Jedro

V revizijskem postopku lastna revizija zaradi obveznega odvetniškega zastopanja ni dovoljena. Odprava te pomanjkljivosti s posebnim pozivom v postopku revizije ni mogoča, predhodni pravni pouk pa je v nasprotju s sistemom ZPP, ki je naravnan na ustavno zagotovljeno dvostopenjsko odločanje v pravdnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku 1.060.468,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča sta toženca sama vložila revizijo. Smiselno uveljavljata revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagata razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

O vloženi reviziji Vrhovno sodišče odloča drugič. Prvič je revizijo tožene stranke s sklepom opr. št. II Ips 80/2006 z dne 29.3.2006 zavrglo, ker je ni vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik. Zoper ta sklep sta toženca vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi z odločbo št. Up-719/06 z dne 14.6.2007 ugodilo, razveljavilo sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 80/2006 z dne 29.3.2006 in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

V navedeni odločbi je Ustavno sodišče presodilo, da pomeni zavrženje revizije, ki jo je vložila stranka sama in ne po odvetniku, ne da bi bila poprej opozorjena na to procesno omejitev pri vložitvi revizije in na njene posledice, nesorazmeren poseg v pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Revizija ni dovoljena.

Leta 1999 je bilo v ZPP uvedeno pravilo o obveznem odvetniškem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (razen v primeru, ko ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit). Na podlagi te določbe ZPP se je ustalila sodna praksa, po kateri sodišče zavrže revizijo, ki jo vloži stranka sama, če najpozneje v njej ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit (sklepi Vrhovnega sodišča: II Ips 74/2001 z dne 5.4.2001, II Ips 447/2001 z dne 20.3.2002, II Ips 121/2002 z dne 10.4.2002, III Ips 20/2003 z dne 6.3.2003, VIII Ips 180/2003 z dne 16.12.2003, itd.). Poleg tega je bilo dne 26.6.2002 na občni seji Vrhovnega sodišča sprejeto pravno mnenje, ki je tako sodno prakso potrdilo (Pravna mnenja št. I/02, str. 21).

Ustavno sodišče je že presojalo očitke o neskladju določbe tretjega odstavka 86. člena ZPP z ustavo in jih s sklepom št. U-I-137/00 z dne 10.7.2003 zavrnilo. V tem sklepu je ocenilo, da je zakonodajalec z uzakonitvijo obveznega zastopanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi zaradi zagotavljanja večje strokovnosti in s tem učinkovitosti izrednih pravnih sredstev zasledoval ustavno dopusten cilj.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v danem primeru določb 12. člena ZPP in tretjega odstavka 86. člena ZPP, za katere meni, da niso v neskladju z ustavo, ni mogoče razlagati in uporabljati na način, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, ki meni, da bi morala biti stranka opozorjena na omejitev postulacijske sposobnosti bodisi s pravnim poukom v odločbi višjega sodišča bodisi s pozivom v postopku z revizijo. Uporaba 12. člena ZPP namreč v tem primeru ni mogoča, saj bi povzročila številne nerešljive procesne situacije, kar bi bistveno zmanjšalo učinkovitost vodenja postopka.

Ustavno sodišče v svoji odločbi napotuje na dve možnosti opozorila na procesno omejitev postulacijske sposobnosti in njene posledice. Prva možnost je pravni pouk v odločbi višjega sodišča. Vrhovno sodišče ocenjuje, da taka možnost ni v skladu s sistemom ZPP, ki je naravnan na ustavno zagotovljeno dvostopenjsko odločanje v pravdnem postopku. ZPP namreč ne vsebuje niti zahteve po pravnem pouku o reviziji niti pravne podlage zanj. Če bi sodišče zavzelo drugačno stališče, bi moralo v pravni pouk vključiti opozorilo glede vseh izrednih pravnih sredstev (revizije, tožbe za razveljavitev sodne poravnave in predloga za obnovo postopka), kot tudi stranko poučiti o vseh procesnih predpostavk za vložitev teh sredstev (npr. rok za vložitev posameznega pravnega sredstva, pravni interes, itd.). Pravno neuka stranka po tej logiki namreč ne bi smela biti oškodovana, če bi izredno pravno sredstvo vložila npr. prepozno, saj na omejitev pravočasne vložitve nikoli ni bila opozorjena. Mogoča bi bila lahko situacija, v kateri bi prava neuka stranka, ki je zamudila rok za vložitev izrednega pravnega sredstva, zatrjevala, da ni bila opozorjena na možnost vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tako bi moral pravni pouk opozarjati tudi na ta institut. Nenazadnje bi bilo treba stranko opozoriti tudi na pravico do ustavne pritožbe ter na pogoje za njeno vložitev. Tako zakon vsebuje številna sredstva, ki so strankam na voljo za uresničevanje svojih pravic. Vendar se zdi očitno, da pravni pouk ne more biti primeren način poučevanja strank o vseh teh sredstvih in pravicah.

Druga možnost opozorila, o kateri govori odločba Ustavnega sodišča, je poziv v postopku z revizijo. Vrhovno sodišče je prepričano, da tudi s pozivom v fazi revizijskega postopka ni mogoče odpraviti pomanjkanja postulacijske sposobnosti. Prvič zato, ker revizija, ki jo je vložila stranka sama, ni niti nepopolna niti nerazumljiva. Nepopolna bi bila, če bi vlagatelj zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, pa o tem ne bi predložil pooblastila. V tem primeru bi ga sodišče moralo pozvati k dopolnitvi nepopolne vloge - k predložitvi potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Revizija tudi ni nerazumljiva, saj je iz nje razvidno, da jo je vložila stranka sama. Nadalje ZPP ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo pomanjkanja postulacijske sposobnosti, kot to določa glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk: glede sposobnosti biti stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP), procesne sposobnosti (drugi odstavek 81. člena ZPP) in omejitev pri izbiri pooblaščenca (88. člen ZPP). Iz takšne ureditve je mogoče sklepati, da poseben poziv v smislu 108. člena ZPP ni predviden za odpravo procesne pomanjkljivosti revizije, ki jo stranka vloži sama. Če bi šlo pri obravnavi zgoraj naštetih predpostavk (ki so vsebinsko istovrstne v primeru vložitve revizije brez pooblaščenca) za vprašanje splošne odprave nepopolnosti, specialne določbe v prvem in drugem odstavku 81. člena ter 88. členu ZPP ne bi bile potrebne. Zadoščala bi že splošna določba 108. člena ZPP.

Ne glede na dejstvo, da zakon te možnosti sploh ne predvideva, je odprava podane pomanjkljivosti tudi pojmovno nemogoča. Če bi odvetnik izredno pravno sredstvo naknadno opremil s svojim žigom in podpisom, bi bilo to na prvem mestu etično vprašljivo, saj bi odvetnik s svojim podpisom potrdil, da naj bi revizijo sestavil, čeprav je ni. Na drugem mestu pa bi bilo v nasprotju z namenom, ki ga je zakonodajalec z določitvijo obveznega zastopanja zasledoval. Izredno pravno sredstvo bi bilo vsebinsko gledano še naprej laično in formalna odprava pomanjkljivosti ne bi pripomogla k večji strokovnosti vloženega sredstva in postopka. V bistvu bi pomenila tudi izničenje zakonskega instituta omejitve postulacijske sposobnosti, to je instituta, glede katerega je Ustavno sodišče že presojalo očitke o neskladju z Ustavo, vendar je te očitke zavrnilo. Druga možnost bi bila, da bi stranka po prejemu opozorila vložila novo izredno pravno sredstvo, tokrat po odvetniku. Tudi ta rešitev je nesprejemljiva, saj bi se eni od strank (na škodo nasprotne stranke) neupravičeno podaljšal zakonski rok za vložitev izrednega pravnega sredstva. Zakonskih rokov pa sodišče ne more podaljševati. Iz navedenega izhaja, da situacije, ko stranka sama vloži revizijo, pojmovno ni mogoče naknadno popraviti.

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče ponovno sledilo svojemu načelnemu pravnemu mnenju oziroma dosedanji sodni praksi in je revizijo tožene stranke zaradi pomanjkanja procesne predpostavke obveznega odvetniškega zastopanja kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).