Jedro

Revidenti uveljavljajo vsak svojo odškodnino oziroma rento iz škodnega dogodka, kar pomeni, da se upošteva kot vrednost spornega predmeta vrednost zahtevka vsakega posameznega tožnika oziroma v primeru prve tožnice, ki uveljavlja dva zahtevka, vrednost vsakega posameznega zahtevka.

Obrazložitev

Revizija se zavrže. OBRAZLOŽITEV:

1. Tožniki uveljavljajo plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (201. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), prva tožnica pa tudi plačilo denarne rente zaradi izgubljenega preživljanja (194. člen ZOR). Prvi toženec je pred pravdo tožnikom že plačal odškodnino za premoženjsko škodo (stroške pogreba in postavitve nagrobnika) ter (po mnenju tožnikov) delno odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer prvi tožnici (ženi pokojnega J. M.) 7.511,27 EUR (prej 1,800.000,00 SIT), drugemu tožniku in tretji tožnici (otrokoma pokojnega) po 5.424,80 EUR (prej 1,300.000,00 SIT) ter četrti tožnici (materi pokojnega) 3.338,34 EUR (prej 800.000,00 SIT). Prvi trije tožniki zahtevajo še vsak po 5.007,51 EUR (prej 1,200.000,00 SIT), četrta tožnica pa 2.921,05 EUR (prej 700.000,00 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo, prva tožnica poleg tega še plačilo denarne rente za obdobje od 20. 2. 1999 do 17. 12. 2001. 2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je uveljavljana višina (dodatne) odškodnine za nepremoženjsko škodo primerna, tožbeni zahtevek za plačilo denarne rente pa delno utemeljen, pri čemer je zaradi omejenega jamstva zavarovalnice obveznost med toženca razdelilo tako: toženca sta dolžna nerazdelno plačati prvi tožnici 5.007,51 EUR (prej 1,200.000,00 SIT) in drugemu tožniku 3.566,22 EUR (prej 854.609,90 SIT); drugi toženec pa drugemu tožniku še 1.441,29 EUR (prej 345.390,10 SIT), tretji tožnici 5.007,51 EUR (prej 1,200.000,00 SIT) in četrti tožnici 2.921,05 EUR (prej 700.000,00 SIT) ter prvi tožnici denarno rento v višini 166,92 EUR (prej 40.000,00 SIT) mesečno za obdobje od 1. 9. 1999 do 17. 12. 2001. Tožbeni zahtevek glede (solidarne) obveznosti prvega toženca in glede plačila rente (za obdobje od 20. 2. 1999 do 31. 8. 1999) pa je sodišče prve stopnje delno zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožencev delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati prvi tožnici 1.193,46 EUR (prej 286.000,00 SIT), drugemu tožniku in tretji tožnici vsakemu po 1.673,34 EUR (prej 401.000,00 SIT) ter četrti tožnici 2.921,05 EUR (prej 700.000,00 SIT); drugi toženec je poleg tega dolžan prvi tožnici plačati denarno rento v višini 166,92 EUR (prej 40.000,00 SIT) mesečno za obdobje od 1. 9. 1999 do 17. 12. 2001, solidarno z njim tudi prvi toženec, vendar le do zneska 1.112,54 EUR (prej 266.609,90 SIT); tožbeni zahtevek za solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo prvi tožnici v znesku 3.814,05 EUR (prej 914.000,00 SIT), drugemu tožniku in tretji tožnici vsakemu v znesku 3.334,17 EUR (prej 799.000,00 SIT) ter za plačilo denarne rente za obdobje od 20. 2. 1999 do 31. 8. 1999 pa se zavrne.

4. Zoper zavrnilni del te sodbe so prva in tretja tožnica ter drugi tožnik vložili revizijo, v kateri uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagajo, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Menijo, da je pravično zadoščenje za uveljavljano škodo tisto, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje z znižanjem prisojenih zneskov napačno uporabilo določbe ZOR o pravični denarni odškodnini.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000,00 SIT). Merila za ugotovitev vrednosti spornega predmeta so določena v 39. in naslednjih členih ZPP. Štirje tožniki uveljavljajo vsak svoj zahtevek za povračilo nepremoženjske škode (za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega na podlagi 201. člena ZOR), prva tožnica poleg tega tudi povrnitev premoženjske škode (plačilo denarne rente zaradi izgubljenega preživljanja na podlagi 194. člena ZOR). Prva in tretja tožnica ter drugi tožnik z revizijo izpodbijajo zavrnilni del pravnomočne sodbe, to je glede odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega še za vsakemu neprisojeno razliko, prva tožnica pa tudi glede plačila rente v višini 166,92 EUR mesečno za obdobje od 20. 2. 1999 do 31. 8. 1999 (seštevek zavrnjenega rentnega zahtevka tako znaša 1.001,52 EUR). Vrhovno sodišče pojasnjuje, da imata nepremoženjska in premoženjska škoda različno pravno in dejansko podlago, in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. Prav tako je treba opozoriti, da so tožniki navadni (materialni) sosporniki (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP), ki v pravdi veljajo za samostojno pravdno stranko (195. člen ZPP). Bistveno torej je, da revidenti uveljavljajo vsak svojo odškodnino oziroma rento iz škodnega dogodka. Ti zahtevki se tako opirajo na različno dejansko in pravno podlago, kar pomeni, da se upošteva kot vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna dovoljenost revizije, vrednost zahtevka vsakega posameznega tožnika oziroma v primeru prve tožnice, ki uveljavlja dva zahtevka, vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

8. Ker vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na posameznega tožnika oziroma posamezen zahtevek, ne presega revizijskega praga, revizija ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP). Iz tega razloga jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP), kar zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.

9. V skladu s četrtim odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE) je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti preračunalo zneske, ki so se glasili na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, in sicer po tečaju zamenjave 239,640 SIT za EUR, ki je določen v Uredbi sveta (ES) z dne 11. 7. 2006, št. 1086/2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro.