Jedro

Razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, je mogoče zahtevati le z oblikovalno tožbo (in ne z ugovorom).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (v 1., 3. in 4. točki izreka) potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 203.285,60 EUR (prej 48.715.363,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 12. 2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da toženkin pobotni ugovor ni utemeljen. Presodilo je, da v obliki notarskega zapisa 07. 04. 2003 sklenjena pogodba z naslovom „Prodajna pogodba“ zavezuje vse pogodbeno stranke, med katere spada tudi tožnica. Prvi trije pogodbeniki so prodajalci, toženka je kupec, tožnica pa sopodpisnica, ki se ji je toženka s pogodbo zavezala nekaj izpolniti. Ocenilo je, da je tožbeni zahtevek utemeljen glede plačila tretjega pogodbenega obroka, saj se je izpolnil pogoj za njegovo plačilo (pridobitev lokacijskega dovoljenja) in preuranjen glede plačila 4. pogodbenega obroka, saj tožnica ni zatrjevala, da je bil pogoj za njegovo plačilo (pridobitev gradbenega dovoljenja) že izpolnjen. Pobotni ugovor, ki ga je toženka uveljavljala na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti, je zavrnilo, ker toženka ni izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti.

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila toženka, o kateri je pritožbeno sodišče enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. II Cp 6499/2006 z dne 21. 02. 2007. Pritožbi toženke je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da gre za klasično prodajno pogodbo, ki so jo sklenili prodajalci in kupec (toženka) in jo nato z dvema dodatkoma sporazumno spremenili in znižali kupnino. Dejstvo, da je tožnica pogodbo podpisala kot pooblaščenka prodajalcev in sopodpisnica, ne pomeni, da lahko v svojem imenu uveljavlja kakšno pravico iz prodajnega razmerja. Iz pogodbe ne izhaja posel, ki bi ga tožnica sklenila s toženko v svojem imenu in za svoj račun in katerega realizacijo je upravičena zahtevati. Ni mogoče govoriti o pogodbi v korist tretjega, saj ni razvidno, da bi prodajalci pogodbo sklenili v korist tožnice, ker bi bili tožnici kaj dolžni. Podani tudi nista niti poslovna niti neposlovna odgovornost toženke.

Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo. Vrhovno sodišče RS je v odločbi opr. št. II Ips 327/2007 z dne 26. 08. 2010, odločilo, da je revizija utemeljena. Zaključilo je, da je pritožbeno sodišče pri razlagi pogodbe zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnica ni stranka pogodbe in da iz pogodbe ne uveljavlja lastnih pravic. Tožnica je v sporni pogodbi večkrat omenjena kot pooblaščenka prodajalcev, tudi njeno plačilo je določeno v obliki dela kupnine, vendar pa je ob uporabi sistematične metode razlage iz ostalih pogodbenih določil jasno razvidno, da je tožnica stranka pogodbe in da zoper toženko uveljavlja lastne pravice. Revizijsko sodišče je zato tožničini reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (ker so nekateri izmed pritožbenih očitkov ostali neizčrpani).

