naj ti posameznemu imetniku ne bi dovoljevali pridobitev več kot 5 % delnic ciljne družbe (tožeča stranka bi ta delež presegla ob upoštevanju paketa lastnega paketa delnic ciljne družbe). Takšna fiduciarna pogodba pa bi bila nična zaradi nedopustnega nagiba (40. člen v zvezi s 86. členom OZ). Na podlagi ničnega pravnega temelja pa je tožeči stranki odreklo možnost graditi odškodninsko odgovornost. 12. Fiduciarna pogodba ni oblika navidezne pogodbe.(1) Na podlagi fiduciarne pogodbe prenosnik (fiduciant) na pridobitelja (fiduciarja) začasno prenese lastninsko pravico na stvari, slednjega pa veže obligacijskopravna zaveza iz takega posla, da pod dogovorjenimi pogoji lastninsko pravico prenese nazaj na fiducianta. Tovrstni posli so praviloma veljavni zaradi možnosti udeležencev, da prosto urejajo medsebojna obligacijska razmerja, če to ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (3. člen OZ). Ker zakonsko (tipsko) fiduciarni posli niso urejeni, da bi se ob odsotnosti drugačnega dogovora ob upoštevanju dispozitivne narave zakonskih določb (2. člen OZ) uporabljala zakonska ureditev, se morajo stranke o vseh sestavinah teh poslov sporazumeti same. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je fiduciarno pogodbo štelo kot obliko navidezne pogodbe (341. člen ZPP).

13. Tožeča stranka v pritožbi tudi utemeljeno uveljavlja, da vsebine tujega prisilnega prava (v konkretnem primeru, da preseganje praga 5 % imetništva delnic posameznega imetnika v ciljni družbi nasprotuje moldavskim prisilnim predpisom) ni mogoče ugotavljati s pričami, kot da bi šlo za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, kar je storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Tudi za pravna pravila tujega prava velja načelo iura novit curia in jih mora sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 12. člena ZMZPP). Sodišče zato vsebino tujega prava ugotavlja tako, da zahteva obvestilo o tujem pravu od ministrstva, pristojnega za pravosodje, tj. po diplomatski poti (drugi odstavek 12. člena ZMZPP).(2) Zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je na voljo pravdnih strank pri sklepanju fiduciarne pogodbe bistveno vplival nedopustni nagib (težnja, da bi zaobšli prisilne moldavske predpise o kvalificiranih deležih) in je zato ta pogodba nična v skladu s drugim odstavkom 40. člena OZ, ne da bi se pred tem prepričalo o vsebini tujega prava.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na fiduciarno naravo razmerja med strankama nakazuje 9. člen Pogodbe, čeprav pretežni del Pogodbe zajema vsebina in način uresničitve opcijskih upravičenj. Iz citiranega določila izhajajo različne zaveze tožene stranke tožeči in omejitve tožene stranke glede razpolaganja s samimi delnicami (npr. da tožena stranka ne bo razpolagala ali bremenila delnic brez izrecnega soglasja tožeče stranke; da bo na tožečo stranko prenesla koristi iz delnic; da ne bo dalje pridobivala delnic ciljne družbe brez soglasja tožeče stranke; in določbe o navodilih ter obveščanju tožeče stranke pri uresničevanju pravic iz teh delnic). Vendar ne zadošča zgolj sklicevanje na fiduciarno razmerje med strankama, ne da bi trditvena podlaga tožeče stranke hkrati zajemala tudi določno opredelitev tega razmerja. To velja zlasti ob upoštevanju 16. člena Pogodbe, ki določa, da so spremembe ali dopolnitve te pogodbe veljavne le, če jih pogodbeni stranki sprejmeta v obliki pisnega aneksa k tej pogodbi. S tem določilom sta stranki za konkretni primer uveljavili domnevo o popolnosti listine iz 56. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Na drugačno odločitev sodišča druge stopnje ne more vplivati niti odgovor na vprašanje, ali sta pravdni stranki glede na vsebino 16. člena Pogodbe sploh dopustili manevrski prostor, da bi bilo fiduciarno razmerje obsežnejše od tega, ki izhaja iz Pogodbe (obsežnejše fiduciarno razmerje od tega iz 9. člena bi namreč predstavljalo dopolnitev Pogodbe v skladu z njenim 16. členom, kar bi terjalo sprejem pisnega aneksa). Iz zatrjevanih dejstev v konkretnem sporu, kot je pojasnjeno v nadaljevanju razlogov, ne izhaja vtoževana pravna posledica, ki jo v konkretnem primeru uveljavlja tožeča stranka (nesklepčnost tožbe). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje kljub navedenim napačnim materialnopravnim stališčem.

15. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta pravdni stranki sklenili tudi več pogodb o deponiranju denarnih sredstev(3) za enake časovne intervale, kot je bila veljavnost opcijskih upravičenj po Pogodbi. Deponiranje denarnih sredstev je služilo zavarovanju obveznosti plačila kupnine po Pogodbi, kjer je bilo v 8. členu določeno, da tožeča stranka v zavarovanje obveznosti plačila kupnine za čas do uresničitve opcije po tej pogodbi oziroma prenehanja roka za njeno uresničitev deponira znesek v višini 2.000.000,00 EUR na podlagi pogodbe o depozitu, ki je priloga te pogodbe. Prav tako ni bilo sporno, da se je tožena stranka zavezala vrniti deponirana sredstva ob zapadlosti depozitnih pogodb, kar je tudi storila (navedbe tožeče stranke v tožbi na l. št. 10 in tožene stranke v odgovoru na tožbo na l. št. 28). Posledično pa je zaradi načina izračuna škode nesklepčna tožba tožeče stranke. Škodo zaradi preprečitve prodaje delnic je tožeča stranka namreč izračunala kot razliko med prihodki za paket delnic, ki bi jih bila prejela, če bi delnice prodala svojemu kupcu (ruskemu investitorju) in ceno, ki bi jo za ta isti paket delnic morala plačati toženi stranki, če bi uveljavljala opcijsko upravičenje (tj. v skladu s Pogodbo). Škodo zaradi izgubljenih dividend pa predstavlja znesek, ki naj bi ga bila tožeča stranka prejela maja 2013, kolikor tožena stranka delnic ne bi nezakonito odsvojila tretjemu.

16. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, kakšno ceno bi bila dolžna plačati toženi stranki za sporne delnice v skladu z vsebino fiduciarnega razmerja ob upoštevanju okoliščine, da je iztekla veljavnost opcijskih upravičenj najkasneje z iztekom Aneksa 3 dne 4. 3. 2013 in da je bila cena po 5. členu Pogodbe (in ustreznih spremembah po Aneksih 1 - 3) dogovorjena za primer uresničitve opcijskih upravičenj, do česar pa ni prišlo, kot je bilo že obrazloženo.

17. Ker v slovenskem pravnem redu fiduciarni posli niso posebej urejeni, je trditveno in dokazno breme glede obstoja in vsebine takšnega posla na stranki, ki se nanj sklicuje.(4) V sodni praksi se je ustalilo stališče, da sodišče ni dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, ko že trditve nasprotne stranke igrajo enako vlogo.(5) Tožeča stranka bi zato morala že ob zanikanju tožene stranke, da je med njima obstajalo kakršnokoli fiduciarno razmerje in da je tožena stranka z iztekom opcijskih upravičenj ostala lastnica delnic (prim. npr. navedbe na l. št. 19 hrbtna stran, 25 hrbtna stran, 29 hrbtna stran in 67 in nasl.), morala določno zatrjevati (in po potrebi dokazati) vsebino fiduciarnega razmerja med strankama. Njeno trditveno (in dokazno) breme je torej obsegalo vsebino soglasja volj strank o bistvenih sestavinah celotnega fiduciarnega razmerja (prim. 15. člen OZ), s tem pa tudi ceno, ki bi veljala za odkup delnic od tožene stranke, saj je slednja delnice leta 2006 kupila iz lastnih sredstev, kar prav tako med strankama ni bilo sporno.

