Jedro

Tožena stranka je bila s tem, ko je tožnik mimo njene volje uporabljal službeni tovornjak prikrajšana, in sicer najmanj v višini amortizacije vozila, gum in goriva.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo 148. člena ZDR-1, da pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa ta ne sme presegati več kot 56 ur na teden, in da se upošteva delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Kljub temu, da je delovni čas neenakomerno razporejen, mora v referenčnem obdobju dosegati polni delovni čas, določen v pogodbi o zaposlitvi, zato so vse ure, ki presegajo tako ugotovljeni polni delovni čas, nadure, ki jih je tožena stranka dolžna tožniku plačati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je : - ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke : a) na obračun plačila za opravljeno delo preko polnega delovnega časa v bruto znesku 5.386,21 EUR, z obveznostjo tožene stranke odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačilom neto zneska tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe; b) na obračun nadomestila za praznik v znesku 36,64 EUR bruto, z obveznostjo tožene stranke od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 4. 2013 dalje do plačila; c) na obračun dodatka za delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih v znesku 235,08 EUR bruto, z obveznostjo tožene stranke od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe; č) na plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v skupnem znesku 5.789,39 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe; d) na prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje pri Kapitalski družbi, d. d. v obdobju od 3. 6. 2011 do 30. 4. 2015 ter obračun in plačilo, na račun Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS, prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za obdobje od 3. 6. 2011 do 30. 4. 2015, upoštevajoč vsakokratno osnovo po pogodbi o zaposlitvi tožeče stranke in vsakokratno veljavno zakonsko prispevno stopnjo (točka I izreka); - ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke iz naslova neupravičene obogatitve v znesku 4.411,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 1. 2017 dalje do plačila, in da ne obstoji terjatev iz naslova odškodnine v znesku 6.416,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2013 dalje (točka II izreka); - Po pobotu terjatev ugotovljenih pod točko I. in II. izreka sodbe, je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni: a) obračunati razliko v plači za opravljeno delo preko polnega delovnega časa v bruto znesku 5.386,21 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe; b) obračunati nadomestilo za praznik v znesku 36,64 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 4. 2013 dalje do plačila, c) obračunati dodatek za delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih v znesku 235,08 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe; č) plačati povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela v znesku 2.913,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 1. 2017 dalje do plačila, d) prijaviti tožečo stranko v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje pri Kapitalski družbi, d. d. v obdobju od 3. 6. 2011 do 30. 4. 2015 ter obračunati in na račun Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS plačati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za obdobje od 3. 6. 2011 do 30. 4. 2015, upoštevajoč vsakokratno osnovo po pogodbi o zaposlitvi tožeče stranke in vsakokratno veljavno zakonsko prispevno stopnjo (točka III izreka sodbe); - Višji tožbeni zahtevek, in sicer v znesku 954,67 EUR bruto iz naslova plačila razlike v plači zaradi dela preko polnega delovnega časa, nadalje v znesku 1.071,68 EUR bruto iz naslova plačila nadomestila plače za praznik, nadalje v znesku 310,69 EUR bruto iz naslova plačila dodatka za delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih in v znesku 1.324,39 EUR iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in iz dela, je zavrnilo (točka IV izreka sodbe).

Zaradi delnega umika tožbe glede zahtevka iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in iz dela v znesku 3.993,62 EUR je postopek delno ustavilo (točka V izreka sklepa) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne potrebne pravdne stroške tega postopka v znesku 230,93 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka VI izreka sklepa).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper točke II (delno), III in VI izreka. Po stališču tožeče stranke je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in napačno zaključilo, da obstoji nasprotna terjatev tožene stranke do tožnika. Neupravičena obogatitev in posledično obveznost plačila uporabnine bi morala temeljiti na obstoju prikrajšanja, obstoju obogatitve, odsotnosti podlage in odsotnosti privolitve prikrajšanega. Tega zadnjega elementa tožena stranka ni uspela dokazati, sodišče pa se do tega vprašanja sploh ni opredelilo. Tožnik je ustrezno zatrjeval in dokazal, da je službeno vozilo uporabljal za pot proti domu le takrat, ko je imel naslednji dan službeno pot v isti smeri in bi pot s službenim vozilom vsekakor opravil. Zato toženec ni bil oškodovan oziroma ni prišlo do prikrajšanja, kar izhaja iz potnih nalogov in seznama voženj, ki ga je v spis vložil tožnik. Sodišče je v točki 13 obrazložitve brez prepričljive utemeljitve ugotovilo, da tožnik dejstva, da tožena stranka ni bila prikrajšana, ni uspel dokazati, čeprav bi s primerjavo navedenih listin ugotovilo nasprotno. Prav tako v sodbi manjka zlasti element odsotnosti privolitve tožene stranke. Tožnikovo zatrjevanje, da je bila takšna uporaba tovornih vozil pri toženi stranki stalna praksa, bi potrdile predlagane priče, če bi jih sodišče prve stopnje zaslišalo. Dokazno breme, da je toženec takšni praksi nasprotoval, je na tožencu, ta pa ni z ničemer izkazal, da je tožniku takšno ravnanje prepovedal. Tožnik je trdil in dokazal, da je toženec takšne vožnje dopuščal več let brez kakršnekoli obveznosti plačila obrabnine in je torej v uporabo privolil. Glede na to, da so tovorna vozila satelitsko nadzorovana, je vsekakor imel možnost tožniku uporabo tovornega vozila na ta način prepovedati ali pa tožniku s tem kompenzirati potne stroške, za katere je trdil, da mu jih je sproti izplačeval. Dejstvo je, da je tožnik več let puščal vozilo na parkirišču izven A., pa ga delodajalec ni niti opomnil, prav tako pa mu tudi ni prepovedal takega ravnanja, in je s tem v to tožnikovo ravnaje privolil. Sodišče prve stopnje se do vsega navedenega sploh ni opredelilo, kar je 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep v izpodbijanih delih spremeni tako, da ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke iz naslova neupravičene obogatitve in tožbenemu zahtevku iz naslova potnih stroškov v celoti ugodi, posledično spremni odločitev o stroških postopka ter tožeči (pravilno: toženi) stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka, II. točko izreka v delu, v katerem sodišče ni ugotovilo obstoja njene terjatve iz naslova odškodnine v višini 6.416,11 EUR, III. in VI. točko izreka. Poleg pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP uveljavlja tudi kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS.

Navaja, da je tožnik delal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Izvedenec tega ni upošteval in je vse ure, ki so presegale mesečni fond, štel kot nadure, namesto da bi upošteval šestmesečno referenčno obdobje. Nadalje je sodišče kombiniralo podatke iz dveh evidenc, in sicer iz tahografa ure vožnje, iz potnih nalogov pa preostale vožnje. Tako je sledilo samo podatkom, ki so tožniku v korist. Po stališču pritožbe bi lahko v celoti sledilo podatkom iz potnih nalogov, kjer so tudi zabeležene ure vožnje. S tem načinom je sodišče neenako obravnavalo pravdni stranki in s tem kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, saj je sodišče odločilno težo pri presoji količine nadurnega dela poklonilo poročilom vozila, ki ne beležijo postankov, ampak GPS naprava beleži zgolj premikanje vozila iz kraja v kraj. Čas med premikoma pomeni zgolj to, da je vozilo stalo, ni pa mogoče iz poročila razbrati, kaj je voznik v tem času delal. Zato to poročilo ni evidenca količine dejanskega dela voznika. To je lahko le tahograf, ki preko kartice voznika deleži voznikovo dejavnost. Pritožba glede na navedeno poudarja, da v kolikor se podatki o postankih iz poročila ujemajo s časom nakladanja in razkladanja v potnih nalogih, to še ne pomeni, da je tožnik dejansko toliko časa nakladal ali razkladal. Bolj verodostojna in pravilna je tako evidenca po tahografu in izvedenčev izračun po dopolnilnem izvedenskem mnenju. Po pritožbenem mnenju je sodišče prve stopnje tako glede obsega števila nadur zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V zvezi z zahtevkom po plačilu stroškov za prihod na delo pritožba navaja, da je nenavadno, da bi tožnik delal pri toženi stranki štiri leta, pa mu ta ne bi izplačevala stroškov. Poleg tega je tožnik prejem gotovine, kakor je pojasnila tožena stranka izplačilo stroškov, priznal, vendar je dejal, da se gotovina ni nanašala na plačilo teh stroškov, ni pa povedal, na kaj se je nanašala. Tako je tudi v zvezi s tem sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Nadalje navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zahtevek za prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje zavreči, pri čemer se sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 524/2016 z dne 22. 9. 2016, saj ne gre za čisto denarno terjatev in bi moral tožnik skladno z določbo 200. člena ZDR-1 najprej uveljavljati notranje varstvo pri delodajalcu. Poleg tega še poudarja, da tožnik v tožbi ni zatrjeval, da njegovo delovno mesto izpolnjuje pogoje, da bi ga morala tožena stranka prijaviti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Pri tem ni navedel niti koliko kilometrov prevozi niti ne kakšne vrste voznik je. Vse to je pojasnil šele na zaslišanju. To je kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo ugovoru zastaranja tožnika v zvezi s plačilom uporabnine za čas pred 17. 1. 2012. Glede na to, da je tožena stranka v pobot uveljavljala terjatev iz naslova uporabnine za čas od 3. 6. 2011 dalje, enako kot je tožnik uveljavljal terjatev iz naslova stroškov prevoza na delo, je jasno, da so se najkasneje z dnem prenehanja delovnega razmerja, to je dne 30. 4. 2015 stekli pogoji za pobot, tedaj pa terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova uporabnine, še ni bila zastarana, ker se še ni iztekel petletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz naslova uporabnine.

