Jedro

Iz obrazložitve sodb sodišča druge in prve stopnje izhaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevane privolitve tožene stranke v uporabo službenega vozila v zasebne namene tožnika, kar po vsebini predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar kaki stranki ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma ji je kršena pravica do izjave v postopku. Sodišče druge stopnje te kršitve ni odpravilo oziroma se je protispisno sklicevalo na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v sodbi sodišča prve stopnje ni, zaradi česar je kršitev tudi samo ponovilo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na del odločitve iz II. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje, ki se glasi:“Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke iz naslova neupravičene obogatitve v znesku 4.411,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 1. 2017 dalje do plačila“, ter na odločitev iz III.č in VI. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev tožnika proti tožencu, po ugotovitvi, da obstoji tudi terjatev toženca do tožnika iz naslova neupravičene obogatitve (in temu, da ne obstoji terjatev iz naslova odškodnine) pa je izvedlo pobotanje in višje zahtevke tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 206/2018 z dne 4. 12. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z odločitvijo sodišča o pobotnem ugovoru toženca iz naslova neupravičene obogatitve.

4. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje o zatrjevanem obstoju privolitve toženca v prikrajšanje nima razlogov. Na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ki naj bi jo na ta način zagrešilo sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje odgovorilo tako, da se je sklicevalo na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v sodbi sodišča prve stopnje ni. Zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) oziroma naj bi šlo za kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic in s tem povezane pravice do izjave.

5. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Tožena stranka je v tem sporu med drugim uveljavljala pobotni ugovor na podlagi zahtevka za plačilo uporabnine, ker naj bi tožnik brez njenega soglasja uporabljal službeno tovorno vozilo za prevoz na delo in z dela. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je tožena stranka v uporabo vozila privolila.

9. Tožnik v reviziji utemeljeno navaja, da bi sodišče za ugotovitev neupravičene obogatitve na podlagi določb 190. do 198. člena Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju OZ) in posledično njegove obveznosti plačila uporabnine, med drugim moralo ugotoviti tudi element odsotnosti privolitve prikrajšanega, t.j. tožene stranke. Gre za odločilno dejstvo, od katerega je odvisna pravilnost končne odločitve.

10. Sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevano privolitvijo tožene stranke v uporabo vozila s strani toženca ni navedlo nobenih razlogov. V drugem odstavku 13. točke obrazložitve se je opredelilo zgolj do trditve tožnika, da je službeno vozilo uporabljal za pot do doma le v primerih, ko je imel naslednji dan predvideno vožnjo v tej smeri. Navedlo je, da „slednjega po oceni sodišča ni dokazal, čeprav je bilo na njegovi strani dokazno breme dejstva, da tožena stranka s tem ni bila prikrajšana, ker je bila opravljena pot že tako predvidena kot službena relacija.“ V pritožbi je tožnik uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar je sodišče druge stopnje v 11. točki obrazložitve odgovorilo „da je sodišče prve stopnje v drugem odstavku 13. točke obrazložitve sodbe ugotovilo, da tožnik ni imel dovoljenja tožene stranke za uporabo službenega vozila“ in da „tožnik ni dokazal, da je bil takšen način uporabe službenega tovornega vozila stalna praksa toženca, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.“

11. Iz obrazložitve sodb sodišča druge in prve stopnje, kot je povzeta v 10. točki obrazložitve tega sklepa izhaja, kot utemeljeno navaja revident, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevane privolitve tožene stranke v uporabo službenega vozila v zasebne namene tožnika, kar po vsebini predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar kaki stranki ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma ji je kršena pravica do izjave v postopku. Sodišče druge stopnje te kršitve ni odpravilo oziroma se je protispisno sklicevalo na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v sodbi sodišča prve stopnje ni, zaradi česar je kršitev tudi samo ponovilo.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na del odločitve iz II. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje, ki se glasi:“Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke iz naslova neupravičene obogatitve v znesku 4.411,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 1. 2017 dalje do plačila“, ter na odločitev iz III.č in VI. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki se bo v ponovljenem postopku moralo opredeliti do trditev tožnika, da je tožena stranka z uporabo službenega vozila v zasebne namene soglašala.

13. Le v ta del sodb sodišč druge in prve stopnje je poseglo glede na obseg revizije in ob upoštevanju tega, da se odločitev o obstoju terjatve toženca nanaša le na del odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z ugodilnim delom II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in na del odločitve o pobotanju, ki se nanaša le na sodbo sodišča druge stopnje v povezavi z III.č točko sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka. V odločitev v delu sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v III.č točki izreka je revizijsko sodišče poseglo tudi zato, ker sodišči (nepravilno) še nista odločili o zavrnitvi višjega zahtevka tožnika, ki bi se nanašal na znesek, ki ga je sodišče pobotalo. Odločitev o tem je namreč v IV. točki izreka izpadla, saj se zavrnitev dela zahtevka iz naslova povračila stroškov prevoza na delo, ki ga je uveljavljal tožnik (sodišče prve stopnje pa je izvedlo pobotanje prav med ugotovljeno terjatvijo tožnika za plačilo stroškov prevoza in ugotovljeno terjatvijo toženca) nanaša le na zavrnitev tožnikovega višjega zahtevka iz tega naslova, ki pa ne vključuje tudi zavrnitve zaradi pobotanja.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno, v sestavi senata, kot je razvidna iz uvoda tega sklepa.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.