18. Zaradi nedoločno zatrjevane vsebine fiduciarne pogodbe pa tudi ni jasno, katero upravičenje glede na pravila OZ tožeča stranka sploh uveljavlja. OZ v 103. členu določa pravice ene stranke, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti - če pri dvostranskih pogodbah pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti (izpolnitveni zahtevek) ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu (prenehanje pogodbe zaradi odstopa oziroma razveze po samem zakonu), v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Kljub temu, da ima v skladu s 103. členom OZ pogodbi zvesta stranka v vsakem primeru pravico do odškodnine, je pojavna oblika škode odvisna od izbire sankcije v skladu s tem določilom. Pri izpolnitvenem zahtevku (v konkretnem primeru zahtevku tožeče stranke na izročitev delnic) škodo predstavlja tisti primanjkljaj, ki je posledica zamude z izpolnitvijo. Medtem ko pri prenehanju pogodbe odškodnina pogodbi zvesti stranki krije tisto, kar ji je bilo zagotovljeno s pogodbo (škoda zaradi neizpolnitve).(6) Iz trditvene podlage tožbe je mogoče (smiselno) razbrati, da tožeča stranka uveljavlja škodo zaradi neizpolnitve - izgubljeni zaslužek, ki bi ga pridobila s prodajo delnic svojemu izbranemu kupcu. Ker je predpostavka za uveljavljanje škode zaradi neizpolnitve prav razveza pogodbe, katere uresničitve pa tožeča stranka niti ni zatrjevala, je tožba tudi po tej plati nesklepčna.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da razmerja ne bi bilo mogoče presojati po pravilih o nezmožnosti izpolnitve (116. in 117. člen OZ), saj so delnice generična stvar. Za te pa velja pravilo, da obveznost ne preneha vse dotlej, dokler ni uničena cela množica stvari te vrste (prim. drugi odstavek 330. člena OZ), za kar pa v konkretnem primeru ne gre (sporne delnice predstavljajo le nekaj manj kot 5 % kapitala ciljne družbe).

20. Prav tako pa je nesklepčna tožba v delu, kjer tožeča stranka uveljavlja škodo zaradi izgubljenih dividend. To velja že zaradi pomanjkljive trditvene podlage v zvezi z vsebino fiduciarnega razmerja med pravdnima strankama. Pravna podlaga za izplačevanje zneskov, ki so ustrezali višini vsakoletnih dividend, je bila med pravdnima strankama določena v depozitnih pogodbah tako, da so bile obresti, ki so pripadale tožeči stranki, enake dividendam, ki jih je izplačevala ciljna družba. Ob zapadlosti depozitnih pogodb (tj. z dnem 4. 3. 2013) pa ob pomanjkljivi trditveni podlagi glede fiduciarnega razmerja ni jasen pravni temelj, po katerem bi naj bila tožeča stranka upravičena od tožene stranke zahtevati izplačilo zneska dividend, ki ga vtožuje (prvi odstavek 239. člena OZ).

Odločitev o pritožbi in stroški

21. Ob upoštevanju drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, se izkaže, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Ker že navedeni razlogi terjajo zavrnitev tožbenega zahtevka (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 12.600,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 15.396,40 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): M. Dolenc v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 361 in VS RS sodba II Ips 522/1998. Op. št. (2): Prim. A. Galič in D. Wedam Lukić v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2005, prva knjiga, str. 70. Op. št. (3): Pogodbe o deponiranju denarnih sredstev št. 000, 001, 002, 003 (priloge A5 - A8 v spisu).

Op. št. (4): Prim. VS RS III Ips 16/2015 in VSL I Cpg 1232/2012. Op. št. (5): VS RS III Ips 111/2011, III Ips 46/2010, II Ips 163/2012. Op. št. (6): Prim. VS RS III Ips 212/2008.