Jedro

Delodajalec ima na podlagi določb ZVZD v primeru utemeljenega suma na alkoholiziranost od delavca pravico zahtevati alkotest po ustrezno usposobljeni osebi in odrediti ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja v zvezi z delom (5. člen ZVZD), saj predstavljajo alkoholizirani delavci brez dvoma tveganje tako z vidika ogroženosti njihove lastne varnosti in zdravja pri delu, kot z vidika ogroženosti sodelavcev.

Tožena stranka je preizkus alkoholiziranosti izvedla na pravilen način, po predpisanem postopku ter s tožnikovim soglasjem, zato ni posegla v pravico do tožnikove zasebnosti, kar pomeni, da izpodbijana sodba ne temelji na nedovoljenem dokazu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 7. 12. 2010, za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 7. 1. 2011, za vrnitev na delo in razporeditev na delovno mesto, za vpis delovne dobe v delovno knjižico, prijavo v zavarovanja ter za izplačilo zapadlih zneskov plač s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog, saj je tožnik po tem, ko je bil predhodno trikrat opozorjen na izpolnjevanje obveznosti, dne 17. 11. 2010 naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da je bil vinjen na delovnem mestu.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da tožena stranka, ki je z gotovostjo ugotovila tožnikovo vinjenost dne 17. 11. 2010, pri preizkusu alkoholiziranosti ni ravnala nezakonito.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi temeljila na izvidu analize krvi, čeprav tožnik ni podal pisnega soglasja k odvzemu telesnih tekočin za potrebe tožene stranke in ni podal soglasja, da se ji izvid vroči. Kršena je bila njegova ustavna pravica do zasebnosti, zato izvid ne bi smel biti podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je uvidela tudi tožena stranka, zato je ponudila še druge dokaze (priče), ki bi jih morali sodišči presojati z višjo stopnjo kritičnosti. Meni, da je sodišče druge stopnje obšlo pravila, ki jih Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP, Ur. l. RS, št. 86/2004 in naslednji) določa za poseg v zasebnost delavcev. Zaključek, da je tožnik podpisal izjavo, da soglaša z izvedbo preiskave je ciničen, saj sodišče druge stopnje spregleda, da je tožnik podal izjavo za potrebe diagnostičnega postopka. Napak naj bi sodišče razsodilo tudi, ko je zavrnilo pritožbene očitke, da zdravstvena ustanova ne bi smela izročiti laboratorijskih izvidov toženi stranki. Tudi tu je kršena tožnikova zasebnost, saj bi moral dati za to pisno dovoljenje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ZVOP ne določa, da mora biti soglasje za uporabo osebnih podatkov pisno, da je bil odvzem krvi opravljen na tožnikovo zahtevo po tem, ko je odklonil preizkus z alkotestom in da so alkoholiziranost potrdile tudi priče. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje z drugačnim obsegom in drugačnimi razlogi izpodbijanja kot pritožba, ki je redno pravno sredstvo proti prvostopenjski sodbi. Zato je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Mogoče jo je vložiti le zaradi določenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP). Na nobenega od revizijskih razlogov vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora biti očitek bistvenih kršitev konkretiziran, ravno tako očitek zmotne uporabe materialnega prava.

7. Tožnik v reviziji sodbi sodišča druge stopnje konkretno očita le kršitev ustavne pravice do zasebnosti zaradi uporabe nezakonito pridobljenega dokaza. Zavzema se za to, da kršitev pogodbenih in drugih obveznosti na tak način ni dokazana.

8. Vprašanje ali je neko dejstvo dokazano ali ne, je stvar dokazne ocene in s tem ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni dovoljeno izpodbijati. Ker pa naj bi domnevne nepravilnosti v dokaznem postopku imele za posledico kršitev ustavnih pravic, je revizijske navedbe smiselno mogoče šteti za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. V sodnih postopkih in torej tudi v postopku pred delovnim sodiščem ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bil pridobljeni na nezakonit način. Vendar pa v obravnavani zadevi sodišči prve in druge stopnje (prvo pri ugotavljanju, drugo pa pri preizkusu ugotovljenega dejanskega stanja) nista uporabili dokaza, ki bi bil nezakonito pridobljen.

10. Po 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS št. 56/99 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Že iz določb prvega odstavka 31. člena in 33. člena ZDR o dolžnosti vestnega opravljanja dela in o spoštovanju in izvajanju predpisov o varnosti in zdravju pri delu izhaja, da je dolžnost delavca, da na delo ne prihaja v vinjenem stanju. Delodajalec ima na podlagi določb ZVZD v primeru utemeljenega suma na alkoholiziranost od delavca pravico zahtevati alkotest po ustrezno usposobljeni osebi in odrediti ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja v zvezi z delom (5. člen ZVZD), saj predstavljajo alkoholizirani delavci brez dvoma tveganje tako z vidika ogroženosti njihove lastne varnosti in zdravja pri delu, kot z vidika ogroženosti sodelavcev.

11. Varstvo zasebnosti in varstvo osebnostnih pravic je vsebovano v 37. členu Ustave RS, ki določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS je mogoče človekove pravice in temeljne svoboščine omejiti s pravicami drugih in v primerih, ki so določeni z ustavo. Tožnikova pravica do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic je bila v konkretnem primeru omejena ne le s pravico, ampak celo z dolžnostjo tožene stranke, da zagotavlja varnost in zdravje delavcev (tožnika samega in drugih delavcev) v zvezi z delom. V okviru te dolžnosti je imela pravico zahtevati od tožnika preizkus alkoholiziranosti, kar je storila na predpisan način in po za to usposobljeni osebi, vendar je tožnik preizkus z alkotestom odklonil. Zahteval je odvzem krvi, čemur je tožena stranka ugodila in ga napotila v laboratorij S. b. J., kjer je tožnik podpisal izjavo s soglasjem za izvedbo preiskave krvi.

12. Revizijska trditev, da je bila ta preiskava namenjena za potrebe diagnostičnega postopka, je popolno sprenevedanje. Laboratorijski izvid ni obsegal drugega, kot vsebnost alkohola v krvi, zato ni nobenega dvoma, s kakšnim namenom je bil odvzem krvi opravljen. Tožnik je nanj pristal (oziroma ga celo sam zahteval), prav tako tudi na posredovanje izvida toženi stranki. Da bi bila za to potrebna pisna privolitev, ZVOD ne določa, na kar tožena stranka utemeljeno opozarja v odgovoru na revizijo. Tožena stranka je preizkus alkoholiziranosti izvedla na pravilen način, po predpisanem postopku ter s tožnikovim soglasjem, zato ni posegla v pravico do tožnikove zasebnosti, kar pomeni, da izpodbijana sodba ne temelji na nedovoljenem dokazu.

13. Sicer pa laboratorijski izvid ni bil edini dokaz, na katerem temelji izpodbijana sodba. Zaslišani sta bili tudi dve priči, ki sta izpovedali, da sta ob srečanju s tožnikom opazili zunanje znake alkoholiziranosti. Revizijsko zavzemanje za „višjo mero kritičnosti“ do izpovedi teh prič pomeni grajo dokazne ocene, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

14. Pod očitkom zmotne uporabe materialnega prava revizija ne ponudi konkretne materialnopravne določbe, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zmotno uporabilo. Zato izpodbijane sodbe z vidika tega revizijskega razloga ni bilo mogoče preizkusiti.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004).