Jedro

Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev odločbe tožene stranke o zavrženju (prepoznega) ugovora gre za presojo pravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar je treba sprejeti meritorno odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe o zavrnitvi napredovanja z dne 16.9.2004 in odločitve z dne 27.10.2004, ter zahtevek, da je tožeča stranka z dnem 1.9.2004 napredovala v višji plačilni razred s količnikom 8,5. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki iz naslova razlike v plači 33.862,00 SIT bruto za čas od 1.10.2004 dalje do zaključka spora, od tega zneska obračunati ter plačati davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje za pretekli mesec, pa do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če je sodišče prve stopnje menilo, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke predhodnega postopka, bi moralo tožbo zavreči, ne pa je obravnavati po vsebini. Ker je štelo tožbo za pravočasno, ne bi smelo presojati pravočasnosti vloženega ugovora. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo 24. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji), ki naj bi urejal dvostopenjsko odločanje v postopkih napredovanja v javnih zavodih. Spregledalo je namreč 1. odstavek 22. člena ZJU, ki določa, da drugi del tega zakona velja le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, kamor pa tožeče stranke, ki je zaposlena v javnem zavodu, ni mogoče uvrstiti. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih s področja znanosti in tehnologije (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadaljnji), ki ureja dvostopenjsko odločanje, je bil sprejet v času veljavnosti prejšnjega ZDR. Zakon o delovnih razmerjih, ki je pričel veljati 1.1.2003, pa ne določa več dvostopenjskega predhodnega postopka pri delodajalcu, zato so določbe pravilnika o ugovornem postopku pri delodajalcu z njim v nasprotju in jih ni več dopustno uporabiti. S podzakonskimi predpisi namreč ni mogoče oteževati položaja delavca, kar velja tudi za postopek sodnega varstva njegovih pravic, saj bi bila v nasprotnem primeru prizadeta ustavna pravica delavca do dostopa do sodišča. Prvostopenjsko sodišče je napačno presodilo, kdaj je bila tožeči stranki vročena odločba o zavrnitvi napredovanja. Tožena stranka ni predložila veljavnega dokaza o vročitvi, navedba datuma na odločbi pa še ne pomeni, da je bila tega dne odločba tudi vročena. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do neutemeljenosti zavrnitve napredovanja, čeprav je dokaze o tem izvajalo - na njihovi podlagi je razvidno, da je tožeča stranka izpolnila vse formalne pogoje za napredovanje. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS - Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) ni razveljavil pravilnika o napredovanju, ampak se ta na podlagi 52. člena ZSPJS uporablja še naprej. Novi ZDR res ne določa več obveznega dvostopenjskega postopka kot procesne predpostavke za vložitev tožbe, vendar pa to ne pomeni, da takšen postopek pri delodajalcu ni dopusten - če tako določajo akti delodajalca ali podzakonski predpis, je tak postopek celo obvezen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila odločba o zavrnitvi napredovanja tožeči stranki vročena dne 28.9.2004. Ker je ta vložila ugovor šele 18.10.2004, je zamudila 15-dnevni rok in je bil zato ugovor pravilno zavržen. Tožena stranka predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, na njegovi podlagi sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. Sodišče druge stopnje povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

V obravnavani zadevi je jedro spora vprašanje, po kakšnem postopku je tožeča stranka upravičena uveljavljati varstvo zoper odločbo o zavrnitvi napredovanja z dne 16.9.2004. Le-to je tožena stranka, ki ima status javnega zavoda, izdala na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih s področja znanosti in tehnologije (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadaljnji; v nadaljevanju: Pravilnik o napredovanju).

Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno razlogovalo, je v 2. odstavku 17. člena ZSPJS določeno, da se postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje za javne uslužbence v organih državne uprave, v upravah lokalnih skupnosti, v pravosodnih organih, v javnih zavodih in drugih uporabnikih proračuna, določi z uredbo vlade oz. za javne uslužbence v javnih zavodih s področja raziskovalne in razvojne dejavnosti s splošnim aktom, ki ga izda ministrstvo za znanost v sodelovanju z ministrstvom za finance (5. odstavek 17. člena ZSPJS). Ker takšen splošni akt še ni bil sprejet, je potrebno upoštevati 1. odstavek 52. člena ZSPJS, ki med drugim tudi določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, razen določb področnih predpisov, ki urejajo napredovanje - s tem določilom je torej za postopek napredovanja javnih uslužbencev pri toženi stranki kot javnem zavodu uzakonjena nadaljnja veljavnost Pravilnika o napredovanju in sicer vse do tedaj, ko bo sprejet splošni akt iz citiranega 17. člena ZSPJS, ki bo na novo uredil tovrstno področje.