Iz zgoraj navedenih razlogov, tudi v pobot postavljena terjatev iz naslova škode, ki jo je toženi stranki povzročil tožnik dne 12. 4. 2013 v višini 6.416,11 EUR ni zastarala. Tudi ta je zapadla šele z dnem prenehanja delovnega razmerja s tožnikom, do takrat pa še ni potekel triletni zastaralni rok. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da tožniku v zvezi s to škodo ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti. Vožnja skozi prenizek podvoz predstavlja hudo malomarnost voznika, njegovo ravnanje je bilo protipravno, nastala škoda pa je v vzročni zvezi s tožnikovim ravnanjem. Ker sodišče ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključkov, da naj bi šlo za relacijo, s katero tožnik ni bil seznanjen in da na nadvozu ni bilo oznak, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožnik šele na zaslišanju navedel, da prikolica ni bila standardnih dimenzij, da nadvoz ni imel oznak, je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj ni mogla s tem v zvezi predlagati določenih dokazov, kar je kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi ne v pritožbah zatrjevanih kršitev po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo, s katero je od tožene stranke zahteval obračun plačila za opravljeno delo v bruto znesku 5.386,21 EUR ter po odvodu akontacije dohodnine in plačilu prispevkov izplačilo neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov od 19. dne v mesecu za neto znesek iz preteklega meseca, zahteval je tudi obračun nadomestila za praznik z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračun dodatka za delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo stroškov prevoza z zakonskimi zamudnimi obrestmi in prijavo ter plačilo prispevkov v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Tožena stranka pa je podala pobotni ugovor v višini 6.480,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi iz naslova neupravičene uporabe službenega vozila ter 6.416,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova povzročene materialne škode.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožnikovih terjatev iz naslova plačila za opravljeno delo, nadomestila za praznik, dodatka za delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih, povračila stroškov prevoza na delo in z dela in prijavo ter plačilo prispevkov iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke iz naslova neupravičene obogatitve, ni pa ugotovilo obstoja terjatve tožene stranke iz naslova odškodnine za materialno škodo. Med seboj je pobotalo terjatvi strank iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter neupravičene obogatitve do višine ugotovljene terjatve iz tega naslova. V pretežni meri je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

10. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje in odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi tožnika:

11. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa si med seboj tudi niso v nasprotju. V drugem odstavku točke 13 obrazložitve je ugotovilo, da tožnik ni imel dovoljenja tožene stranke za uporabo službenega tovornega vozila, s katero si je skrajšal pot domov. Tožnik je navajal, da je službeno tovorno vozilo uporabljal za pot do doma le v primerih, ko je imel naslednji dan predvideno vožnjo v tej smeri. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da tožena stranka s tako uporabo službenega vozila ni bila prikrajšana in da je dokazno breme za to na tožniku. Iz toženčevih trditev izhaja, da tožnik za takšno uporabo službenega tovornega vozila ni imel dovoljenja tožene stranke. Tožnik je trdil, da je bil takšen način uporabe službenega tovornega vozila pri toženi stranki stalna praksa, vendar tega ni dokazal, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V pritožbi sicer tožnik navaja, da bi to lahko potrdile predlagane priče, če bi jih sodišče prve stopnje zaslišalo, vendar pa iz pritožbe ne izhaja, katere priče je v dokaz te svoje trditve predlagal tožnik. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 9. 11. 2017 je razvidno, da je tožnik vztrajal pri zaslišanju prič B.B. in C.C. v zvezi s plačili potnih stroškov v gotovini in prirejanja tahografa, ter priče D.D. v zvezi s stanjem prikolice, ki je bila poškodovana v škodnem dogodku leta 2013 v Italiji. Tožena stranka je predlagala zaslišanja dveh delavcev, in sicer E.E. in F.F., ki naj bi, po tožnikovi izpovedi, za pot domov uporabljala službeni tovornjak. Tako sodišče prve stopnje ni zavrnilo nobenega dokaza, s katerim bi tožnik dokazal, da je bila taka uporaba službenega tovornjaka pri toženi stranki stalna praksa. Zaradi tega tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je imela tožena stranka možnost prepovedati takšno uporabo tovornjaka (satelitski nadzor tovornjakov) oziroma tožnika vsaj opomniti, da tega ne sme in ker tega ni storila, je potrebno šteti, da je v to tožnikovo ravnanje privolila. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka s tem, ko je tožnik mimo njene volje uporabljal službeni tovornjak prikrajšana, in sicer najmanj v višini amortizacije vozila, gum in goriva. Višino v pobot postavljene terjatve tožene stranke je ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja. Izvedenec je v mnenju upošteval tudi dejstvo, da bi bil tožnik v primeru, če se s tovornim vozilom ne bi vozil bližje domu, upravičen do dodatnega povračila prevoza na delo po ceni 0,18 EUR/km, kar bi zneslo 1.132,96 EUR (l. št. 56 spisa), in je ta znesek od neto zneska uporabnine odštel in je tako upošteval dejstvo, da tožnik potnih stroškov za te relacije ni zahteval. 13. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožnika, ki se nanaša na obstoj terjatve tožene stranke iz naslova neupravičene obogatitve v znesku 4.411,76,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2017 dalje do plačila neutemeljena.

K pritožbi tožene stranke:

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovim zahtevkom za plačilo nadurnega dela pravilno upoštevalo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), in sicer 128. in 148. člen, določbo 61. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (KPOP, Ur. l. RS, št. 92/2013 in nasl.) ter določbo 3. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 45/2016 - UPB in nasl.). V točki 8 izpodbijane sodbe je obrazložilo razloge, zaradi katerih je uporabilo kombinacijo dveh evidenc, in sicer iz poročila o stanju vozila (tahografa) ure vožnje in iz potnih nalogov preostale ure dela (nakladanje, razkladanje, servis, carina ipd.. Pri tem se je oprlo na analizo izvedenca iz izvedenskega mnenja in tudi na lastni preizkus. Upravičeno ni sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, da s prilagajanji tahografa s strani voznikov, kar je zatrjeval in izpovedal tožnik, ni bil seznanjen. Direktor tožene stranke je razpolagal z evidencami, na podlagi katerih bi v spornem času lahko ugotovil takšno tožnikovo ravnanje. Pravilno je zavrnilo tudi ugovor tožene stranke, saj se odmor med delovnim časom skladno z določbo 154. člena ZDR-1 in prej ZDR (Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) šteje v delovni čas. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo določbo 148. člena ZDR-1 in prej veljavnega 147. člena ZDR (Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), da pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa ta ne sme presegati več kot 56 ur na teden in da se upošteva delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Tako je pravilno ugotovilo, da čeprav je delovni čas neenakomerno razporejen, mora v referenčnem obdobju dosegati polni delovni čas, določen v pogodbi o zaposlitvi, zato so vse ure, ki presegajo tako ugotovljeni polni delovni čas, nadure, ki jih je tožena stranka dolžna tožniku plačati. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o ugotovljeni terjatvi tožnika iz naslova nadurnega dela neutemeljene. Ker je, kot izhaja iz že navedenega, sodišče prve stopnje obe stranki v postopku enako obravnavalo, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke o kršitvi določbe 22. člena Ustave RS, kršena pa ji tudi ni bila ustavna pravica so sodnega varstva.

