Jedro

Ob uveljavitvi ZSPJS je na podlagi prvega odstavka 52. člena tega zakona ostal v veljavi takrat veljavni Pravilnik o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih s področja znanosti in tehnologije, ki je glede varstva pravic zaposlenih v javnih zavodih zoper odločitve o (ne)napredovanju določal dvostopenjski postopek pri delodajalcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo z dne 16. 9. 2004 odločila, da tožnik ne napreduje v višji plačni razred, z odločbo z dne 27. 10. 2004 pa je zavrnila kot prepozen ugovor tožnika. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev navedenih odločb in za odločitev o napredovanju tožnika, ter za plačilo mesečnih razlik v plači. Ugotovilo je, da je postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 115/2003 in nasl. - ZSPJS) določal Pravilnik o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih s področja znanosti in tehnologije (Uradni list RS, št. 41/94 in nasl. - Pravilnik). Tožnik zoper odločitev o zavrnitvi napredovanja ni vložil ugovora v predpisanem roku, zato je bil ta utemeljeno zavržen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnjeno, zakaj naj bi kljub uveljavitvi novega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki drugače ureja postopek varstva pravic delavcev, še vedno veljalo dvostopenjsko odločanje, kot ga določa Pravilnik iz leta 1994. Dvostopenjski postopek je bil sicer določen v 24. členu Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), ki pa velja le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. V času odločanja o tožnikovem napredovanju ne ZJU ne ZSPJS za javne zavode ni urejal postopka odločanja znotraj delodajalca, ZDR pa v 204. členu tega tudi ne določa. S podzakonskimi predpisi ni mogoče oteževati položaja delavca. Pri presoji je potrebno upoštevati tudi določbo 233. člena ZDR o upoštevanju predpisov, veljavnih do uveljavitve ZDR.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo sicer odgovorila, vendar odgovora ni mogoče upoštevati. Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. V skladu s temi določbami bi lahko tožena stranka vložila odgovor na revizijo le po pooblaščencu, ki je odvetnik, ali po zakonitem zastopniku, ki bi imel opravljen pravniški državni izpit. Ker je odgovor na revizijo vložila pooblaščenka tožene stranke, ki teh lastnosti nima, sodišče ugotavlja, da jo je vložila oseba, ki te pravice nima.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj je potrebno tudi po uveljavitvi ZDR upoštevati Pravilnik o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih s področja znanosti in tehnologije (Uradni list RS, št. 41/94 in nasl. - Pravilnik). S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo tudi na bistvene pritožbene navedbe.

8. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, in v zvezi revizijskimi navedbami le še dodaja: V letu 2004 ni veljal samo novi ZDR, temveč tudi ZJU in ZSPJS, ki sta kot specialna zakona urejala pravice in obveznosti zaposlenih v javnih zavodih. Na podlagi določbe 2. člena je ZDR urejal tudi delovna razmerja teh delavcev, vendar le, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. ZJU je v drugem odstavku 5. člena predpisal, da ureja sistem plač v javnem sektorju poseben zakon. Ta zakon je ZSPJS, ki se uporablja od 1. 7. 2004 in velja za zaposlene v celotnem javnem sektorju, ne samo za javne uslužbence v državni upravi in upravah lokalnih skupnosti.

10. ZSPJS ureja tudi napredovanja v višji plačni razred s tem, da za javne zavode s področja raziskovalne in razvojne dejavnosti prepušča ureditev postopka in načina preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje splošnemu aktu, ki ga izda minister, pristojen za znanost, v soglasju z ministrom za finance (peti odstavek 17. člena ZSPJS). Ob uveljavitvi ZSPJS tak akt še ni bil sprejet (sprejet je bil šele v letu 2008), temveč je na podlagi prvega odstavka 52. člena ZSPJS ostal v veljavi takrat veljavni Pravilnik o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih s področja znanosti in tehnologije (Uradni list RS, št. 41/94, 65/95, 44/01 in 40/02). Ta Pravilnik pa je urejal tudi poseben postopek o napredovanju (predvsem v 25. in 26. členu): zaposlenemu se o napredovanju izda odločba in zaposleni, ki ni napredoval, ima pravico v roku 15 dneh od prejema (negativne, zavrnilne) odločbe vložiti zahtevo za uveljavitev pravice.

11. Za varstvo pravic zaposlenih v javnih zavodih zoper odločitve o (ne)napredovanju, je tako ostal v veljavi dvostopenjski postopek pri delodajalcu. Določbe Pravilnika so sicer zapisane nerodno oziroma nejasno. Po eni strani naj bi se odločba izdala le zaposlenemu, ki napreduje (prvi odstavek 25. člena Pravilnika) z možnostjo ugovora. Po drugi strani pa naj bi imel zaposleni, ki ne napreduje možnost vložiti zahtevo za uveljavitev pravice, torej tudi če odločbe ni, vendar v roku 15 dni od prejema odločbe (drugi odstavek 26. člena Pravilnika). V obravnavani zadevi pa je bila tožniku izdana odločba o zavrnitvi napredovanja s pravnim poukom v skladu s Pravilnikom, vendar je tožnik zoper odločbo ugovarjal prepozno. Direktor tožene stranke je njegov ugovor zato zavrgel kot prepozen.

12. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kdaj je tožnik prejel odločbo o zavrnitvi napredovanja in kdaj je vložil ugovor, je bila odločitev direktorja tožene stranke pravilna, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe o zavrženju ugovora. To pa pomeni tudi, da je odločitev o zavrnitvi napredovanja tožnika dokončna in pravnomočna, torej enako, kot če ugovora sploh ne bilo.

13. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).