Pritožbeno sodišče je o toženkini pritožbi ponovno odločalo na seji dne 24. 11. 2010. Toženka se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom. Navaja, da je sodišče zmotno in nepravilno uporabilo materialno pravo, predvsem določila prodajne pogodbe z dne 07. 04. 2003 ter dodatka k tej pogodbi, pa tudi določila Obligacijskega zakonika (OZ). Pogodba z dne 07. 04. 2003 je bila sklenjena za prodajo oziroma nakup nepremičnin prodajalcev S, Ž in R. Tožnica je pri pogodbi sodelovala le kot pooblaščenka prodajalcev, na podlagi pooblastil in dogovorov med njo in prodajalci. Tožnica je le sopodpisala pogodbo, kar pomeni, da ni bila stranka pogodbe, kot pooblaščenka prodajalcev ni prevzela v svojem imenu do kupca nobene obveznosti, vse kar je prevzela, je prevzela kot pooblaščenka prodajalcev, njene samostojne obveznosti do kupcev v prodajni pogodbi ni. Če bi bila obveznost tožnice v prodajni pogodbi določena, bi tudi tožena stranka imela do nje zahtevke, pa jih nima. Če bi bila volja prodajalcev in kupcev taka, da prodajalci prodajo zemljišča za določeno kupnino, njihova pooblaščenka pa projekt „S. breg“, skupaj z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem, potem bi se sklenili dve prodajni pogodbi, ali pa bi tožena stranka sklenila s tožnico podjemno pogodbo. Sklenjena pa je bila le prodajna pogodba za zemljišča z dovoljenji, le med prodajalci in kupcem. Tožnica torej ni bila stranka pogodbe in zoper toženko nima samostojnega zahtevka, zato v tem postopku nima aktivne legitimacije. Poleg tega je bilo plačilo tretjega in četrtega obroka kupnine vezano na pravnomočno lokacijsko dovoljenje in na pravnomočno gradbeno dovoljenje, ki pa ga še vedno ni. V pogodbi so se stranke zavezale, da se bo pogodba ustrezno spremenila, če do 07. 04. 2004 ne bo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje. Na uveljavljanje toženke, da so nastopile prav tiste spremenjene okoliščine, ki so predvidene v zadnjem odstavku 4. člena prodajne pogodbe, so prodajalci pristali in sklenili oba dodatka k prodajni pogodbi in le zaradi sklenitve teh dodatkov sprejeli vso, sicer po osnovni prodajni pogodbi nezapadlo, preostalo kupnino. Ker gradbeno dovoljenje še ni bilo izdano, tretji in četrti obrok kupnine še nista zapadla in tudi iz tega razloga tožnica ni upravičena do plačila kupnine. Kot rečeno tožnica nima aktivne legitimacije in nima samostojnega zahtevka na plačilo kupnine, poleg tega so stranke prodajne pogodbe sklenile dodatka k pogodbi in so s tem uredile vsa medsebojna razmerja, nenazadnje pa tudi, če bi tožnica samostojni zahtevek, mimo volje prodajalcev, imela, ne bi bila upravičena do njega, saj njen zahtevek sploh še ni zapadel, saj se namen, ki so ga stranke prodajne pogodbe imele ob sklenitvi prodajne pogodbe, ni uresničil. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da za spremenjene okoliščine ne obstaja zakonska in pogodbena podlaga, ker da bi morala toženka na dolgotrajnost upravnih postopkov računati in da gre pri tem za njen riziko. Toženka meni nasprotno, stranke so se v pogodbi izrecno zavezale, da se bo pogodba ustrezno spremenila, prav v takem primeru, torej, če do 07. 04. 2004 ne bo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje. Če gradbeno dovoljenje ne bi bilo pridobljeno do tega datuma (da ni bilo, ni sporno, izdano tudi ni bilo do vložitve pritožbe), bi kupci namreč ostali brez preostanka kupnine, ki je po plačilu 200.000,00 EUR znašala še 900.000,00 EUR, kupec pa od takega zemljišča, na katerem ne bi bila možna gradnja v roku enega leta, ne bi dosegel namena, ki ga je imel. Predmet pogodbe in kupnina kot bistveni sestavini pogodbe, sta bili namreč določeni za zazidljivost zemljišča. Pravnomočno lokacijsko dovoljenje je bilo pridobljeno šele po treh letih od podpisa pogodbe, ki pa se izpodbija z izrednim pravnim sredstvom, kar pomeni, da bo pravnomočno lokacijsko dovoljenje celo lahko odpravljeno, tako, da tožničin zahtevek sploh še ni zapadel v plačilo (če bi se ugotovilo, da je do zahtevka upravičena). Stališče sodišča prve stopnje, da se spremenjene okoliščine lahko uveljavljajo le s tožbo, da pa nekateri menijo drugače, je nevzdržno, sodišče mora o tem zavzeti stališče. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da pobotni ugovor toženke ni izkazan. Toženka je navajala spremenjene okoliščine in posledice, ki so zaradi dejstva, da se namen strank ni uresničil, nastale toženki. Podani so torej vsi elementi za pobotni ugovor. Poleg tega je tožnica že 19. 03. 2004 podpisala predlog dodatka, v katerem je priznala vse uveljavljane stroške oziroma škodo toženke v višini 455.540,32 EUR, na podlagi spremenjenih okoliščin, ki jih je s podpisom tega dodatka izrecno priznala. Sodišče ni ocenilo zahtevka pooblaščenca tožene stranke z dne 04. 03. 2004, ki je bil naslovljen na vse tri prodajalce in tožnico kot njihovo pooblaščenko, iz katerega izhaja, da so nastopile prav tiste spremenjene okoliščine, ki so jih pogodbene stranke imele v mislih. Sodišče tudi ni ocenilo podpisa tožnice na osnutku dodatka k prodajni pogodbi z dne 18. 03. 2004, kakor tudi ne njene izjave z dne 28. 03. 2004 (verjetno pravilno 28. 03. 2003). Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo toženkine vloge z dne 27. 03. 2006 in v njej predloženih dokazov. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem TS, niti z zaslišanjem SJ. Ker je sodišče tolmačilo prodajno pogodbo, bi moralo zaslišati vse stranke prodajne pogodbe, tudi same prodajalce, saj bi le na ta način lahko ugotovilo, kakšna je bila volja strank ob podpisu prodajne pogodbe in kaj je bilo mišljeno s spremenjenimi okoliščinami, zakaj so prodajalci preklicali pooblastilo tožnici in zakaj so sklenili oba dodatka k prodajni pogodbi. Sodišče tudi ni ocenilo vseh toženkinih navedb npr. v vlogi z dne 16. 05. 2006, da kupnina še ni zapadla in tudi ne trditve, da bi kupnina za nezazidljivo zemljišče lahko znašala le 2,00 EUR na m2. Sodišče se ni ukvarjalo z logičnim vprašanjem, kaj se bo zgodilo,če bo gradbeno dovoljenje izdano čez 10 ali 20 let oziroma, če sploh ne bo izdano in gradnja ne bo mogoča. Kljub temu naj bi tožnica bila opravičena do zneska iz 1. in 2. obroka in sedaj še do zneska nezapadle kupnine.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema stališče Vrhovnega sodišča (kaj drugega bi bilo v škodo pravdnih strank), da je tožnica stranka v obliki notarskega zapisa 07. 04. 2003 sklenjene pogodbe z naslovom Prodajna pogodba (priloga A10), da iz pogodbe uveljavlja lastne pravice in da je torej upnica iz materialnopravnega razmerja in zato aktivno legitimirana k stvari. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene. Tožnica je res v sporni pogodbi večkrat omenjena kot pooblaščenka prodajalcev. Tudi njeno plačilo je določeno v obliki dela kupnine, kar bi na prvi pogled kazalo na zaključek, da je pooblaščenka prodajalcev in da iz pogodbe ne uveljavlja lastnih pravic. Vendar pa je ob uporabi sistematične metode razlage iz ostalih pogodbenih določil, to je navedb, da je tožnica sopodpisnica pogodbe na podlagi pooblastil in dogovorov s prodajalci, s katerimi so vse pogodbene stranke seznanjene; da bo kupec kupnino po obrokih nakazoval direktno prodajalcem in tožnici (slednji celo pretežen del) kupnine; da je tožnica zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja; da so bili projekti za pridobitev lokacijskega dovoljenja izdelani po naročilu prodajalcev oziroma tožnice; da bodo prodajalci oziroma njihova pooblaščenka na svoje stroške poskrbeli za odstranitev vrtičkarjev; da je notar upravičen po izpolnitvi pogojev za plačilo obrokov izročiti bančno garancijo prodajalcem in tožnici; da so upravičenec oziroma koristnik iz bančne garancije prodajalci in tožnica, vsak za tisti del „kupnine“, ki ga je upravičen dobiti, jasno razvidno, da je tožnica stranka pogodbe in da zoper toženko uveljavlja lastne pravice. Navedeno izhaja tudi iz trditev pravdnih strank (predvsem tožničinih) in iz izvedenega dokaznega postopka v smeri ugotavljanja tožničinega izvajanja pogodbenih obveznosti, ki jih je opravljala predvsem v korist kupca – toženke (82. člen OZ v zvezi z 2. členom, 3. členom in 9. členom OZ). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da na tožničin pogodbeni položaj dodatki k pogodbi, ki so bili sklenjeni med ostalimi pogodbenimi strankami in brez njenega soglasja, ne učinkujejo (2. odstavek 9. člena OZ), in da so za odločitev nepomembne navedbe toženke, da so prodajalci tožnici pooblastila preklicali. Pravilno in zakonito je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da na odločitev v tej pravdni zadevi ne morejo vplivati trditve toženke, kolikšen znesek je tožnica že prejela, da je zavajala prodajalce, da ni spoštovala rokov po njihovih medsebojnih dogovorih, da je dogovor o proviziji ničen, da toženka ni tista, ki bi bila upravičena ugotavljati, kaj je tožnica v zvezi z vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja sploh naredila in koliko je to vredno (glej razloge sodbe stran 6).