15. Dokazno breme za to, ali je tožniku tožena stranka izplačala potne stroške je na njej. Tožena stranka tega ni dokazala, zato je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi določb 130. člena ZDR-1 in 130. člena ZDR v skladu s sedaj veljavno KPOP (73. člen) in določbami prej veljavnih KPOP, 3. členom Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006) in ob upoštevanju izvedenskega mnenja, ugotovilo obstoj tožnikove terjatve iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za prijavo v obvezno in dodatno pokojninsko zavarovanje zavreči, pri čemer se sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 524/2016 z dne 22. 9. 2016. V navedenem primeru dejansko ne gre za čisti denarni zahtevek, v obravnavanem primeru pa je to čisti denarni zahtevek. Tožnik namreč poleg prijave v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje pri Kapitalski družbi d. d. za obdobje od 3. 6. 2011 do 30. 4. 2015 zahteva tudi obračun in na račun Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS plačilo prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za isto vtoževano obdobje, pri čemer naj se upošteva vsakokratna osnova po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi in vsakokratna zakonsko določena prispevna stopnja. Zato je skladno z ustaljeno sodno prakso (npr. sodbe VDSS, opr. št. Pdp 459/2014 z dne 29. 10. 2014, opr. št. Pdp 457/2017 z dne 18. 10. 2017, Pdp 354/2018 z dne 13. 6. 2018) potrebno zahtevek obravnavati po vsebini, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

17. V točki XIV 2. pripravljalne vloge je tožnik zatrjeval, da iz listin v spisu, zlasti iz potnih nalogov izhaja, da je opravljal prevoze v mednarodnem prometu na vozilu z nosilnostjo več kot 5 ton ter da je na letni ravni opravil več kot 60.000 km. Tožnik zatrjuje, da je dejansko opravil več kot 100.000 km in da je delo vožnje tovornjaka in s tem povezana opravila (nakladanje in razkladanje) opravljal praktično 100 % delovnega časa. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da naj bi vse to pojasnil šele na zaslišanju. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, da je tožnik vozil tovornjak nosilnosti 18 ton oziroma 40 ton s priklopnikom, da je letno prevozil med 130.000 in 150.000 km in da je to delal 100 % delovnega časa, pravilno ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje s seznama, ki ga je določil minister, pristojen za delo na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.), ki je veljal v času, ko se je tožnik zaposlil pri toženi stranki. Po tem seznamu poklicno zavarovanje pripada voznikom tovornjakov z nosilnostjo 5 ali več ton, če na takšnih delih prebijejo najmanj 80 % dejanskega delovnega časa oziroma prevozijo 60.000 km s tovornjakom v posameznem poslovnem letu.

18. Neutemeljena je tudi trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožnikovemu ugovoru zastaranja v zvezi s plačilom uporabnine za čas pred 17. 1. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo pravno podlago za svojo odločitev v petem odstavku 13. točke obrazložitve sodbe. Pogoji za pobot se niso stekli z dnem prenehanja delovnega razmerja, ampak sta se terjatev tožnika za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela in terjatev tožene stranke iz naslova uporabnine po mesečnih zneskih stekli vsak mesec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tako terjatev tožnika kot tudi v pobot postavljena terjatev tožene stranke delno zastarali, in sicer tožnikova v petletnem roku glede na dan vložitve tožbe in terjatev tožene stranke v istem roku od dneva, ko je bila postavljena v pobot. 19. Tudi v pobot postavljena terjatev odškodnine za materialno škodo ni v plačilo zapadla z dnem, ko je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Zastaranje odškodninske terjatve začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel po običajni vestnosti vedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek v pravdi. Škodni dogodek je nastal 12. 4. 2013, kot pa izhaja iz listin so bila zadnja plačila tožene stranke za popravilo vozila nazadnje izvršena dne 21. 6. 2013. Tožena stranka je to terjatev v pobot uveljavljala šele s pobotnim ugovorom dne 17. 1. 2017. Ker skladno z določbo prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, je ta terjatev zastarala 17. 1. 2014, saj je tožena stranka za storilca izvedela takoj po dogodku (tožnik je direktorja o nezgodi sam obvestil), za škodo pa je izvedela najkasneje z dnem končnega plačila popravila vozila. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotovilo obstoja v pobot postavljene terjatve iz naslova odškodnine, pravilna.

20. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165., 154. in 155. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel.