Jedro

Če se je obdolženec ob slučajnem srečanju pogovarjal s policistom o kaznivem dejanju, ki ga policist po službeni dolžnosti sploh ni obravnaval, čeprav je zanj izvedel na službeni način, policistova izpovedba o tem razgovoru ne pomeni nedovoljenega dokaza.

Izrek

Pritožba obdolženega M.B. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi M. B. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po II. v zvezi s I. odstavkom 211. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženemu je bilo naloženo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 7.098,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.07.2002 do plačila in 12.000,00 SIT stroškov videonadzora. Plačilo premoženjskopravnega zahtevka je bilo določeno tudi kot poseben pogoj, v okviru katerega mora obdolženi v roku enega meseca plačati oškodovancu 7.098,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.07.2002 do plačila, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče. Poleg tega je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 3.400,00 SIT in odmerilo povprečnino v višini 50.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremeni obsodilno sodbo v oprostilno. Višji državni tožilec je v svojem pisnem mnenju predlagal, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Po presoji sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V nasprotju s pritožnikovim stališčem sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpovedbe priče A. M. sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izločiti iz spisa. Navedena priča obdolženca v predmetni kazenski zadevi ni obravnavala kot osumljenca niti v okviru službenih nalog na policijski postaji niti med neformalnim razgovorom na dan storitve kaznivega dejanja, ko je priča po končanem delovnem času na bencinskem servisu P. v V. naključno srečala obdolženca. A.M. v času storitve kaznivega dejanja ni bil zaposlen na P p. Ž., ki je kot pristojna obravnavala predmetno kaznivo dejanje, ampak je bil zaposlen na P. p. V.. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Iz zapisnika o pobegu stranke izhaja, da naj bi obdolženec vozil osebni avtomobil C. BX, bele barve, takšnih registrskih številk, ki se od obdolženčeve pomotoma razlikujejo le v eni številki. Fotografiji skupaj z legendo, izdelani s strani policije, to očitno pomoto popravljata s pravilno navedbo registrskih številk. Obdolženec je celo sam priznal, da se je v obdobju, ko je prišlo do obravnavane tatvine, vozil z belim vozilom znamke C.BX, kar je potrdil v svoji izpovedbi tudi A. M., ki je obdolženca tudi opisal tako, da je opis ustrezal storilcu, posnetemu s kamero na bencinskem servisu v Ž.. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da se je obdolženec samo tri ure po storjenem kaznivem dejanju v Ž. nahajal na bencinskem servisu v Velenju, kar pa še ne pomeni, da je tam polnil rezervoar, kot navaja v svoji pritožbi obdolženec, saj sodobni bencinski servisi ponujajo tudi druge storitve in ne le prodaje goriva. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Meni, da je ta glede na vse ugotovljene okoliščine primerna in pravična, tudi preizkusna doba dveh let, določena v okviru pogojne obsodbe, je primerno dolga, saj bo glede na obdolženčevo predkaznovanost le na ta način dosežen namen kazenske sankcije. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati povprečnino v višini 50.000,00 SIT kot strošek postopka pred sodiščem druge stopnje. Pri njeni odmeri je sodišče druge stopnje upoštevalo trajanje in zapletenost pritožbenega postopka ter premoženjske razmere obdolženega.