Tožnica s tožbo vtožuje plačilo tretjega obroka „kupnine“, ki odpade nanjo, skladno z določbo 4. člena sporne pogodbe (vtoževala je tudi plačilo 4. obroka, v tem delu pa je tožbeni zahtevek že pravnomočno zavrnjen). Trdi, da so bili pogoji za izplačilo izpolnjeni – nepremičnine so bile izpraznjene vrtičkarjev, lokacijsko dovoljenje št. 351-4-31/2002-49-34202 z dne 06. 09. 2004 je postalo pravnomočno 25. 11. 2005, v dovoljenju pa je toženka določena kot upravičenka iz tega dovoljenja. Kljub temu toženka obroka „kupnine“, ki odpade na tožnico, 202.525,00 EUR, ni plačala.

Ni bilo sporno, da je v lokacijskem dovoljenju toženka označena kot upravičenka iz tega dovoljenja, v pritožbi tudi ni več sporno, da so bile nepremičnine izpraznjene vrtičkarjev. Toženka pa se izplačila tretjega obroka „kupnine“ brani, češ, da so nastopile spremenjene okoliščine, ker lokacijsko dovoljenje ni bilo pridobljeno do 25. 05. 2003, kot je bilo v pogodbi dogovorjeno in tudi ne v enem letu po sklenitvi pogodbe, s čimer naj bi toženka, v skladu z določili pogodbe, pridobila upravičenje do uveljavljanja spremenjenih okoliščin in smela zahtevati znižanje kupnine. Toženka zahteva razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin in ne zahteva spremembe pogodbe (saj tožnici ne priznava ničesar). Takšnega zahtevka pa po določbi 112. člena OZ niti nima. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je mogoče zahtevati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin le z oblikovalno tožbo in ne z ugovorom (primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 735/2007, II Ips 1034/2007, II Ips 641/2008). Že iz tega razloga je sklicevanje toženke na spremenjene okoliščine neutemeljeno. Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da toženka niti ni konkretno navedla, zakaj pogodba, ker je bilo pravnomočno lokacijsko dovoljenje izdano dne 06. 09. 2004 in je postalo pravnomočno dne 25. 11. 2005 in ne že dne 25. 05. 2003, ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank (1. odstavek 112. člena OZ), ob tem, da sicer sama priznava, da bi bila tožnica do plačila upravičena, če bi bilo lokacijsko dovoljenje izdano in postalo pravnomočno do 25.5.2003 (ko nedvomno gradbeno dovoljenje še ne bi bilo izdano, kot ni bilo izdano tudi ne ob vložitvi tožbe in ne ob zaključku glavne obravnave). Toženka torej ni ne ustrezno zatrdila in ne dokazala, zakaj se je zaradi zamude pri izdaji lokacijskega dovoljenja, celoten projekt izjalovil do te mere, da očitno ne ustreza več njenim pričakovanjem. Povsem nepomembno je tudi, da je bilo zoper pravnomočno lokacijsko dovoljenje vloženo izredno pravno sredstvo, saj sta pravdni stranki izpolnitev tega pogoja vezali na njegovo pravnomočnost, da je lokacijsko dovoljenje pravnomočno, pa med pravdnima strankama ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da delovanje upravnih organov in dolgotrajnost postopkov pri pridobivanju ustreznih dovoljenj, ne pomeni takšne spremenjene okoliščine, ki je stranke ne bi mogle vnaprej predvideti, saj gre za okoliščine, na katere bi morala toženka računati. Pravilno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da se na spremenjene okoliščine ni mogoče sklicevati, če gre za normalne poslovne rizike (2. odstavek 112. člena OZ). Drži tudi, da toženka ni postavila niti konkretnih trditev o tem, zakaj lokacijsko dovoljenje ni bilo pridobljeno pravočasno, niti tega, v čem je morebitna tožničina krivda za to (ali je opustila kakšno dejanje, ni predložila vseh listin ipd.). Tožnica sama pa je v zvezi s tem pojasnila, da je prošnjo za lokacijsko dovoljenje vložila za 10.000 m2 zemljišča, toženka pa je dodatno dokupila še 3.000 m2, zato je upravni organ zahteval dopolnitev vloge. Odgovornosti za „počasno“ ravnanje upravnih organov, zato nedvomno ni mogoče prevaliti na tožnico, niti se prodajalci, kakor tudi ne tožnica, za ravnanje upravnih organov niso mogli veljavno zavezati, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Glede na vse povedano, je sodišče prve stopnje ugovor spremenjenih okoliščin toženke, upravičeno zavrnilo kot neutemeljen in tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na plačilo tretjega obroka po pogodbi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 04. 12. 2005 dalje, ob tem, ko je pravilno ocenilo, da so pogoji iz 4. člena pogodbe izpolnjeni v celoti, ugodilo (4. člen prodajne pogodbe z dne 07. 04. 2003; 1. odstavek 9. člena OZ).