Skladno z določilom 1. odstavka 26. člena Pravilnika o napredovanju ima zoper odločbo, s katero je odločeno o napredovanju, zaposleni pravico v 15 dneh od njenega prejema ugovarjati direktorju zavoda, ta pa mora skladno s 3. odstavkom citiranega člena odločiti o ugovoru v 30 dneh od prejema ugovora. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da v obravnavani zadevi ni dopustna uporaba 26. člena Pravilnika o napredovanju, saj je bil navedeni pravilnik sprejet v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji), ki je postopek uveljavljanja pravic pri delodajalcu urejal drugače kot novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je že veljal v času izdaje odločbe o zavrnitvi napredovanja z dne 16.9.2004. ZDR se glede varstva pravic delavca resda vsebinsko razlikuje od stare delovnopravne zakonodaje (prim. določila 80. - 83. člena ZTPDR in 204. člen ZDR), vendar slednje za odločitev v obravnavni zadevi ni pomembno. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno je bila z ZSPJS uzakonjena nadaljnja veljavnost Pravilnika o napredovanju, in to v celotnem njegovem obsegu, vključujoč določilo 26. člena pravilnika o postopku uveljavljanja pravnega varstva delavca. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je v okviru dokaznega postopka presojalo, ali je bil v obravnavani zadevi spoštovan citirani člen pravilnika.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki izpodbijajo zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila odločba o zavrnitvi napredovanja tožeči stranki vročena prav dne 28.9.2004. Tožeča stranka v zvezi s tem ni ponudila nobenih nasprotnih dokazov. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi razlogi tega dela izpodbijane sodbe in jih zato ne ponavlja. Ker je tožeča stranka vložila ugovor zoper odločbo šele dne 18.10.2004, t.j. po poteku 15 dnevnega roka iz 1. odstavka 26. člena Pravilnika o napredovanju, ga je tožena stranka utemeljeno zavrgla kot prepoznega, kar pa je materialnopravno pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje in zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 24. člen ZJU. Prvostopenjska sodba resda omenja tudi ta člen, ki je sistemsko vsebovan v delu ZJU, ki velja le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ne pa tudi za javne zavode. Vendar pa slednje v ničemer ni vplivalo na pravilnost izpodbijane zavrnilne sodbe, saj je ta materialnopravno utemeljena v zgoraj citiranih določilih ZSPJS in Pravilnika o napredovanju.

Pritožba zmotno navaja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo tožbo zavreči, če je ocenilo, da procesne predpostavke iz predhodnega postopka pri toženi stranki niso izpolnjene. Na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP je potrebno tožbo zavreči v primeru, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. V obravnavani zadevi ni podan nobeden od taksativno naštetih primerov za zavrženje tožbe. Pri odločitvi o utemeljenosti vtoževane razveljavitve odločbe o zavrženju ugovora z dne 27.10.2004 gre namreč za presojo pravilne uporabe materialnega prava s strani tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka pravilno odločilo z meritorno (zavrnilno) sodbo. Ker pa je z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev odločbe z dne 27.10.2004 neločljivo povezana tudi odločitev o preostalih vtoževanih pravicah (razveljavitev odločbe o zavrnitvi napredovanja, uvrstitev v višji plačilni razred, plačilo razlike v plači), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno v celoti zavrnilo. V izpodbijani sodbi se zato tudi ni bilo dolžno opredeljevati o (ne)utemeljenosti odločbe o zavrnitvi napredovanja z dne 16.9.2004, kot to napačno očita pritožba.

Zmotno pa je tudi nadaljnje pritožbeno zatrjevanje, češ da je sodišče prve stopnje štelo tožbo za pravočasno in zato ne bi smelo presojati pravočasnosti vloženega ugovora. Sodišče prve stopnje odloča o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka le, če je bila tožba vložena pravočasno, pri čemer izpodbijana sodba pravilno ugotavlja obstoj te procesne predpostavke v obravnavani zadevi. Ker v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov, s 1. točko tožbenega zahtevka pa je med drugim vtoževana tudi razveljavitev odločbe o zavrženju ugovora z dne 27.10.2004, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo pravočasnost vložitve ugovora z dne 18.10.2004, saj ugotovitev slednjega dejstva predstavlja dejansko podlago za odločitev o 1. točki tožbenega zahtevka.

Ker so v skladu z vsem obrazloženim s pritožbo uveljavljani razlogi neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).