Toženka je tožbenemu zahtevku tožnice v eventualni pobot uveljavljala svojo terjatev iz škode (kot izhaja iz priloge II k predlogu dodatka z dne 06. 09. 2004), ki naj bi jo utrpela zaradi nerealizacije projekta „S. breg“ in sicer v višini 455.540,32 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja, da toženka ni uspela izkazati niti tega, da ji je škoda sploh nastala, ob tem, da tudi ni izkazala, da je zaradi izdaje lokacijskega dovoljenja po 25. 05. 2003, prišlo do nerealizacije projekta in s tem do škode. Poleg tega je iz že povedanega razvidno, da s strani tožnice ni prišlo do kršitve pogodbene obveznosti oziroma, da tožnica za ravnanje upravnih organov ne more biti odgovorna, kot to zaključi sodišče prve stopnje, oziroma tudi, če bi s strani tožnice prišlo do kršitve pogodbene obveznosti, se je tožnica odgovornosti razbremenila, saj je dokazala, da je vzrok za kršitev zunaj njene pravne sfere. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je pobotni ugovor toženke neutemeljen (246. člen OZ).

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki (14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje res ni ocenilo listin – osnutka dodatka z dne 18. 03. 2004, ki ga je tožnica podpisala 19. 03. 2004 (priloga B13) in izjave tožnice kot je razvidna iz priloge A21. Vendar to na pravilnost ali zakonitost sodbe ni vplivalo (1. odstavek 339. člena ZPP). Tudi, če bi šteli, da s tema listinama tožnica priznava obstoj spremenjenih okoliščin in dejstvo, da je toženki v pobot ugovarjana škoda nastala, gre za priznanje obstoja njene obveznosti pred pravdo, ki sama zase ne izključuje drugačnih trditev v postopku pred sodiščem, tako, da ne tožnica in ne sodišče na takšno „priznanje“ nista vezana. Glede na vse povedano v zvezi s spremenjenimi okoliščinami, ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dopisov toženke, s katerimi je uveljavljala spremenjene okoliščine, z dne 18. 11. 2003 in z dne 04. 03. 2004. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev toženke iz njene vloge z dne 27. 03. 2006. Trditve (tudi) iz te vloge je povzelo na straneh 4 in 5 sodbe. Res pa ni izvedlo vseh, v tej vlogi, predlaganih dokazov (priloge B18 do B51). Pritožba ne pove katera pravno odločilna dejstva bi se s temi dokazi dokazovala in kako bi to vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Že iz tega razloga so te pritožbene navedbe neupoštevne. Pritožbeno sodišče kljub temu dodaja, da glede na vse povedano, tudi izvedba vseh v tej vlogi predlaganih, dokazov, nedvomno na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, ne bi mogla vplivati (1. odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni bilo potrebno zaslišanje prodajalcev iz prodajne pogodbe in prič TS in SJ (stran 11 sodbe). Iz istih razlogov tudi ni bilo potrebno zaslišanje sinov prodajalcev Š in Ž. Sodišče prve stopnje je navedlo dovolj razlogov o tem, zakaj meni, da je kupnina (na račun tretjega obroka) zapadla, zato ne drži trditev pritožbe, da teh trditev toženke v vlogi z dne 16. 05. 2006, sodišče ni ocenilo. Glede na vse povedano tudi ni bistveno, da bi kupnina za nezazidljivo zemljišče lahko znašala le 2,00 EUR m2. Sodišče prve stopnje je povzelo bistveno izpovedbo priče GS (stran 10 sodbe). Ostalega dela izpovedb sodišče prve stopnje ni posebej ocenjevalo, je pa iz vsega do sedaj povedanega jasno, in da tudi to dejstvo na pravilnost ali zakonitost sodbe ne more vplivati. Iz istih razlogov tudi zamenjava pri letnicah v zapisniku zaslišanja te priče, ni bistvena. Iz vsega povedanega je tudi razvidno, da sodišče ni kršilo določb 2. in 3. odstavka 286. člena ZPP in ne 287. člena ZPP, kot tudi ne načela enakopravnosti strank v postopku. Enako velja glede kršitve določbe 285. člena ZPP. Uporaba materialnega procesnega vodstva namreč ne pride v poštev vedno, ampak le takrat, kadar je to potrebno. V konkretnem postopku to ni bilo potrebno. Toženka je vedela za katera pravno pomembna dejstva v tem postopku gre in je bilo na njej, da navede vsa odločilna dejstva in ponudi vsa dokazila.

Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka torej sodišče prve stopnje ni zagrešilo, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu (v 1., 3. in 4. točki izreka) potrdilo (353. člen ZPP).